Jedro

Vlogo je možno vložiti na več načinov in tudi, če upravni organ tožnikove vloge ni hotel sprejeti na okencu, ima vsakdo možnost vlogo poslati pristojnemu organu tudi po pošti. V zvezi s tem sodišče še pojasnjuje, da 65. člen ZUP določa, da je organ, ki je pristojen za sprejem vloge, dolžan sprejeti vlogo v fizični obliki, ki se mu izroči. Na podlagi navedenega sodišče ni moglo slediti navedbam tožnika, da starši zanj niso mogli uspešno podati vloge za dovoljenje za stalno prebivanje ali za pridobitev državljanstva oziroma, da o vlogi vloženi v letu 1991 upravni organ sploh ni odločil, saj so imeli v morebitnem takšnem primeru na voljo ustrezna pravna sredstva za izdajo odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožeče stranke za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V obrazložitvi odločbe med drugim navaja, da iz uradne evidence, registra stalnega prebivalstva, ki se vodi v Republiki Sloveniji izhaja, da je tožeči stranki stalno prebivališče v Sloveniji prenehalo dne 26. 2. 1992 zaradi izbrisa. Iz registra tujcev in matičnega registra je razvidno, da po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje in da po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ni bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. Iz registra državljanstev je tudi razvidno, da tožeča stranka ni vložila vloge za pridobitev državljanstva po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) in ne po kakšni drugi zakonski podlagi. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka 15. 7. 2013 vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), ki je bila zavrnjena z odločbo Upravne enote Maribor, št. 214-2930/2013-17 (9330) z dne 7. 7. 2014, ki je postala dokončna 6. 11. 2014. Vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje je bila vložena po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD-B) in da je bila njegova vloga zavrnjena. Zaradi navedenega se tožeči stranki pravica do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva po četrtem odstavku 2. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), ne more priznati.

2. Organ je tožečo stranko seznanil z navedenimi ugotovitvami in dejstvom, da bo njeno vlogo zaradi neizpolnjevanja pogojev zavrnil ter ji dal možnost izjave o ugotovitvah upravnega organa in predvideni odločitvi ter predložitve morebitnih nasprotnih dokazov. Tožeča stranka je upravnemu organu sporočila, da so vlogo za stalno prebivanje in državljanstvo zanjo dali starši pred izbrisom in po njem, tudi pred uveljavitvijo ZUSDDD-B. Pred izbrisom so starši vložili vlogo zase in za svoja otroka. Vloga je bila odobrena staršem, tožniku in sestri pa ne. Po izbrisu pa so vložili vlogo septembra 1992, vendar so jih že na okencu zavrnili, ker niso izpolnjevali pogojev, zaradi brezposelnosti staršev. Ker iz uradnih evidenc ni razvidno, da bi bila za tožečo stranko vložena prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in tudi ne prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, stranka pa v postopku tudi ni predložila dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da sta bili takšni prošnji vloženi, je upravni organ vlogo tožeče stranke zavrnil. 3. Zoper to odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ kot neutemeljeno zavrnil. V odločbi je pojasnil tudi v zvezi z navedbami tožeče stranke, da bi mu moral organ prve stopnje izdati „dopolnilno odločbo“, da je ministrstvo po uradni dolžnosti izdajalo dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-46/02 z dne 3. 4. 2003 (Ur. list RS, št. 36/03) pod pogojem, da je bila oseba izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je kasneje pridobila dovoljenje za stalno prebivanje. Na podlagi navedene odločbe je ministrstvo po uradni dolžnosti dopolnilne odločbe izdajalo tistim izbrisanim, ki so dovoljenje za stalno prebivanje pridobili pred uveljavitvijo ZUSDDD-B. Ker tožeča stranka od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do uveljavitve ZUSDDD-B ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje, ji ministrstvo po uradni dolžnosti tudi ni izdalo dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja na podlagi zgoraj navedene odločbe ustavnega sodišča. Ministrstvo je v zvezi z izdajo posebne odločbe pojasnilo, da so se od uveljavitve ZUSDDD-B dalje izdajale posebne odločbe, pod pogoji, kot jih določa ZUSDD ter da izdana posebna odločba ni pogoj za ugotavljanje upravičenca po ZPŠOIRSP oziroma, da se upravičenca po ZPŠOIRSP tako v upravnem kakor tudi sodnem postopku ne dokazuje s posebno odločbo, izdano po ZUSDDD.

4. Tožeča stranka s tožbo izpodbija obe predmetni odločbi zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka, kršitev Ustave RS, kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v Strasbourgu, v zadevi Kurić in ostali. Navaja, da je tožena stranka v izpodbijanih odločbah napačno zaključila, da tožeča stranka do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zaradi neizpolnjevanja pogojev, ni upravičena. Napačna ugotovitev tožene stranke, da je tožeča stranka vlogo za dovoljenje za stalno bivanje vložila po uveljavitvi ZUSDDD-B, ki je začel veljati 24. 7. 2010, je imela za posledico tudi napačno uporabo materialnega prava, da tožeča stranka ne sodi v krog upravičencev do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Starši tožeče stranke so zanjo vložili prošnjo za stalno bivanje in državljanstvo že pred izbrisom in po njem, pred uveljavitvijo ZUSDDD-B. Po izbrisu so prošnjo vložili najmanj dvakrat pred 24. 7. 2010 in sicer med drugim tudi septembra 1992, vendar so jih že na okencu zavrnili, da ne izpolnjujejo pogojev zaradi brezposelnosti staršev. Praksa tožene stranke takrat je bila, da je zavračala prošnje že na okencih. To je bilo splošno znano in so to tudi „izbrisani“ ves čas zatrjevali. V zvezi s tem je tožeča stranka tožbi predložila tudi obrazec, ki ga je za vložitev vloge pridobila mati tožnika, vendar tožena stranka tega dokaza ni upoštevala in se do njega niti ni opredelila. Formular izrecno dokazuje, da je mati tožnika na okencu upravnega organa bila tudi za sina in jasno je, da je vlogi tudi vložila, pa sta bili že na okencu zavrnjeni. Tako torej ne drži, da bi tožeča stranka vložila le vlogo za stalno bivanje dne 15. 7. 2013, torej po uveljavitvi ZUSDDD-B, kot je to napačno ugotovila tožena stranka. Tožeča stranka navaja tudi, da sta njena starša dejansko že v letu 1991 vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo za njiju in tožečo stranko, pa je bilo z odločbo z dne 19. 5. 1992 odločeno le o njunem sprejemu v državljanstvo, o prošnji otrok pa sploh ni bilo odločeno, oziroma je tožena stranka kasneje trdila, da naj bi prošnjo podala zgolj starša zase, ne pa tudi za svoja otroka, kar je tudi sicer nelogično.

5. Tožena stranka bi morala ugotoviti, da je tožeča stranka pravočasno vložila tako prošnjo za državljanstvo, kot tudi prošnjo za stalno bivanje pred 24. 7. 2010, prav tako pa bi morala ugotoviti, da je izpolnjevala pogoj dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji od izbrisa do pravnomočnosti odločitve o zavrnitvi njene prošnje za stalno bivanje oziroma državljanstvo, saj je do 4. 7. 1992 živela v Sloveniji, po tem datumu pa je bila njena odsotnost opravičena, saj se v Slovenijo ni mogla vrniti zaradi vojne, ki je trajala do leta 1995, zaradi česar po ZPŠOIRSP obstaja fikcija, da je ves čas živela tu.

6. Na podlagi navedenega tožeča stranka predlaga, da sodišče to napako odpravi tako, da izpodbijano odločbo Upravne enote Maribor, št. 492-25/2017-6 (9416) z dne 16. 10. 2017, v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 492-522/2017/2 (1314-06) z dne 12. 12. 2017 odpravi in njeni vlogi za določitev denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v celoti ugodi in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka.

7. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri navedbah v odločbi št. 492-522/2017/2 (1314/06) z dne 12. 12. 2017, zaradi česar sodišču predlaga, da se tožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, upoštevaje pri tem tudi razloge iz odločbe drugostopenjskega organa, zato se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na akta upravnih organov sklicuje, kolikor ni v nadaljevanju obrazloženo drugače, in njunih razlogov ne ponavlja, v zvezi s tožbenimi argumenti pa dodaja, kot sledi.

10. Upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP: „Oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 - odločba US in 14/99 - odločba US), Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09 - uradno prečiščeno besedilo), Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 50/11 in 57/11 - popr.), Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 76/10 – uradno prečiščeno besedilo) ali Zakonu o začasnem zatočišču (Uradni list RS, št. 20/97, 94/2000 - odločba US, 67/02, 2/04 ZPNNVSM, 65/05 - ZZRO) ali oseba, ki je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije“. Skladno z drugim odstavkom 2. člena ZPŠPOIRS pa tudi: „Oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in - je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 50/10) vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 - odločba US in 14/99 - odločba US), Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09 - uradno prečiščeno besedilo), Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99, 54/2000 - odločba US, 64/01 in 36/03 - odločba US) ali Zakonu o začasnem zatočišču (Uradni list RS, št. 20/97, 94/2000 - odločba US, 67/02, 2/04 - ZPNNVSM, 65/05 - ZZRO) ali vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in - je bila vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, razen v primeru, če je bila vloga zavrnjena zaradi nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo Republike Slovenije, mednarodne odnose ali izvrševanja kaznivih dejanj v skladu z določbami Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/07 - uradno prečiščeno besedilo), Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 - odločba US in 14/99 - odločba US), Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09 - uradno prečiščeno besedilo), Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 50/11 in 57/11 - popr.) ali obstoja razlogov iz 3. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99, 54/2000 - odločba US, 64/01 in 36/03 - odločba US) ali je bil postopek ustavljen zaradi nesodelovanja stranke pri ugotavljanju teh razlogov, in - če je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa iz prejšnje alineje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela.“ Zakon torej predvideva dve kategoriji upravičencev, in sicer tiste, ki so pridobili dovoljenje za stalno prebivanje ali pa so bili sprejeti v državljanstvo Republike Slovenije, druga kategorija pa so tisti, ki so bili izbrisani, njihove vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo pa so bile zavrnjene, zavržene ali pa je bil postopek ustavljen ob hkratnem izpolnjevanju še drugih pogojev. Primarni pogoj v obeh primerih pa je ta, da je bila oseba izbrisana iz registra stalnega prebivalstva.

11. Sodišče ugotavlja, da je med strankama nesporno, da je bila tožeča stranka dne 26. 2. 1992 izbrisana iz registra stalnega prebivalstva ter da je 15. 7. 2013 vložila vlogo za vpis v register stalnega prebivalstva, sporno pa je dejstvo, ali je tožeča stranka že pred tem in pred uveljavitvijo ZUSDDD-B zaprosila za vpis v register stalnega prebivalstva oziroma sprejem v državljanstvo.

12. Sodišče prav tako ugotavlja, da tožeča stranka ne zanika, da vloga za sprejem v državljanstvo za tožečo stranko, ki naj bi jo v letu 1991 vložila njena starša, ni bila zavrnjena, zavržena ali pa da je bil postopek ustavljen, prav tako pa ne zanika, da v letu 1992 starša zanjo dejansko nista vložila vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, s čimer bi sicer izpolnjevala enega od pogojev iz 2. člena ZPŠOIRSP, ampak je v tožbi navedla, da te možnosti ni imela, ker so starše po njenih navedbah zavrnili že pri okencu organa. Še več, tožeča stranka sama navaja, da njihova vloga ni bila sprejeta, saj niso izpolnjevali pogojev, ki so bili zahtevani za sprejem v državljanstvo, navedenih na formularju, ki ga je tožeča stranka predložila kot dokaz, ki pa v ničemer ne dokazuje pravočasnosti vložitve predloga. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da ZPŠOIRSP ne določa, da bi lahko bili upravičenci do odškodnine tisti, ki iz kakršnihkoli razlogov vloge niso mogli vložiti ali pa o njihovih vlogah sploh ni bilo odločeno (torej niso bile zavržene, zavrnjene ali postopek ni bil ustavljen). Sodišče želi s tem v zvezi pojasniti, da je vlogo možno vložiti na več načinov in tudi če upravni organ tožnikove vloge ni hotel sprejeti na okencu, ima vsakdo možnost vlogo poslati pristojnemu organu tudi po pošti. V zvezi s tem pa sodišče še pojasnjuje, da 65. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da je organ, ki je pristojen za sprejem vloge, dolžan sprejeti vlogo v fizični obliki, ki se mu izroči (smiselno tudi sodba UPRS I U 28/2016 z dne 23. 11. 2016). Na podlagi navedenega sodišče ni moglo slediti navedbam tožnika, da starši zanj niso mogli uspešno podati vloge za dovoljenje za stalno prebivanje ali za pridobitev državljanstva oziroma, da o vlogi vloženi v letu 1991 upravni organ sploh ni odločil, saj so imeli v morebitnem takšnem primeru na voljo ustrezna pravna sredstva za izdajo odločbe. Obrazec, ki ga je predložila tožeča stranka in bi ga naj za vložitev vloge pridobila mati tožnika ne dokazuje, da je stranka na okencu upravnega organa poskušala vlogo vložiti, vendar je bila le-ta zavrnjena. Iz uradnih evidenc ni razvidno, da bi bila za tožečo stranko vložena prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in tudi ne prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, tožnik pa v postopku tudi ni predložil dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da sta bili takšni prošnji vloženi.

13. Pravica do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva se tožeči stranki, skladno s četrtim odstavkom 4. člena ZPŠPOIRS, ne prizna, saj le ta ne pripada osebi, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in ji je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vložena po zakonu, ki ureja status državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen po uveljavitvi ZUSDDD-B. Na podlagi navedenega sodišče zaključuje tudi, da za sklicevanje na EKČP ter sodbo ESČP Kurić in ostali, tožena stranka nima pravne podlage.

14. V sodbi Kurić in drugi proti Sloveniji so pritožniki trdili, da so bili pri uživanju svojih pravic po 8. členu EKČP diskriminirani na podlagi narodnostnega izbora v primerjavi z drugimi tujimi državljani "pravnimi tujci", ki so še naprej živeli v Sloveniji na podlagi izdanega dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje. Tako so bili obravnavani manj ugodno, kar je bilo ugotovljeno z odločbo z dne 4. 2. 1999, v kateri je Ustavno sodišče RS odločilo, da so bili izbrisani v manj ugodnem položaju, kakor pa "pravi tujci", ki so živeli v Sloveniji pred osamosvojitvijo in katerih posebno dovoljenje za stalno prebivanje je v skladu z 82. členom Zakona o tujcih ostalo veljavno še naprej. Zadeva Kurić, na katero se sklicuje tožeča stranka in s tem kršitev 8., 3. in 14. člana EKČP v smislu, da je bil tožnik v postopku obravnavan diskriminatorno v primerjavi z drugimi državljani, je neutemeljena. V zadevi Kurić je šlo tudi za drugačno dejansko stanje, saj so pritožniki pridobili dovoljenja za stalno prebivanje tako z učinkom za naprej, kot tudi z učinkom za nazaj, prav tako pa to v ničemer ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev sodišča. Prav tako pa pavšalno sklicevanje na EKČP, brez ustrezne utemeljitve in brez predložitve dokazov ni zadostno.

15. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za opravo glavne obravnave, na kateri bi zaslišalo tožečo stranko, njeno mater A.A., njenega očeta B.B. ter sestro C.C., saj je ocenilo, da njeno zaslišanje in zaslišanje prič ne bi moglo vplivati na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev glede na to, da iz uradnih evidenc nedvomno izhaja, da tožeča stranka ni podala vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pred uveljavitvijo ZUSDDD-B. 16. Povrnitev stroškov postopka, saj četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.