Jedro

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da tudi ob upoštevanju vseh okoliščin danega primera, ni mogoče mimo dejstva, da je dolžničin dolg oziroma dolg, za plačilo katerega je zastavila svoje premoženje, tako visok, da ne opravičuje krajšega preizkusnega obdobja od petih let, ne glede na to, kdaj so nastale okoliščine, ki naj bi bile razlog za dolžničino trenutno finančno stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek odpusta obveznosti stečajni dolžnici (1. točka izreka) in določilo preizkusno obdobje pet let od izdaje sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti, tako da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče dne 10. 8. 2021 (2. točka izreka).

2. Dolžnica je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da določi “razumno” preizkusno dobo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pri določitvi dolžine preizkusnega obdobja poleg mnenja upravitelja upoštevalo starost dolžnice, njene družinske razmere, zdravstveno in druga osebna stanja ter razloga za njeno insolventnost. Kljub predlogu upravitelja, da se določi triinpolletno preizkusno obdobje, sodišče prve stopnje ni našlo okoliščin, ki bi opravičevale določitev krajšega preizkusnega obdobja od petih let. K določitvi najdaljšega preizkusnega obdobja (pet let) so sodišče prve stopnje vodili zlasti razlogi za insolventnost in višina dolgov. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da kljub temu, da se dolg nanaša na podpis poroštva za poslovanje podjetja, ni mogoče spregledati, da je to dolg dolžnice, za katerega je odgovorna, slednji pa je zelo visok. Poleg tega je dolžnica srednjih let ter sposobna za delo in ima dolžnost, da se tekom preizkusne dobe s primerno zaposlitvijo trudi vsaj delno poplačati dolgove.

5. Pritožnica navaja, da njene obveznosti nikakor ne znašajo 10 milijonov EUR, kot je bil naveden okvirni znesek na zapisniku (o naroku za vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti), saj je v največjem znesku okoli 9.800.000,00 EUR sodelovala zgolj kot zastavitelj in ne kot porok.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnica takšne trditve podala že v „popravku opisa dejstev in okoliščin, podanih na naroku 20. 6. 2016“, vendar za svoje trditve ni predložila nobenih dokazov. Četudi je dolžnica za večino svojega dolga nastopala zgolj kot zastavitelj in ne kot porok, je vendarle s tem svoje premoženje obremenila z zastavno pravico upnika za poplačilo zavarovane terjatve iz vrednosti zastavljenega premoženja pred vsemi drugimi upniki zastavitelja in s tem otežila ali celo onemogočila poplačilo preostalega dolga (ki naj bi znašal 500.000,00 EUR) iz vrednosti navedenega premoženja. Ob sklenitvi poroštvene oziroma zastavne pogodbe se je morala zavedati, da bo v primeru neplačila obveznosti s strani glavnega dolžnika morala izpolniti njegovo obveznost (poroštvo), oziroma da se bo zastavni upnik zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti lahko poplačal iz vrednosti zastavljenih nepremičnin, ki so bile v lasti stečajne dolžnice, do vrednosti le - teh. Posledice opustitve potrebne skrbnosti pri prevzemanju obveznosti in breme svojih odločitev dolžnica nosi sama.

7. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da tudi ob upoštevanju vseh okoliščin danega primera, ni mogoče mimo dejstva, da je dolžničin dolg oziroma dolg, za plačilo katerega je zastavila svoje premoženje (ki očitno ne zadošča za poplačilo dolga), tako visok, da ne opravičuje krajšega preizkusnega obdobja od petih let, ne glede na to, kdaj so nastale okoliščine, ki naj bi bile razlog za dolžničino trenutno finančno stanje.

8. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).