Jedro

Če imetnik nevarne stvari, s katero je bila povzročena škoda, ne dokaže, da ravnanja oškodovanca ni mogel niti pričakovati, niti se ni mogel njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti (2. odst. 177. čl. ZOR), določba 3. odst. 177. čl. ZOR o delni odgovornosti oškodovanca ne pride v poštev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 900.000 SIT s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Do ugovora deljene krivde za nastalo škodo, torej soodgovornosti samega tožnika, nižji sodišči, ker sta ga zavrnili, nista zavzeli pravilnega stališča. Ko je tožnik, ki je sicer imel pravico prečkati prehod za pešce, to storil, se ni prepričal, če je križišče v celoti izpraznjeno. Absolutne zaščite pešca prometni predpisi ne zagotavljajo. Varno prečkanje križišča kljub odprtemu semaforju je možno šele takrat, kadar v križišču ni več vozil, ki so iz časov prejšnjega intervala ostala v njem. Položaj v spornem križišču je specifičen, saj imajo vozniki, ki vozijo iz Topniške ulice proti Šmartinski in obratno dvojno razdaljo od semaforja do semaforja glede na voznike, ki vozijo iz Vilharjeve ceste proti Šmartinski cesti. Prav to je bilo usodno za toženca. O teh okolnostih izpodbijana sodba nima potrebnih razlogov.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka očitno meri na trditev, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (13. točka 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Po revizijskem stališču se namreč sodišči nižje stopnje nista opredelili do okoliščine, da tožnik ni imel absolutne prednosti, ko je kot pešec ob sicer odprti smeri začel s prečkanjem križišča, pa se ni prepričal, če so vsa vozila križišče že izpraznila. Vendar pa tudi v tem okviru revizija vsebinsko izpodbijani sodbi očita zmotno uporabo materialnega prava glede presoje (porazdeljene) odgovornosti za nastanek škode. Potrebne razloge o tem vprašanju sodbi nižjih sodišč namreč vsebujeta in sta vsebinsko dovolj jasni, da ju je mogoče preizkusiti. Zato tudi ta del revizije terja predvsem ukvarjanje s problemi pravne presoje, torej s stališča revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ker drugih kršitev procesne narave revizija ne načenja, preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je pokazal, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, revizijski razlog po 1. točki 1. odstavka 385. člena ZPP nima utemeljitve.

Pravilna pa je tudi pravna presoja, po kateri je toženec v celoti odgovoren za nastalo škodo. Pravna podlaga za odločanje je v uporabi določb zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki urejajo odgovornost za škodo, nastalo zaradi obratovanja nevarne stvari (173., 174. in 177. člen).

Domneva vzročnosti (173. člen ZOR) ni bila izpodbita. Kolo s pomožnim motorjem je bilo med vožnjo v razmerju do pešca nevarna stvar. Imetnik (toženec) za nastalo škodo odgovarja po načelu vzročnosti. Opustitev odgovornost ureja določba 177. člena ZOR z obrnjenim dokaznim bremenom. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje je omogočilo dokazno sklepanje, da je toženec zapeljal v križišče ob utripajoči zeleni luči na semaforju, torej ob samem koncu "zelenega" intervala. Neobičajno dolgo križišče v smeri Šmartinske proti Topniški ulici je zato ob nekoliko počasnejši toženčevi vožnji povzročilo, da se je za smer prečkanja križišča iz Šmartinske proti Vilharjevi cesti prižgala zelena luč na semaforju za pešce že takrat, ko toženec še ni v celoti prevozil križišča. To je povzročilo, da je toženec zbil tožnika, ko je ta naredil po prehodu za pešce korak ali dva. Ob takem dejanskem stanju je bilo na tožencu breme, da dokaže, da je škoda nastala zaradi dejanja samega tožnika, vendar pa ob pogoju, da njegovega ravnanja ni mogel niti pričakovati, niti se njegovim posledicam ni mogel izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 177. člena ZOR). Tako dokazovanje pa glede na ugotovljeno dejansko podlago tožencu ni uspelo. Predvsem sodba sodišča prve stopnje ima o tem ustrezno dokazno oceno. Dejstvo, da je toženec zapeljal v neobičajno dolgo križišče ob koncu dovoljenega intervala in ob relativno nizki hitrosti, ni omogočilo ocene, da ni mogel pričakovati situacije, ki je imelo za posledico nastanek škode. Določba 3. odstavka 177. člena ZOR o domnevni sokrivdi oškodovanca (tožnika), ki je na prehod za pešce stopil potem, ko mu je semaforski signal to dovolil, zato ne prihaja v poštev. V tem obsegu revizija očitno prezre dejstvo, da je do nastanka škode prišlo zaradi obratovanja nevarne stvari. Kolikor pa vsebina revizije meri na oceno dokazov, do katerih sta nižji sodišči zavzeli stališče ali celo predlaga nove dokaze, jo zadevajo posledice nedovoljenosti glede na določbo 3. odstavka 385. člena in 387. člena ZPP.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90) in ZOR (Ur. l. SFRJ 29/78 - 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS 1/91-I).