Jedro

Tožnik je sicer izpolnil pogoje za priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine že v letu 2015, ker je tedaj dopolnil zahtevano znižano starost iz 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2, določeno za leto 2015. Pogoj pokojninske dobe 40 let pa je dopolnil z upoštevanjem dodane dobe, zaradi česar glede na izrecno določbo osmega odstavka 202. člena ZPIZ-2B, ni mogoče upoštevati ugodnejšega vrednotenja že od 18. 11. 2015 dalje. Tožnik je 40 let pokojninske dobe brez dokupa dopolnil šele 30. 4. 2016, zaradi česar je do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe glede na osmi odstavek 202. člena ZPIZ-2 upravičen od 1. 5. 2016 do 29. 12. 2016.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 23. 5. 2017 in št. ... z dne 1. 3. 2017 ter da se tožniku prizna pravica do višjega vrednotenja pokojninske dobe od 18. 11. 2015 do 30. 12. 2016, in sicer tako, da se trije meseci pokojninske dobe vrednotijo z 1 %, skupaj 4 % tako, da skupni odmerni odstotek znaša 60,63 %.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da med strankama ni sporno, da je pogoje za starostno upokojitev izpolnil 18. 11. 2015 in je zato pravico do višjega vrednotenja pokojninske dobe pridobil že 18. 11. 2015. Meni, da je sodišče prve stopnje glede višjega vrednotenja pokojninske dobe zmotno uporabilo materialno pravo. V Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) ni navedeno, da bi moral podati kakšen zahtevek ali vlogo za uveljavitev te pravice. To je storil le za priznanje izplačila 20 % starostne pokojnine, saj zakon to določa. Vztraja, da je bil do višjega vrednotenja pokojninske dobe upravičen tudi od 18. 11. 2015 do 1. 1. 2016. Poudarja, da se sprememba in dopolnitev Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 102/2015, v nadaljevanju: ZPIZ-2B) nanaša na dodano dobo, ki je vštevna v pokojninsko dobo. Meni, da se pravica do višjega vrednotenja delovne dobe pridobi, ko zavarovanec izpolni pogoje za starostno upokojitev, to je v njegovem primeru 18. 11. 2015. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 108. člen ZPIZ-2, saj ni uporabilo določila ZPIZ-2, ki so veljala v času pridobljene pravice, ampak datum vloge za upokojitev in s tem ZPIZ-2B, ki velja od 1. 1. 2016. 3. V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam in meni, da je pritožba v celoti neutemeljena. Poudarja, da je bilo v tožnikovem primeru potrebno izhajati iz 202. člena ZPIZ-2B, saj je bila zahteva za priznanje starostne pokojnine vložena v času veljave ZPIZ-2B. Tožnik pravice do starostne pokojnine ni pridobil pred uveljavitvijo ZPIZ-2B, saj je pogoj za priznanje pravice do pokojnine tudi v prenehanju pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnik pravice do starostne pokojnine ni pridobil pred 1. 1. 2016 in se ni mogoče sklicevati na varstvo pridobljenih pravic. Poleg tega je potrebno upoštevati, da višje vrednotenje dobe tudi ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pač pa je to element pri odmeri pokojnine. Pojasnilo ministrstvo ne bi moglo biti podlaga za drugačno odločitev v zadevi. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je pri odločanju o tožnikovi pravici do starostne pokojnine oziroma pri določitvi odmernega odstotka za izračun starostne pokojnine, potrebno upoštevati ZPIZ-2, ki je veljal 18. 11. 2015, ko je tožnik izpolnil pogoje za priznanje starostne pokojnine po 27. členu zakona ali ZPIZ-2B veljaven 28. 10. 2016, ko je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine in spremenjeni 202. člen ZPIZ-2B. V zvezi s tem je bistvo spora vprašanje, ali je tožnik upravičen do višjega vrednotenja pokojninske dobe že od 18. 11. 2015 ali ne.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 28. 10. 2016 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Na podlagi te zahteve je toženec tožniku priznal pravico do starostne pokojnine od 30. 12. 2016 dalje v znesku 1.304,57 EUR na mesec. V postopku je ugotovil, da je tožnik do dneva uveljavitve pravice do starostne pokojnine oziroma do dneva prenehanja zavarovanja dopolnil 53 let in 11 mesecev starosti ter 40 let, 7 mesecev in 29 dni pokojninske dobe brez dokupa. Ob upoštevanju, da je zavarovanec vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 1. 7. 1982 dalje in da znaša zavarovalna doba, ki se šteje s povečanjem 6 let in 2 meseca, je tožnik 40 let pokojninske dobe brez dokupa dopolnil z zavarovanjem do vključno 30. 4. 2016. 8. V 11. členu ZPIZ-1 je določeno, da se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo pri zavodu po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno. Po splošnih pravnih načelih se za priznanje posamezne pravice upoštevajo predpisi, veljavni na dan vložene zahteve, razen če ni za posamezno pravico posebej in drugače določeno. Ker za primer, kakršen je tožnikov, ni posebej ali drugače določeno, se pri priznanju pravice do starostne pokojnine, upoštevajo predpisi veljavni na dan vložene zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, to je 28. 10. 2016. 9. To pa je za priznanje pravice do starostne pokojnine in za vrednotenje pokojninske dobe, odločilnega pomena. Dne 28. 10. 2016 (in enako 30. 12. 2016) je že veljal ZPIZ-2B tako, da se ne glede na to, da je tožnik pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil 18. 11. 2015, pri uveljavitvi pravice in pri odmeri starostne pokojnine upošteva ZPIZ-2B in 8. odstavek 202. člena.

10. Ob upoštevanju osmega odstavka 202. člena ZPIZ-2B in določbe šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2, ki določa, da se zavarovancu, ki izpolni pogoje iz 4. ali 5. odstavka 27. člena tega zakona in ostane vključen v obvezno zavarovanje, vsako nadaljnje leto dopolnjene pokojninske dobe brez dokupa, dopolnjene v obveznem zavarovanju po uveljavitvi tega zakona, vendar največ do treh zaporednih let zavarovanja, vrednoti na način, da se trije meseci pokojninske dobe brez dokupa vrednotijo v višini 1 %, se tožniku, ki je 40 let pokojninske dobe brez dokupa dopolnil z zavarovanjem do vključno 30. 4. 2016, ugodneje vrednoti le pokojninska doba brez dokupa dopolnjena v obdobju od 1. 5. 2016 do 29. 12. 2016. To je 6 mesecev pokojninske dobe brez dokupa in sicer v višini 2 %, preostala doba v trajanju 40 let, 1 mesec in 29 dni pa se v skladu z določbo prvega odstavka 37. člena ZPIZ-2 vrednoti v višini 57,25 %. Skupaj torej odmerni odstotek znaša 59,25 %, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in pred tem toženec.

11. Na drugačno odločitev ne vpliva dejstvo, da ima tožnik od 18. 11. 2015 priznano pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine. Namreč priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancu ne zagotavlja priznanja pravice in odmere starostne pokojnine po predpisih, ki so veljali na dan 18. 11. 2015, ker zakon tega posebej ne določa. 12. Pravica in pogoji do izplačila 20 % starostne pokojnine so v zakonu določeni ločeno od pogojev za priznanje pravice in odmero starostne pokojnine. Po 108. členu ZPIZ-2 zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu, pri čemer je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje obveznega zavarovanja.

13. Tožnik je sicer izpolnil pogoje za priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine že v letu 2015, ker je tedaj dopolnil zahtevano znižano starost iz 5. odstavka 27. člena, določeno za leto 2015. Pogoj pokojninske dobe 40 let pa je dopolnil z upoštevanjem dodane dobe, zaradi česar glede na izrecno določbo osmega odstavka 202. člena ZPIZ-2B, ni mogoče upoštevati ugodnejšega vrednotenja že od 18. 11. 2015 dalje. Tožnik je 40 let pokojninske dobe brez dokupa dopolnil šele 30. 4. 2016, zaradi česar je do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe glede na osmi odstavek 202. člena ZPIZ-2 upravičen od 1. 5. 2016 do 29. 12. 2016. 14. Ker je toženec pri priznanju in odmeri starostne pokojnine glede ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe upošteval ZPIZ-2B, ki je veljal v času vložene zahteve in uveljavitve pravice do starostne pokojnine, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo in skladno z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10 /2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti.

15. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je obenem v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.