Jedro

V primeru zatrjevanja, da se sklep o priporu opira na nedovoljen dokaz, lahko Vrhovno sodišče poseže v pravnomočno odločbo o priporu le izjemoma, če na podlagi relevantnih procesnih okoliščin oceni, da se izpodbijani sklep pri presoji utemeljenosti suma opira na dokaz, ki je že na prvi pogled oziroma očitno nedovoljen, in je zaradi tega utemeljenost suma kot enega od pogojev za pripor omajana do te mere, da se nakazuje odprava pripora.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega S.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom ob preizkusu pripora po vložitvi obtožnice na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženemu S.R. podaljšal pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik je dne 27.10.2003 zoper ta pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočni sklep spremeni tako, da se pripor odpravi.

Vrhovna državna tožilka B.B. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in vrhovnemu sodišču predlagala, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Ne drži, da sodišče ne bi obrazložilo utemeljenosti suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ. V sklepu so o tem navedeni konkretni razlogi, poleg tega pa tudi, da je zoper obdolženca za to dejanje vložena obtožnica. Prav tako je sodišče odgovorilo na bistvene navedbe v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora.

Dejstvo, da ni obrazložen način pakiranja, ne pomeni kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj ne gre za razlog o odločilnem dejstvu. Dovolj jasno je tudi, kaj pomeni precejšnja oziroma relativno velika količina mamil, še posebej, ker je v sklepu sodišča prve stopnje tudi natančno navedena količina vsakega od različnih vrst mamila. Trditev, da obramba ob prvem zaslišanju ni imela na razpolago vseh listin, s čimer naj bi bili prekršeni določbi 73. in 2. odstavka 5. člena ZKP, ni utemeljena. Potrjena tudi ni trditev o kršitvi določbe 2. odstavka 215. člena ZKP, da je bila hišna preiskava opravljena brez zagovornika, saj iz zapisnika o preiskavi izhaja, da je bil obdolženec poučen o tej pravici, pa zagovornikove prisotnosti ni zahteval. Zagovornik tudi ni navedel, kako bi odsotnost zagovornika zaradi trditve policista, da zagovornik pri hišni preiskavi ne more pomagati obdolžencu, lahko vplivala oziroma kako je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa o podaljšanju pripora. Glede očitkov zahteve, da obdolžencu ni bil dan ustrezen pravni pouk, je svoje stališče že zavzelo sodišče, ko je odločalo o ugovoru zoper obtožnico in pojasnilo, da že iz dikcije 2. odstavka 5. člena ZKP izhaja, da ne gre za opozorilo, ki bi ga sodišče moralo dati obdolžencu. Sodišče tudi ni bilo dolžno obdolžencu dati pouk po noveliranem 3. odstavku 227. člena ZKP, saj v obravnavanem primeru ne gre za kaznivo dejanje, za katero je v Kazenskem zakoniku predvideno, da se mora obdolžencu v določenih primerih kazen odpustiti ali omiliti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v razdelku pod točko 1 zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, vendar tega razloga v nadaljevanju ne obrazloži. S tem, ko navaja, da ni dokazano, da je obdolženec mamilo hranil zaradi nadaljnje prodaje in da obdolženčevo delno in nejasno priznanje ne daje opore za trditev, da je storil kaznivo dejanje, izpodbija dejansko stanje. Enak razlog, to je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, uveljavlja tudi pod točko 2 zahteve, čeprav se sklicuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Gre za navedbe, s katerimi zanika, da bi relativna velika količina mamil, način pakiranja ter raznovrstnost mamil zadoščala za očitek, da je obdolženec mamilo hranil z namenom prodaje ter navedbe, na podlagi katerih ugotavlja, sklicujoč se na različne opise količine mamila v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je obrazložitev utemeljenega suma "vse prej kot razumljiva in da je v nasprotju z izpovedbo prič ter samo obtožbo". Drugačno dokazno presojo, ne pa kršitev določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, na katero se sklicuje zagovornik, predstavljajo tudi zagovornikove ugotovitve, da ni vsebinske povezave med postopki, ki še tečejo zoper obdolženca in ki se nanašajo na kazniva dejanja zoper premoženje ter obravnavanim kaznivim dejanjem, ki spada med kazniva dejanja zoper človekovo zdravje, da obdolženec mamil več nima in da so neutemeljene trditve, da se preživlja s prodajo mamil. Vrhovno sodišče zaradi že navedenih razlogov vseh teh navedb ni moglo upoštevati.

Zagovornik v zahtevi pod točko 2 navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo določneje ne opredeli, ker obdolženec na zaslišanju, ko je bil na podlagi 1. odstavka 203. člena ZKP pripeljan k preiskovalnemu sodniku, ni bil pravilno poučen v skladu z določbo 4. člena ZKP (ker mu je bil dan nepravilen pouk, da si lahko vzame zagovornika v 24 urah od privedbe na sodišče, namesto od pouka o tej pravici) določbo 2. odstavka 5. člena ZKP, (ker mu ni bil dan pouk v smislu 2. odstavka tega člena) in določbo 2. odstavka 227. člena ZKP (ker ni bil poučen, da ima pravico do zagovornika po uradni dolžnosti).

Zaradi navedenih kršitev po mnenju zagovornika sodišče sklepa o podaljšanju pripora ne bi smelo opreti na obdolženčev zagovor.

V postopku odločanja o priporu se sicer lahko postavi tudi vprašanje dovoljenosti dokaza, saj je vrhovno sodišče dolžno presojati zakonitost sklepa o priporu tudi z vidika utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja. Vendar pa vrhovno sodišče lahko poseže v pravnomočno odločbo o priporu le izjemoma, če na podlagi relevantnih procesnih okoliščin oceni, da se izpodbijani sklep pri presoji utemeljenosti suma opira na dokaz, ki je že na prvi pogled oziroma očitno nedovoljen, in je zaradi tega utemeljenost suma kot enega od pogojev za pripor omajana do te mere, da se nakazuje odprava pripora. V vseh ostalih primerih pa je mogoče v postopku pred vrhovnim sodiščem razloge, s katerimi se izpodbija dovoljenost dokaza, uveljavljati le v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper meritorno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku.

Nesprejemljive so tudi zagovornikove navedbe, da naj bi prisotni kriminalist preprečil, da bi obdolženec ob hišni preiskavi imel zagovornika, s tem, ko je na vprašanje obdolženca, ali lahko pokliče zagovornika, odgovoril, da mu pri hišni preiskavi ne more pomagati, da pa je lahko navzoč. V navedenem zagovornik vidi kršitev določbe 2. odstavka 215. člena ZKP, s tem pa naj bi bilo "poseženo tudi v ustavno pravico do obrambe obdolženca". Izhodišče zatrjevane kršitve postopka je drugačna dokazna ocena zagovornika (zapisnika o hišni preiskavi, izpovedbe priče L.K.), izpodbijani pravnomočni sklep namreč ne ugotavlja takšne vloge kriminalista, kot jo zatrjuje zagovornik, pa tudi podatki spisa njegovih navedb ne potrjuje; iz zapisnika o hišni preiskavi (l. št. 14) izhaja, da je bil obdolženec poučen o pravici do zagovornika in da njegove prisotnosti ni zahteval. Zagovornik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je pritožbeno sodišče zgolj pavšalno zavrnilo pritožbene navedbe zagovornika glede omenjenih kršitev določb kazenskega postopka oziroma nezakonito pridobljenih dokazov in ker ni odgovorilo na konkretne pritožbene navedbe. Sodišče druge stopnje je na primeren način presodilo in odgovorilo tudi na pritožbene navedbe (1. odstavek 395. člena ZKP) s tem, ko je pravilno ugotovilo, da s takšnimi pritožbenimi navedbami utemeljenost suma ni omajana in da zatrjevane procesne kršitve dokazom, na katerih temelji izpodbijani sklep, ne jemljejo veljavnosti.

Po mnenju zagovornika naj bi bilo v ustavno pravico do obrambe poseženo tudi s tem, ker obramba ob prvem zaslišanju obdolženca "ni imela na razpolago vseh listin", zaradi česar naj bi bila tudi v "neenakopravnem položaju z državnim tožilcem". Čeprav se zagovornik pri tem sklicuje na kršitev 73. člena ter 2. odstavka 5. člena ZKP, pa že iz takšnih njegovih navedb ne izhaja, da bi sodišče obrambi odreklo to pravico in jo s tem prikrajšalo v pravici, da pregleda in prepiše spis ter si ogleda zbrane dokazne predmete (73. člen ZKP).

Vrhovno sodišče je po navedenem ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik, niso podane, zato je njegovo zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.