Jedro

Pripravljenost za delo doma se odredi le ob posebnih pogojih in le po zato pristojnih osebah (5. in 6. odstavka 81. člena ZPol). Delavec je upravičen do dodatka za čas pripravljenosti za delo doma, če mu delodajalec takšno posebno obliko dela odredi, pri čemer pa sama oblika te odredbe (pisnost, ustnost) ni bistvena za priznanje te pravice. Ker v tem sporu ni bilo ugotovljeno, da bi bil tožnik v pripravljenosti za delo doma niti po ustni odredbi nadrejenih delavcev, je tožnik v tem sporu neutemeljeno zahteval obračun ter izplačilo tega dodatka za vtoževano obdobje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 5. 11. 2009 in 3. 2. 2010. V tej točki izreka je zavrnilo tudi njegov tožbeni zahtevek, da mu je dolžna tožena stranka za obdobje od 9. 5. 2006 do 30. 6. 2009 obračunati dodatek za stalno pripravljenost na domu za 128 ur tedensko (razen za čas koriščenja letnega dopusta oz. bolniške odsotnosti) in sicer za čas od 9. 5. 2006 do 31. 7. 2008 v višini 10 % urne postavke tožnikove osnovne plače, za čas od 1. 8. 2008 dalje pa v višini 20 % urne postavke tožnikove osnovne plače ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto zneskov mesečnega prikrajšanja od vsakega petega dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila. V II. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.002,50 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se z obširno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo njegove stroške postopka, oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke člena 339/2 ZPP, saj izpodbijana sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke člena 339/2 ZPP, saj so v sodbi o odločilnih dejstvih tudi nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Sodišče prve stopnje je tožniku z nezakonitim postopanjem odvzelo tudi možnost obravnavanja pred sodiščem, saj tožnikovi pooblaščenki zaradi časovne stiske (nastale zaradi zmote v vabljenju vseh prič ob isti uri) ni dovolilo postavljati vprašanj pričama A.A. in B.B., s katerima je tožnik želel dokazovati utemeljenost svojega tožbenega zahtevka. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da se tožena stranka s tem, ko pripravljenosti ni pisno odrejala, jo je pa od tožnika zahtevala, ni mogla rešiti svoje obveznosti plačila dodatka za stalno pripravljenost za delo, ki je določen v ZSPJS, KPJS, v aktih o delitvi sredstev in tudi v pogodbi o zaposlitvi oziroma v aneksih. Tožnik je moral biti v celotnem vtoževanem obdobju vseskozi v pripravljenosti, neomejeno izven rednega delovnega časa 40 ur tedensko. Javnosti je bil dosegljiv vseskozi, ne glede na uro v dnevu in dan v tednu. Tožnik si te svoje obveznosti ni upal kršiti, tako da niti ponoči niti na božični večer službenega telefona ni mogel izklopiti. Odsotnost pisne odredbe (smiselno enako kot pri pisni odreditvi nadur) ne more biti razlog za to, da se tožniku dodatek za pripravljenost na domu ne obračuna in izplača. Nepravilno postopanje tožene stranke (ko tožniku ni izdala pisnih odredb) tožniku ne more biti v škodo. Tožnik se v pritožbi sklicuje tudi na odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 111/2012 z dne 18. 9. 2012, kjer je bilo zavzeto jasno stališče, da kršitve delodajalca ne morejo imeti škodljivih posledic za delavca. Upravičenost tožnika do vtoževanega dodatka pa izhaja tudi iz odločbe VDSS opr. št. Pdp 977/2010 z dne 14. 1. 2011. Sodišče prve stopnje se je pristransko oprlo le na navedbe tožene stranke in dele izpovedb zaslišanih prič, ki jih je lahko uporabilo v škodo tožnika za zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka. S tem je kršilo 8. člen ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (člen 339/1 ZPP). Dejstvo, da opravlja tožnik po pogodbi o zaposlitvi delo 7 dni v tednu v neenakomernem delovnem času ali kot izmensko delo, ne širi obsega tožnikovega polnega delovnega časa, ki ostaja 40 ur tedensko in to ne pomeni, da tožnik do dodatka za pripravljenost za delo doma ni upravičen. Tožnik je bil do tega dodatka upravičen tudi na podlagi 7. člena pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljen in neprepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo v tožnikovem primeru zgolj za dosegljivost in ne za pripravljenost, saj taka ugotovitev nima podlage v izvedenih dokazih. Sodišče se do njegovih navedb, da ni šlo za dosegljivost, temveč za pripravljenost, ni opredelilo. Tožnikova dosegljivost za javnost je bila namenjena obveščanju javnosti in ni bila sama sebi namen. Tožnik je bil vseskozi dosegljiv za opravljanje svojega dela. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo, enostavno je štelo, da je šlo pri tožniku le za dosegljivost, pri čemer ta institut v primeru policistov pravno sploh ne obstoji (za razliko od državnega tožilstva oz. obrambe). Tudi iz izpovedbe priče B.B. izhaja, da se dogaja, da se tiskovnim predstavnikom odreja pripravljenost brez odredbe. Razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika ne more biti v ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi lahko tožniku odredili pripravljenost nadrejeni, če bi ocenili, da je to potrebno, pa tega niso storili. Tožnik namreč očita toženi stranki prav to, da mu pisne odredbe ni izdala, čeprav so zato obstajali pogoji, obenem pa mu odrejene in zahtevane pripravljenosti (dosegljivosti za delo) ni časovno omejila. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča, da je tožnik s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi sprejel naravo dela in se k tej zavezal. Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi dogovorjen 40 urni delovni teden, na ureditev področja pripravljenosti za delo izven delovnega časa so delavci vseskozi opozarjali, to pa se je uredilo šele v marcu 2010 s prihodom C.C.. Sodišče ne pojasni, v čem naj bi bilo delo tiskovnih predstavnikov specifično tudi z vidika delovnega časa. To naj bi potrdile tudi priče, vendar iz njihovih izpovedb ne izhaja, da naj bi bili tiskovni predstavniki z načinom dela oziroma specifičnim časovnim okvirom seznanjeni že ob začetku zaposlitve. Poleg tega sta tožnik in priča A.A. izpovedala drugače. Sodišče se ni opredelilo niti do izpovedbe tožnika, pretežnega dela izpovedbe priče A.A., pisne izjave novinarke D.D., pisnih odgovorov E.E. in listinskih dokazov tožnika, temveč je vso težo dalo delu splošnih izpovedb prič B.B. in C.C., ki do junija 2009 nista delala niti s tožnikom niti na področju odnosov z javnostmi. V izpovedbah priče F.F. so številna nasprotja, tako da je ta izpoved neverodostojna. Tudi priča A.A. je pojasnila, kako poteka delo tiskovnega predstavnika, da je nemogoče odkloniti tudi ustno odredbo in da sta določen čas dodatek za pripravljenost za delo v spornem obdobju prejemala le G.G. in E.E., ostali pa ne, čeprav so opravljali enakovredno delo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki so navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvenih kršitev določb postopka po 8., 14. oz. 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jih uveljavlja tožnik, niti relativne bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Prav tako ni storilo preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik v pritožbi zatrjuje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, navedeni razlogi pa so nejasni in med seboj v nasprotju (s čimer zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 14. oz. 15. točki člena 339/2 ZPP) z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje navedlo, da je bilo v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi določeno, da tožnik delo opravlja 7 dni na teden, hkrati pa je prezrlo, da je bilo s pogodbo o zaposlitvi (in aneksi k tej pogodbi) določeno tudi, da znaša polni delovni čas tožnika 40 ur tedensko. Prav tako naj bi prezrlo, da je bilo s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno, da je tožnik za delo v posebnih pogojih upravičen do dodatnega plačila, med te posebne pogoje pa po izrecni določbi 7. člena pogodbe o zaposlitvi spada tudi pripravljenost za delo. Ta pritožbena navedba ni utemeljena, saj dejstvo, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izrecno navedlo, da je bila med tožnikom in toženo stranko dogovorjena 40 urna tedenska delovna obveznost, ni odločilnega pomena, ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje štelo, da je imel tožnik dogovorjeno drugačno tedensko obveznost od tiste, ki izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je bil tožnik tudi na podlagi pogodbe o zaposlitvi oz. aneksov upravičen do dodatka za plačilo za posebne pogoje dela (torej tudi za pripravljenost za delo) pa je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno ugotovilo, da je tožnik v času takšne pripravljenosti (ki se je morala izvajati na podlagi odredbe delodajalca) po pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 4. 2006 upravičen do plačila za to pripravljenost v višini 10 %, po aneksu z dne 12. 8. 2008 pa v višini 20 % urne postavke njegove osnovne plače. V zvezi s pritožbenim očitkom tožnika, da je sodišče prve stopnje prezrlo določbo 7. člena pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katerega je imel tožnik pravico tudi do izplačila dodatka za pripravljenost za delo doma, pa je potrebno ugotoviti, da iz citirane določbe izhaja, da je bil javni uslužbenec dolžan opravljati delo v posebnih pogojih na podlagi odredbe delodajalca, sklicujoč se na 82. člen Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/1998 in nadalj., ki je bil v veljavi v spornem obdobju).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je ugotovitev sodišča prve stopnje v tem, da pri tožniku ni šlo za pripravljenost temveč za dosegljivost, protispisen. O dosegljivosti tožnika (kot tudi o pripravljenosti) so namreč izpovedovali tako tožnik kot tudi priče C.C., B.B., A.A., na pisno postavljena vprašanja, ki so se nanašala na dosegljivost, pa je v pisni izjavi odgovarjala tudi E.E.. Ocena sodišča prve stopnje, da je šlo pri tožniku pravzaprav za dosegljivost, ne pa za pripravljenost (tudi v smislu razlage 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor - Ur. l. RS, št. 112/2008, po kateri pripravljenost pomeni dosegljivost javnega uslužbenca zaradi potrebe prihoda na delo izven njegovega delovnega časa), predstavlja po zaključku pritožbenega sodišča dejansko ugotovitev, v zvezi s katero sodišču prve stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve določb postopka po 14. oz. 15. točki člena 339/2 ZPP. Ob tem ne gre prezreti niti dejstva, da tudi tožnik v pritožbi omenja svojo dosegljivost javnosti (npr. 4. točka pritožbe, 5. točka pritožbe).

Po oceni pritožbenega sodišča je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnika, da je pavšalen in neprepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi sprejel naravo dela in se k tej zavezal. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izpovedb prič C.C., B.B. in F.F.. Dejstvo, da je imel tožnik v pogodbi o zaposlitvi dogovorjen 40 urni delovni teden in izpovedba tožnika ter A.A., da so opozarjali, da se uredi področje pripravljenosti in delovnega časa, še ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da so bili tiskovni predstavniki seznanjeni z načinom dela oz. specifičnim časovnim okvirom delovnega mesta ob začetku zaposlitve. S preostalimi pritožbenimi navedbami, ki jih tožnik uveljavlja kot absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. oz. 15. točki člena 339/2 ZPP, pa tožnik dejansko izpodbija pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje in s tem pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja (ta pritožbeni razlog pa se ne presoja v okviru zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka).

Po zaključku pritožbenega sodišča ni podana niti v pritožbi zatrjevana (in po tožniku pravočasno ugovarjana - člen 286.b/1 ZPP) bistvena kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da je tožniku onemogočilo izvajanje dokazov s postavljanjem vprašanj pričama B.B. in A.A.. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 11. 1. 2013, na katerem sta bili zaslišani navedeni priči, izhaja, da sta bila na tem naroku navzoča tudi tožnik in njegova pooblaščenka. Iz tega zapisnika je razvidno, da sta tako tožnik kot tudi njegova pooblaščenka priči B.B. zastavila večje število vprašanj (stran 9 in 10 zapisnika), na katera je priča tudi odgovarjala. Predsednica senata ni dovolila vprašanja pooblaščenke tožnika, naslovljenega na pričo, o tem, če bi si priča upala v mesecu, ko nima pisne odredbe, po 16.00 uri izključiti službeni telefon in se ne oglašati in ne odgovarjati na vprašanja novinarjev. Ker odgovor na to vprašanje, kako bi ravnala priča v konkretni situaciji, ne bi predstavljal izpovedbe o pričinih zaznavah preteklih dejstev (priča izpoveduje o tem, kaj je v preteklosti zaznala o dejstvih, ki so pravno odločilna za odločitev v določenem tožbenem zahtevku), temveč bi predstavljal mnenje priče o njenem hipotetičnem ravnanju, je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko tega vprašanja priči ni dopustilo. Podlago za takšno odločitev je imelo sodišče v členu 289/3 ZPP. Iz zapisnika o zaslišanju priče B.B. sicer tudi izhaja, da je pooblaščenka tožnika po tem, ko je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zaslišanje navedene priče zaključi, temu ugovarjala in pojasnila, da ima za pričo še nekaj vprašanj. Ker pa iz zapisnika tega naroka za glavno obravnavo ni razvidno, katera vprašanja je želela pooblaščenka tožnika zastaviti priči (čeprav je imela možnost zahtevati, da se to zapiše v zapisnik - člen 289/4 ZPP), pri čemer teh vprašanj ni specificirala niti v pritožbi, ni mogoče ugotoviti niti tega, obstoj katerih dejstev je nameravala tožnikova pooblaščenka s temi vprašanji dokazati, niti tega, če bi se ta vprašanja sploh nanašala na sporno zadevo. Glede na navedeno sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožniku onemogočila izvajanje dokaza v zvezi z zaslišanjem priče B.B., s čimer naj bi bila storjena kršitev po 8. točki člena 339/2 ZPP).

Enako velja tudi za to kršitev, ki je bila sodišču prve stopnje očitana v zvezi z zaslišanjem priče A.A.. Tudi ta priča je bila zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 11. 1. 2013. Iz zapisnika o njenem zaslišanju (stran 11 in 12 zapisnika) je prav tako razvidno, da je pooblaščenka tožnika priči postavila večje število vprašanj, na katera je ta priča tudi odgovorila. Po tem, ko je sodišče prve stopnje po postavitvi več vprašanj priči s strani tožnikove pooblaščenke dopustilo neposredno postavljanje vprašanj tudi zakoniti zastopnici tožene stranke, je pooblaščenka tožnika sodišču pojasnila, da ima za pričo še dve pomembni vprašanji. Iz zapisnika o zaslišanju jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje pooblaščenki tožnika dovolilo postavljanje dodatnih vprašanj priči, da je pooblaščenka postavila priči še štiri vprašanja, na katera je priča odgovorila, medtem ko petega vprašanja (o tem, ali se je priča kdaj obrnila na generalnega direktorja Policije, kar naj bi dokazovalo, da področje pripravljenosti za delo že tedaj ni bilo dovoljeno) ni dovolilo. Ker tudi po stališču pritožbenega sodišča to vprašanje ni bistveno za odločitev o zadevi (očitno se je vprašanje nanašalo na obdobje, ko tožnik dela tiskovnega predstavnika pri toženi stranki še ni opravljal), sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, ker tega vprašanja pooblaščenki tožnika ni dovolilo. Podobno kot pri zaslišanju priče B.B. je tožnikova pooblaščenka tudi ob koncu zaslišanja priče A.A. navedla, da ima za navedeno pričo še več vprašanj in da uveljavlja bistveno kršitev, ker ji ni bilo več omogočeno postavljati dodatnih vprašanj priči. Ker niti iz zapisnika o zaslišanju z dne 11. 1. 2013 ni razvidno, katera vprašanja je pooblaščenka tožnika še nameravala postaviti priči (člen 289/4 ZPP), ta vprašanja pa niso bila konkretizirana niti v tožnikovi pritožbi, tudi v tem primeru ni mogoče ugotoviti, katera dejstva je nameraval s temi dodatnimi vprašanji dokazovati tožnik (ali je šlo za dokazovanje odločilnih dejstev oz. ali je šlo sploh za vprašanja, ki so se nanašala na sporno zadevo).

Tožnik s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev enostransko oprlo le na navedbe tožene stranke in tiste dele izpovedb zaslišanih prič, ki so bile v škodo tožnika, uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi s členom 8 ZPP. Ta pa po stališču pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje izvedene dokaze dokazno ocenilo in na podlagi tega zaključilo, katera dejstva se štejejo za dokazana, te svoje ugotovitve pa je tudi ustrezno obrazložilo. Nestrinjanje tožnika z dokazno oceno sodišča prve stopnje pa ne predstavlja uveljavljanega pritožbenega razloga relativne bistvene kršitve določb postopka, temveč uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne (oziroma nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja. Dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do vsakega posameznega dokaza oz. do vsakega dela izpovedbe zaslišanih prič in tožnika, pa še ne pomeni, da je iz tega razloga dejansko stanje zmotno ugotovilo, kot tudi ne, da je s tem storilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki jo tožnik uveljavlja v pritožbi.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal obračun ter izplačilo dodatka iz naslova pripravljenosti na domu in sicer za 128 ur tedensko (za celotno časovno obdobje tedna, razen za čas, ko je tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravljal 40 urno tedensko delovno obveznost), pri čemer je ta dodatek vtoževal za celotno obdobje od 9. 5. 2006 do 30. 6. 2009 (za vse dni v letu, razen za čas koriščenja letnega dopusta oz. bolniške odsotnosti). Člen 81/2 ZPol je med posebne delovne pogoje (v okviru katerih so bili delavci policije dolžni opravljati delo, kadar je bilo to potrebno za izvajanje z zakonom določenih nalog) uvrstil tudi pripravljenost za delo v delovnih prostorih, na določenem kraju ali doma. Glede na člen 81/5 ZPol se je tudi ta oblika dela v posebnih pogojih odredila, če so to terjale varnostne razmere oz. če je bilo samo tako mogoče opraviti določene naloge, ki jih ni mogoče odlagati ali pa morajo biti naloge opravljene v določenem roku. Na podlagi te določbe pritožbeno sodišče zaključuje, da je zakonodajalec to obliko dela v posebnih pogojih predvidel le za izjemne, točno z zakonom določene primere in ob pogojih, ki jih prav tako določa ta zakon. Le generalni direktor policije je imel pristojnost, da je določil primere, v katerih je bilo dovoljeno odrediti tudi zgoraj omenjeno obliko dela in osebe, ki takšno delo lahko odredijo (člen 81/6 ZPol). 82. člen ZPol, ki je opredeljeval pojem pripravljenosti za delo, je določal tudi, v katerih primerih se število ur pripravljenosti za delo šteje v število ur delovne obveznosti delavca policije. Višino dodatka za čas stalne pripravljenosti je določal 46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.), pred tem pa 38. člen Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 18/91 in nadalj.). Komisija za razlago Kolektivne pogodbe za javni sektor je sprejela razlago 46. člena KPJS (Ur. l. RS, št. 112/2008), iz katere izhaja, da pomeni pripravljenost dosegljivost javnega uslužbenca zaradi potrebe prihoda na delo izven njegovega delovnega časa, pri čemer mora biti stalna pripravljenost pisno odrejena. Člen 11/2 KPJS določa, da pomenijo razlage kolektivne pogodbe (razlaga komisije se objavi v uradnem listu - člen 11/3 KPJS) obvezen način uporabe njenih določb za obe stranki ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah in obveznostih, ki izvirajo iz navedene kolektivne pogodbe.

Na podlagi že omenjenega 5. in 6. odstavka 81. člena ZPol je potrebno zaključiti, da se pripravljenost za delo doma odredi le ob posebnih pogojih in le po zato pristojnih osebah. V postopku je bilo ugotovljeno (kar med strankama niti ni bilo sporno), da tožena stranka tožniku v vtoževanem obdobju ni pisno odrejala pripravljenosti za delo doma. Tožnik je v postopku zatrjeval, da mu je bila ta pripravljenost odrejena ustno s strani predstojnikov, da je bil zato vseskozi na razpolago novinarjem in medijem, saj je njegovo delo kot delo tiskovnega predstavnika obsegalo tako komuniciranje z zunanjo javnostjo (mediji), kot tudi komuniciranje z notranjo javnostjo (za potrebe kriminalistične policije in njihovih predstojnikov, za obveščanje javnosti v primerih izvajanja kriminalističnih preiskav). Za opravljanje svojega dela je imel tožnik na razpolago tudi mobilni službeni telefon, preko katerega je lahko dostopal do svojega elektronskega predala in do elektronskega predala, ki je bil namenjen za novinarska vprašanja. Novinarska vprašanja so prihajala tudi izven njegovega delovnega časa, tudi ponoči, nanje je poskušal čimprej odgovoriti, pri čemer je za pripravo odgovorov potreboval tudi ustrezen čas. Povedal je, da mu pripravljenost za delo zares ni bila pisno odrejena, vendar pa so mu dali predstojniki po različnih sestankih in v neposrednih stikih jasno vedeti, da morajo biti novinarska vprašanja rešena takrat, ko jih dobijo. Tožnik pa v postopku ni pojasnil, kdo od predpostavljenih mu je ustno odrejal oz. odredil pripravljenost za delo doma. Tožnik je sicer navajal, da se je številka njegovega telefona nahajala na internetni strani policije (na to številko so ga lahko klicali tudi novinarji), vendar pa to dejstvo še ne pomeni, da je imel tožnik s tem odrejeno pripravljenost za delo doma. Tožnik se je v postopku skliceval tudi na to, da je v letu 2007 tedanji minister za notranje zadeve podal zahtevo, da so tiskovni predstavniki dosegljivi za vprašanja novinarjev (zapisnik s strokovnega posveta o odnosih z javnostmi v Policiji z dne 2. 7. 2007 - A6), vendar pa tudi ta zaključek ministra za notranje zadeve (ki sicer ni oseba, ki bi v skladu s členom 81/6 ZPol lahko odrejala delavcem policije pripravljenost za delo doma) še ne pomeni, da je bila s tem tožniku odrejena stalna pripravljenost za delo doma za vtoževano obdobje.

Enako velja tudi za pooblastilo tožnika, ki ga je 9. 5. 2006 podal nekdanji generalni direktor Policije (A2). Iz tega akta namreč ne izhaja, da bi bila tožniku odrejena pripravljenost za delo doma. Ostali listinski dokazi, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi in ki jih je vložil v spis (A7-A31) pa se ne nanašajo na vtoževano obdobje, zato niso odločilni za presojo utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka. V zvezi z odreditvijo pripravljenosti za delo doma sta izpovedovala med drugim tudi C.C., ki je postal tožnikov nadrejeni po koncu vtoževanega obdobja (in ki je dejansko uvedel tudi pisne odredbe za pripravljenost za delo - izpovedba C.C. in tožnika) in F.F., ki je bil tožnikov nadrejeni delavec v vtoževanem obdobju in v zvezi s tem pristojen tudi za odrejanje tožniku pripravljenosti za delo doma. Niti iz izpovedbe priče F.F. niti iz tožnikove izpovedbe ne izhaja, da bi F.F. tožniku v vtoževanem obdobju vsaj ustno odredil pripravljenost za delo doma. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je delavec upravičen do dodatka za čas pripravljenosti za delo doma, če mu delodajalec takšno posebno obliko dela odredi, pri čemer pa sama oblika te odredbe (pisnost, ustnost) po prepričanju pritožbenega sodišča ni bistvena za priznanje te pravice. Ker pa v postopku tega individualnega delovnega spora ni bilo ugotovljeno, da bi bil tožnik v pripravljenosti za delo doma niti po ustni odredbi nadrejenih delavcev, je tudi po zaključku pritožbenega sodišča neutemeljeno zahteval obračun ter izplačilo tega dodatka za vtoževano obdobje.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 111/2012 oz. na odločbo VDSS opr. št. Pdp 977/2010, ki se sicer nanašata na vprašanje plačila za nadurno delo. V zadevi, ki jo je Vrhovno sodišče obravnavalo pod opr. št. VIII Ips 111/2012 z dne 18. 9. 2012, se je Vrhovno sodišče RS ukvarjalo z vprašanjem plačila za ure nadurnega dela, ki so bile opravljene preko kvote zakonsko dopustnih opravljenih nadur v določenem časovnem obdobju (člen 143 Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Šlo je torej za vprašanje plačila nadur, ki jih je delavec opravil po odredbi delodajalca v večjem obsegu, kot pa je bilo to dopustno z ZDR. Tudi odločitev VDSS v zadevi opr. št. Pdp 977/2010 z dne 14. 1. 2011 je temeljila na drugačnem dejanskem stanju. VDSS je v tej zadevi potrdilo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do izplačila dela plače iz naslova povečanega obsega dela, ki ga je tožnik opravil po nalogu oz. pooblastilu delodajalca in zgolj okoliščina, da v spornem obdobju ni z delodajalcem sklenil posebnega obličnega dogovora, na njegovo pravico do izplačila razlike v plači za opravljeno dodatno delo ni imela vpliva.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo, ki ga je podala tožena stranka, ni odločalo, ker niso bili priglašeni.