Jedro

Strokovna pomoč, ki jo nudi odvetnik disciplinskI komisji pri vodenju disciplinske obravnave, ne pomeni bistvene kršitve disciplinskega postopka, če ni izkazan nedovoljen vpliv odvetnika na disciplinsko komisijo pri samem odločanju o tožnikovi disciplinski odgovornosti in izrečenem disciplinskem ukrepu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev disciplinskih sklepov tožene stranke z dne 2.2.1998 in 13.3.1998, s katerima mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Hkrati je zavrnilo tudi njegov zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitev nazaj na delo k toženi stranki ter povračilo stroškov postopka. Pri tem je ugotovilo, da so tožniku očitane kršitve, ki pogojujejo izrek ukrepa prenehanje delovnega razmerja, v celoti podane. Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem ponovno opozarja, da naj bi disciplinsko obravnavo pred prvostopno disciplinsko komisijo pri toženi stranki dejansko vodil odvetnik, ne pa predsednik disciplinske komisije in da so se na tožnika vseskozi naslavljali različni očitki, v bistvu pa se mu očita le vinjenost na delu. Tako sploh ni podan dejanski stan tožniku formalno očitanih kršitev, pa tudi ne dejanski stan kršitve prihoda na delo v vinjenem stanju ali uživanja alkohola med delom. Tožniku se namreč ni očitalo, da bi spornega dne prišel vinjen na delo, z ničemer pa tudi ni bilo ugotovljeno, da bi med delom užival alkohol. Tudi vinjenost dejansko ni bila ugotovljena, saj v vinjenem stanju tožnik viličarja ne bi mogel uspešno upravljati. Zaradi protestnega parkiranja viličarja na neobičajnem mestu ob koncu delovnega časa pa tožniku najstrožji disciplinski ukrep ni mogel biti zakonito izrečen. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z vsebino odločitve in razlogi izpodbijane sodbe, ki jo je prvostopno sodišče sprejelo na podlagi obširnega dokaznega postopka ter prepričjive ugotovitve pravno relevantnih dejstev in ob pravilni uporabi materialnega prava, pri tem pa tudi absolutne bistvene kršitve ZPP pred prvostopnim sodiščem niso bile ugotovljene, drugih relevantnih bistvenih kršitev pa pritožba niti ne navaja. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče povdarja, da strokovna pomoč disciplinski komisiji pri vodenju disciplinskega postopka ne pomeni bistvene kršitve disciplinskega postopka. V tem primeru ni bil izkazan nedovoljen vpliv na disciplinsko komisijo pri samem odločanju o tožnikovi disciplinski odgovornosti in odločanju o izreku ukrepa. Glede ugotovitve in opredelitve tožnikovih kršitev pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v dosedanjem postopku prepričljivo izkazano vsaj to, da je bil tožnik dne 4.12.1997 vinjen na delu in da je motil delovni proces. Vinjenost je bila prepričljivo izkazana s pričami. Ob izkazani vinjenosti je podan dejanski stan hujše disciplinske kršitve iz 20. tč. 44. člena kolektivne pogodbe tožene stranke, saj je jasno, da se je moral tožnik opiti med delom, ker ob nastopu dela njegova vinjenost ni bila zaznana, po 11 uri pa je bila očitna. Vsaj z zapustitvijo viličarja na izhodni rampi v povsem neustreznem položaju je tožnik povzročil tudi motnje sodelavcev, saj je moral njegov nadrejeni poiskati električarja, da sta spravila viličarja v pogon in ga odpeljala na ustrezno mesto, ker je ključe tožnik odnesel s sabo. S tem je bil podan dejanski stan hujše kršitve iz 12. tč. 44. člena kolektivne pogodbe tožene stranke. Za obe kršitvi je predviden obligatoren izrek ukrepa prenehanje delovnega razmerja. Tako je bil sporni disciplinski ukrep zakonito izrečen tudi ob navedenih dveh kršitvah in tudi če preostale kršitve niso bile neposredno izkazane. Gotovo pa je šlo pri tožnikovem upravljanju v vinjenem stanju z viličarjem tega dne za povzročanje vsaj potencialne nevarnosti, kar daje tožnikovi vinjenosti še dodatno težo. Glede na povedano tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožniku pri toženi stranki disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zakonito izrečen. Zato je prvostopno sodišče njegov zahtevek za razveljavitev spornih disciplinskih sklepov in posledični zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja ter vrnitev nazaj na delo utemeljeno zavrnilo. Ker pritožbeni razlogi niso bili podani, tožnik s svojo pritožbo ni mogel uspeti. Glede na izid pritožbenega postopka tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali z vložitvijo pritožbe.