Jedro

Ker tožba za izpodbijanje pravnih dejanj na sam obstoj terjatve in s tem na predmet sodne poravnave nima nobenega vpliva, (ne)vložitev tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj ne sodi v podlago (causo) izpodbijane sodne poravnave. Šlo bi lahko le za neupoštevno zmoto o nagibu (motivu).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožnika sta dolžna v 15 dneh od vročitve te odločbe toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 6.807,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za razveljavitev sodne poravnave z dne 26. 4. 2012, sklenjene pred Višjim sodiščem v Ljubljani v zadevi I Cpg 111/2012, in tožnikoma naložena povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Tožnika s pritožbo napadata izpodbijani sklep zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov tožnikov, oziroma podredno da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče v Ljubljani je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo z obrazložitvijo, da tožnika nista uspela izkazati pravno upoštevne napake pri oblikovanju njune volje ob sklenitvi sodne poravnave (1. točka drugega odstavka 392. člena ZPP).

6. Tožnika v pritožbi vztrajata pri trditvah, ki sta jih podala že v postopku pred višjim sodiščem, in sicer da ob sklenitvi sodne poravnave v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 111/2012 v zvezi z zadevo Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 676/2009 nista vedela, da je tožena stranka vložila tožbo, s katero je na podlagi 255. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izpodbijala neodplačno razpolaganje drugega tožnika(1), kar naj bi jima tožena stranka zvijačno prikrila. Vedenje o vloženi tožbi bi potrditvah tožnikov zanju predstavljala odločilno okoliščino za sklenitev sodne poravnave, saj sodne poravnave v primeru, da bi vedela za vloženo tožbo, ne bi sklenila.

7. Tožnika smiselno trdita, da sta bila v zmoti glede okoliščin, ki so bile podlaga (causa) sodne poravnave, kar naj bi ju upravičevalo do izpodbijanja sodne poravnave.

8. Podlaga pogodbene obveznosti (prvi odstavek 39. člena OZ) je razlog, zaradi katerega jo pogodbena stranka sprejme. Ta je praviloma razviden iz same pogodbe (prvi odstavek 40. člena OZ). Nagibi, iz katerih je pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost. 9. V sklenjeni sodni poravnavi je bil razlog (podlaga) za popuščanje ene stranke popuščanje nasprotne stranke. Skupen namen obeh strank, razviden iz poravnave, je bil, da „dokončno uredita vsa pravna razmerja, ki so bila predmet pravdnega postopka I Pg 676/2009.“ V njem je sodišče odločalo (zgolj) o obstoju/utemeljenosti terjatve tožene stranke po pogodbi o terminskem odkupu nematerializiranih delnic št. 1/2009 in dveh dodatkih k tej pogodbi. Zgolj v tem okviru je mogoče presojati podlago za sklenitev sodne poravnave.

10. Pravilno je stališče višjega sodišča, da je tožena stranka s tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj drugega tožnika (v zadevi II P 1141/2012) skušala zgolj zagotoviti poplačilo svoje terjatve, uveljavljane v zadevi I Pg 676/2009 in glede katere je bila kasneje pred drugostopenjskim sodiščem sklenjena izpodbijana sodna poravnava. Ker takšna tožba na sam obstoj terjatve in s tem na predmet sodne poravnave nima nobenega vpliva, (ne)vložitev tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj ne sodi v podlago (causo) izpodbijane sodne poravnave. Šlo bi lahko le za neupoštevno zmoto o nagibu (motivu).

11. Kot neutemeljen se izkaže tudi pritožbeni očitek, da se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z očitkom zvijačnosti ravnanja tožene stranke. Na ta očitek je pravilno odgovorilo v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni drugih razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep višjega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Stroški tožene stranke za odgovor na pritožbo so odmerjeni na podlagi njenega specificiranega stroškovnika, upoštevajoč Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Vrhovno s odišče toženi stranki ni priznalo nagrade za odgovor na izredno pravno sredstvo po tar. št. 3300 ZOdvT, saj iz točke 2 Opombe 3.3 Tretjega dela Tarife izhaja, da se nagrade za postopek za razveljavitev sodne poravnave določijo tako, kakor da gre za postopek, v katerem je bila sklenjena sodna poravnava, ob upoštevanju vrednosti predmeta, za katerega je bila poravnava sklenjena. Skladno s tem pripada toženi stranki nagrada po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 5.560,00 EUR. Skupaj s pavšalnim zneskom po tar. št. 6002 ZOdvT in povečano za 22% DDV sta tožnika dolžna toženi stranki povrniti 6.807,60 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Družba A. d.d., (v tej pravdi tožena stranka) je zoper B. C. in C. C. (otroka D. C.; v tej pravdi drugega tožnika) vložila tožbo za izpodbijanje darilne pogodbe, s katero je D. C. otrokoma podaril vsakemu polovico svojega lastniškega deleža do 1/2 na stanovanju. Kasneje je A. d.d. tožbo razširila še na izpodbijanje drugih Voduškovih pravnih dejanj. Pravda se vodi pod opr. št. II P 1141/2012 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.