Jedro

Predlog za oprostitev plačila sodne takse vsebuje tudi zahtevek za delno oziroma obročno plačilo takse, pri čemer to velja ne glede na to, ali stranka to v predlogu izrecno predlaga ali ne.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks za postopek pritožbe.

2. Zoper sklep se pritožuje toženec iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče o možnosti delne oprostitve, obročnega plačila in odloga ni odločalo. Sodišče ni ugotovilo, da je pri nepremičninah, katerih formalni lastnik je toženec, vknjižena hipoteka v višini 300.000,00 EUR. Nepremično premoženje je zato za toženo stranko brez dejanske vrednosti. Tudi, če bi toženec nepremičnine uspel prodati, česar glede na lego ni mogoče pričakovati, kupnina od tako prodanih nepremičnin ne bi zadostovala niti za poplačilo polovičnega zneska terjatve, ki je zavarovana s hipoteko. Poleg tega je ena od nepremičnin v naravi stanovanje, v katerem toženec živi. Iz pokojninskih izpiskov toženca izhaja, da prejme nakazanih le 586,93 EUR, z višjim zneskom pa ne more razpolagati. Sodišče je zato napačno ugotovilo, da toženec mesečno razpolaga z dohodki v višini 877,56 EUR. Toženec zneska administrativne prepovedi ne more odsvojiti niti z njim razpolagati, zato ta znesek ne predstavlja toženčevih dohodkov. V obravnavanem primeru je toženec res vložil predlog za oprostitev plačila sodne takse, vendar bi moralo sodišče v primeru, da toženca ne bi oprostilo plačila sodne takse, odločiti o morebitni možnosti plačila takse za toženca v milejši obliki. Sodišče ni presojalo pogojev za delno oprostitev, obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse. S takim ravnanjem sodišča je tožena stranka ovirana v svoji pravici do sodnega varstva, saj je tožena stranka vložila predlog za oprostitev plačila takse za pritožbo zoper sodbo, na podlagi katere bi tožena stranka morala tožeči stranki plačati 454.644,15 EUR, ki jih tožena stranka ne dolguje, saj je prišlo v postopku do zmote o osebi. Sodišče bi moralo upoštevati tudi pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da prejema toženec iz naslova pokojnine 877,56 EUR mesečno, da je lastnik več nepremičnin, v katerih ne živi, skupna vrednost nepremičninskega premoženja pa znaša 159.917,00 EUR ter da je toženec prejel posojilo v višini 322.000,00 EUR.

5. Pritožbeno sodišče šteje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodne takse v celoti (prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1)) in s to določbo povezana odločba Ustavnega sodišča številka U-I-191/14-16 z 12. 2. 2015. 6. Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje se po ustaljeni sodni praksi VSRS, ki ji sledi tudi sodna praksa višjih sodišč presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in od 1. 1. 2012 Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), ob upoštevanju Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) in Sklepa o usklajeni višini minimalnega dohodka, ki določa, da osnovni znesek minimalnega dohodka od 1. 8. 2014 dalje znaša 296,20 EUR. Na navedeni zakonski podlagi se ugotavljajo tudi dohodek oziroma sredstva, s katerimi se stranka preživlja.

7. ZBPP v 13. členu določa, da se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določena z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve (minimalni dohodek). Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnik mesečno prejme dohodek, ki presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, je pravilna. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da zaradi administrativne prepovedi toženec prejme za 290,00 nižji mesečni dohodek. Ugotovitve sodišča o mesečnih dohodkih prosilca so pravilne, prav tako tudi ugotovitve o preseganju dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Toženec obremenitve dohodka z administrativno prepovedjo ne konkretizira in ne izkaže, na kaj se ta administrativna prepoved nanaša, zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo ogroženost stranke brez upoštevanja administrativne prepovedi.

8. Sodišče je ugotovilo tudi, da je toženec lastnik obsežnega nepremičnega premoženja v vrednosti 159.917,00 EUR. Ugotovilo je, da gre za nepremičnine v katerih toženec ne živi. Tudi to dejstvo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev. Toženec v pritožbi navaja, da je njegovo nepremično premoženje obremenjeno s hipoteko in ga zato ne more odsvojiti. Toženec v izjavi o premoženjskem stanju svojega nepremičnega premoženja niti ni omenil, prav tako ne obremenitev nepremičnin s hipoteko. Socialna ogroženost se presoja glede na obstoječe premoženjsko stanje. Toženec lahko z nepremičninami razpolaga tudi na drugačen način, ne le s prodajo (za katero trdi, da je ne more izvesti) na primer tudi z oddajanjem.

9. Ne glede na to, pa je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi, saj sodišče prve stopnje pri presoji predloga za oprostitev ni upoštevalo, da predlog za oprostitev vsebuje tudi zahtevek za delno oziroma obročno plačilo takse, pri čemer to velja ne glede na to, ali stranka to v predlogu izrecno predlaga ali ne. Takšno je tudi večinsko stališče sodne praske (primerjaj odločitve VSL I Cp 1511/2011, VSL II Cp 1732/2013, VSL I Cp 2169/2013, VSL I Cpg 2015/2014). O manj kot stranka zahteva, je mogoče odločiti tudi brez izrecnega strankinega predloga.

10. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe 11. člena ZST-1 ni ugotovilo in presojalo vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev o delnem oziroma obročnem plačilu sodne takse, predvsem premoženjskega stanja stranka, vrednosti predmeta postopka ter višino takse, ki bi jo bila dolžna stranka plačati, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).