Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
29. 9. 2003
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 12. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
sklenilo:
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 5/2000 z dne 20. 6. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1015/99 z dne 3. 11. 1999 in sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju št. K 2/98 z dne 12. 7. 1999 se ne sprejme.
1.Pritožnik je bil s sodbo Okrajnega sodišča spoznan za krivega kaznivega dejanja oderuštva po 219. členu v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, s katero mu je bila določena kazen šestih mesecev zapora ter preizkusna doba dveh let. Višje sodišče je s sodbo pritožbo zagovornika pritožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Vrhovno sodišče je zahtevo pritožnikovega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.
2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve 14. (enakost pred zakonom), 22. (enako varstvo pravic), 23. (pravica do sodnega varstva), 27. (domneva nedolžnosti), 28. (načelo zakonitosti) in 67. člena (lastnina) Ustave ter nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitve materialnih in procesnih določb. Kršitev 22. člena Ustave utemeljuje s tem, da sodba Vrhovnega sodišča ni odgovorila na vse pritožnikove očitke, prav tako pa naj bi sodišča zavzela napačno stališče glede obstoja lahkomiselnosti kot elementa kaznivega dejanja oderuštva. Zatrjuje, da so sodišča ravnala pristransko. Ustavnemu sodišču pritožnik predlaga, naj razveljavi izpodbijane sodbe.
3.Kolikor pritožnik zatrjuje razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačno uporabo prava, mu je treba pojasniti,da Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotavljanju dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118), kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave.
Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Prvostopenjsko sodišče je v sodbi razumno obrazložilo, zakaj oškodovankinega ravnanja ni mogoče šteti za drugačno kot lahkomiselno, kar predstavlja element kaznivega dejanja oderuštva po 219. členu KZ. Sodišče se je pri tem oprlo na okoliščine, da privolitev v podpis pogodbe o vračanju dolga ni bila potrebna, da je privolitev očitno bila povezana le z njenimi napačnimi predstavami o tem, koliko bi morala na račun kredita vrniti, v kar jo je pripravil obsojenec, da je njeno ravnanje temeljilo na zaupanju v obsojenca, ki je bilo toliko večje, ker je obsojenec izobraženec, in da ni imela nobene koristi od podpisa sporne pogodbe.
Drugostopenjsko sodišče je z zaključki prvostopenjske sodbe soglašalo, pri presoji pritožbenih navedb ob upoštevanju vseh ugotovljenih dejanskih okoliščin pa poudarilo, da se kaže oškodovankina lahkomiselnost prav v dejstvu, da je podpisala pogodbo, da obsojencu dolguje še 20.000 DEM, podpis pogodbe o vračanju dolga pa je bil zvezan z njenimi napačnimi predstavami o tem, koliko bi morala obsojencu še plačati na račun prejšnjih dveh kreditov, ki jih ni odplačala v dogovorjenem roku. Tudi Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je lahkomiselnost podana in se kaže v preveliki brezskrbnosti in pomanjkanju globljega razmišljanja o možnih posledicah določenega ravnanja; pri tem ni potrebno, da je lahkomiselnost pri osebi s takšnim ravnanjem podana na splošno, temveč zadostuje, da je podana konkretno.
Sodišča so tako svoje odločitve oprla na razlago KZ, ki ji ni mogoče očitati arbitrarnosti, zato pritožniku ni bilo poseženo v pravico iz 22. člena Ustave.
5.Pritožnikov očitek kršitve 22. člena Ustave, da Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo ni odgovorilo na njegove očitke, ni utemeljen. Iz jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave) med drugim izhaja zahteva, da morajo biti odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Obrazložena sodna odločba je tudi neločljiv del poštenega postopka (23. člen Ustave). Z njo je sodišče z zadostno jasnostjo dolžno opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev.
6.Iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je Vrhovno sodišče odgovorilo na očitek pritožnika, da je bil s pravnomočno sodbo kršen ZKP, saj naj bi kazenski pregon že zastaral, in mu pojasnilo, zakaj za zastaranje ne gre. Podrobneje je odgovorilo na očitek glede neobstoja zakonskega znaka lahkomiselnosti. V zvezi s tem je zavzelo stališče, da ni potrebno, da je lahkomiselnost pri osebi podana na splošno, temveč zadostuje, da je podana konkretno, to je da v konkretni situaciji pod vplivom delovanja storilca s premajhno skrbnostjo, ki se zahteva od povprečnega posameznika, premisli o možnih posledicah. Po presoji Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče razloge za svojo odločitev obrazložilo in odgovorilo na pritožnikove očitke. Zato za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.
7.V čem naj bi bile kršitve pravic iz 23., 27., 28. in 67. člena Ustave, pritožnik ni izkazal. Zgolj pritožnikovo nestrinjanje z odločitvijo sodišč ter pavšalne navedbe pa kršitve teh pravic še ne utemeljuje, zato jih Ustavno sodišče ni ugotavljalo.
8.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk.
Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Tratniku, ki je bil v tej zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
Predsednik senata dr. Zvonko Fišer