Jedro

Če zakon ne določa izrecno, da se neka dejavnost, ki se sicer opravlja kot javna služba, lahko opravlja samo kot javna služba, jo lahko opravlja tudi zavod, ki ni javni zavod oz. zavod s pravico javnosti, vendar ne kot javno služba. Zato ne more uveljavljati ugodnosti, ki se lahko uveljavljajo pri opravljanju dejavnosti kot javne službe.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Postopka, ki ga je vodila služba družbenega knjigovodstva proti E., se je po 49. členu zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list SFRJ štev. 47/86) udeležila tudi tožeča stranka. Izrazila je namreč pravni interes, da kot ustanovitelj zavoda E. zaščiti njegovo delo in status.

Služba družbenega knjigovodstva prve stopnje je zavrnila naloge zavoda E. za obračun prispevkov za socialno varnost delavcev (pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in zaposlovanje) od osebnih dohodkov za maj 1993 v znesku 353.801,20 SIT in mu naložila, da navedene obveznosti obračuna in vplača na ustrezne račune pri službi družbenega knjigovodstva. Menila je, da zavod E. ne more uveljaviti olajšav iz 60. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. list RS štev. 9/92 in 13/93) ter 243. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS štev. 12/93), ker njegov ustanovitelj ni predhodno pridobil soglasja Vlade Republike Slovenije za ustanovitev invalidske delavnice.

Pritožbo zavoda E. in tožeče stranke je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno. Menila je, da se pri ustanavljanju zavoda E., čeprav je bil ustanovljen po zakonu o zavodih, ni bilo mogoče izogniti uporabi specialnih predpisov iz zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb. Po teh pa bi zavod E. moral imeti za opravljanje dejavnosti, kot je vpisana v sodni register, predhodno soglasje Vlade Republike Slovenije. Ker tega nima, v sodni register vpisane dejavnosti ne sme opravljati. Zato tudi ni upravičen do uveljavljanih olajšav.

V pravočasno vloženi tožbi predlaga tožeča stranka sodišču, naj izpodbijano odločbo odpravi. Navaja, da noben zakon ne pooblašča službe družbenega knjigovodstva oziroma Vlade Republike Slovenije, da bi določala nove obveznosti, ki jih v zakonu ni. Vlada Republike Slovenije tudi ni sprejela nobenega pravnega akta, ki bi zasebne zavode omejeval pri uveljavljanju z zakonom določenih pravic. Tretji odst. 30. člena zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb ne velja za zavode ki so bili ustanovljeni z zasebnim kapitalom. Poleg tega pa je treba v nejasnih zadevah odločiti v korist stranke.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se sicer ne strinja v celoti s pravnimi razlogi, s katerimi utemeljuje tožena stranka izpodbijano odločbo. Ne glede na to je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Izpodbijana odločitev je namreč kljub navedenemu materialnopravno pravilna, in sicer iz sledečih razlogov.

Registrirana dejavnost zavoda E. je identična dejavnosti iz 24. člena zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb (Ur. list SRS štev. 18/76; v nadaljevanju: ZUZIO). To pravilno ugotavlja že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Po registrirani dejavnosti pa zavod E. ni invalidska delavnica po 29. členu in sledečih ZUZIO, ampak zavod po 23. do 28. členu ZUZIO. Dejavnost omenjenih zavodov je (bila) opredeljena kot dejavnost posebnega družbenega pomena (2. odst. 23. člena ZUZIO).

Zavod E. je bil ustanovljen po zakonu o zavodih (Ur. list RS štev. 12/91; v nadaljevanju: ZZ). Glede na 2. člen ZZ ga je tožeča stranka zato lahko ustanovila tako, kot ga je, in sicer tudi za opravljanje dejavnosti, kakršna je vpisana v sodni register. Ni namreč predpisa, ki bi zasebnim zavodom prepovedoval opravljati dejavnost iz 24. člena ZUZIO. Ne more pa zavod E. opravljati omenjene dejavnosti v svojstvu, kot jo opredeljuje 2. odst. 24. člena ZUZIO, torej kot javno službo. Zavod E. namreč ni bil ustanovljen kot javni zavod (primerjaj: 3. člen ZZ). Tožeča stranka ni namreč tega nikoli zatrjevala. Ne glede na to bi sicer lahko opravljal tudi javno službo, vendar samo na podlagi koncesije (2. odst. 23. člena ZZ). Sklenitev pogodbe o koncesiji pa ni ugotovljena, niti ni bila tekom upravnega postopka nikoli zatrjevana. Zato zavod E. registrirano dejavnost sicer lahko opravlja, vendar ne kot javno službo.

Kot je že zgoraj omenjeno, opredeljuje ZUZIO dejavnost zavodov iz 23. člena in sledečih kot dejavnost posebnega družbenega pomena (2. odst. 23. člena ZUZIO), torej kot javno službo. Davčne olajšave nudi samo "posebnim" organizacijam za usposabljanje in zaposlovanje invalidov (1. odst. 39. člena ZUZIO). To pa so organizacije iz IV. poglavja ZUZIO, kot to izhaja iz naslova poglavja, torej organizacije, ki opravljajo javno službo. Ker zavod E. ni organizacija, ki bi opravljala javno službo, ne more uveljavljati davčnih olajšav iz 39. člena ZUZIO. Med te pa spadajo tudi olajšave iz 60. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter 243. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Izpodbijana odločitev je torej materialnopravno pravilna. Zato je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno.