Jedro

Tožena stranka je izvedla sporno premestitev tožnice na podlagi določb ZJU, takšno premestitev pa so očitno narekovali vsebinski razlogi, kar bo predmet bodočega meritornega preizkusa izpodbijane odločitve. Zato se sodišče prve stopnje še ni moglo opredeliti do zatrjevanja tožnice o šikaniranju, ki naj bi ga bila deležna s strani nadrejenih delavcev. Njena terjatev v fazi odločanja o izdaji začasne odredbe ni verjetno izkazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „Zadrži se izvrševanje sklepa o premestitvi št. ... z dne 16. 2. 2012 do pravnomočne odločitve v tem delovnem sporu.

Tožena stranka je dolžna omogočiti tožnici normalno delo ter plačilo za opravljeno delo in se vzdržati vseh šikanoznih dejanj v povezavi z izvrševanjem pravic in obveznosti iz delovnega razmerja do pravnomočne odločitve v tem sporu.

Če dolžnik izdanega sklepa ne bo izpolnil takoj, naslovno sodišče izreče dolžniku denarno kazen 10.000,00 EUR. Na podlagi tega sklepa o denarni kazni opravi sodišče izvršbo po uradni dolžnosti z rubežem in prenosom sredstev s TRR dolžnika na TRR sodišča. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka za izdajo začasne odredbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sklepa do plačila.“ Tožnica se je pritožila zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je predlagala sodišču v dokaz svojih navedb vpogled v celoten spis o oceni dela za leto 2011, ki ga bo predložila tožena stranka. Dvomi v nepristranost odločitve komisije. Obstaja verjetnost, da komisija svojega dela tudi ni opravila pravočasno. Sklep je nezakonit, ker ne vsebuje obrazložitve, kar utemeljuje dejstvo, da je bila na delovnem mestu šikanirana od meseca marca 2011 dalje. Sklicuje se na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 815/2010. Pri toženi stranki je bila nezakonito premeščena na drugo delovno mesto v posledici šikaniranja, zaradi česar se ji je poslabšalo zdravstveno stanje. S tem je izkazana na njeni strani težko nadomestljiva škoda. Sodišče je zmotno uporabilo pravila o dokazovanju. Glede na načelo in favorem laboratoris ter na obrnjeno dokazno breme pri dokazovanju šikaniranja in diskriminacije, bi moralo odločiti v njeno korist. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da predlogu za začasno odredbo v celoti ugodi oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijani sklep v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega v zvezi z izdanim sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja.

Tožnica uveljavlja v sporu izkazanost pogojev za izdajo začasne odredbe v zvezi s premestitvijo na drugo delovno mesto pri toženi stranki. Začasne odredbe predstavljajo omejeno sredstvo zavarovanja, s katerimi se dolžniku prepove določene aktivnosti, da se obstoječe dejansko stanje ne spremeni na škodo upnika. Vendar se z začasnimi odredbami sporno razmerje le delno in začasno rešuje. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve (kar sicer predstavlja predmet tega spora), mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju, ob tem da mora izkazati še obstoj enega od kumulativnih pogojev iz določbe drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 in spremembe), da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nenadomestljive škode, in da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez njene izdaje nastale upniku. Vsekakor težko nadomestljiva škoda ne predstavlja vsakega zmanjšanja premoženja ali drugo škodno ravnanje, ki bi ga bilo mogoče s težavo odpraviti, temveč znatno škodo, ki bi v takšni meri prizadejala upnika, da bi jo bilo kasneje težko sanirati.

Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe zaradi verjetno izkazane nezakonite premestitve na delovno mesto podsekretarke v sekretariatu Urada za upravljanje s človeškimi viri na podlagi sklepa tožene stranke z dne 16. 2. 2012. Zahtevala je, da sodišče toženi stranki naloži, da ji je dolžna omogočiti normalno delo ter plačilo in se vzdržati vseh šikanoznih ravnanj, poleg tega je uveljavljala pogoj nastanka težko nenadomestljive škode, saj ji je zaradi takšnih nezakonitih in šikanoznih ravnanj hudo poslabšalo zdravstveno stanje, zaradi katerega je morala iskati zdravniško pomoč. Meni, da ji je tožena stranka izdala nezakoniti sklep o premestitvi na drugo delovno mesto, saj glede tega pisni sklep ne vsebuje potrebne utemeljitve, da je bila potrebna premestitev zaradi zagotovitve smotrnejšega in učinkovitejšega dela organa.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijanem sklepu, da je tožena stranka izvedla sporno premestitev tožnice na podlagi določb Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe), takšno premestitev pa so očitno narekovali vsebinski razlogi, kar bo predmet bodočega meritornega preizkusa izpodbijane odločitve. Zato se sodišče prve stopnje še ni moglo opredeliti tudi do zatrjevanja tožnice o šikaniranju, ki naj bi ga bila deležna s strani nadrejenih delavcev ter v tej posledici do sporne premestitve na drugo delovno mesto. V skladu z navedenimi razlogi verjetnost terjatve v tej fazi postopka še ni izkazana oziroma je zavzemanje tožnice o obstoju takšnega pogoja za izdajo začasne odredbe še preuranjeno.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).