Jedro

Terjatev iz naslova povračila denarne odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva preide na dediče, če je bila priznana s pravnomočno odločbo. Če pa upravičenec med postopkom umre, se postopek ustavi. Tožnik torej ne more nastopiti kot upravičenec do plačila denarne odškodnine na tej podlagi za svojega očeta. Ker tožnik v postopku ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, je bila njegova vloga na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavržena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel tožnikovo vlogo za določitev denarne odškodnine za škodo, nastalo zaradi izbrisa tožnikovega očeta A.A. iz registra stalnega prebivalstva. Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Ministrstvo za notranje zadeve pa je z uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve zgoraj navedenih aktov izhaja, da je prvostopni organ dne 30. 6. 2014 prejel tožnikovo vlogo za določitev denarne odškodnine za škodo nastalo zaradi izbrisa njegovega očeta A.A. iz registra stalnega prebivalstva. Upravni organ je na podlagi uradnih evidenc ugotovil, da je tožnikov oče, rojen dne …, umrl dne 26. 6. 2002. Iz tega sledi, da tožnik uveljavlja pravico do odškodnine za svojega očeta in torej v postopku ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Po drugem odstavku 9. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP) preide terjatev za povračilo denarne odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v upravnem postopku na dediče, če je bila priznana s pravnomočno odločbo. Ker je tožnikov oče umrl pred 18. 6. 2014, ko se je začel uporabljati ZPŠOIRSP, mu odškodnina v upravnem postopku ni mogla biti določena. Pravica do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki vključuje tudi pravico do denarne odškodnine, je po svoji naravi osebna pravica, ki je ni mogoče dedovati, dedovati je mogoče le terjatev za povračilo denarne odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v upravnem postopku, če je bila priznana s pravnomočno odločbo. Glede na to, so tudi vse ostale navedbe tožeče stranke o tem, kako se je njegov oče pravočasno pritožil na razne instance, da je bil do leta 2002 izbrisan, da so državljanstvo dobili vsi, razen rojeni v bivši Jugoslaviji, ne morejo vplivati na izpodbijano odločitev. Ker tožnik ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, je upravni organ po 2. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožnikovo vlogo zavrgel. Tožnik v vloženi tožbi navaja, da ima neizdaja oziroma zavlačevanje izdaje dokumentov o državljanstvu individualne posledice materialnega in moralnega značaja. Posledica tega je tudi kršenje volilne pravice, nedotakljivosti človekove duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter ostalih pravic ter pravico do osebnega dostojanstva. Navaja, da je njegov oče državljanstvo dobil v nerazumnem roku kljub svoji aktivnosti in prizadevanju za to. Kljub temu, da se je pritožil na Ministrstvo za notranje zadeve RS in Temeljno sodišče v Mariboru, so mu bili osebni dokumenti in davčna številka dodeljeni šele v začetku leta 2002. Ko je v tem letu umrl, ni sestavil oporoke, s katero bi izrazil svojo poslednjo voljo, da sta njegova zakonita naslednika tožnikova mama in tožnik. Vse te posledice materialnega in moralnega značaja je moral oče prenašati sam, ob tolažbi družinskih članov. Tožnik predlaga, naj sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna izdati pravnomočni dokument o izdaji državljanstva A.A. v nerazumnem roku, s posledicami izbrisa iz registra stalnega prebivalstva RS v obdobju od leta 1991 do leta 2002. Priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne iz razlogov navedenih v prvostopni in drugostopni odločbi.

Tožba ni utemeljena.

ZPŠOIRSP ureja pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča (prvi odstavek 1. člena ZPŠOIRSP). Upravičence oziroma upravičenke določa 2. člen tega zakona. Postopek v primeru smrti upravičenca določa 9. člen. Če upravičenec med postopkom umre, se upravni postopek za povračilo škode nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ustavi. Terjatev za povračilo denarne odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v upravnem postopku preide na dediče, če je bila priznana s pravnomočno odločbo.

Kot izhaja iz podatkov spisa, je vlogo za določitev denarne odškodnine za škodo nastalo zaradi izbrisa pokojnega A.A. iz registra stalnega prebivalstva vložil njegov sin – tožnik dne 30. 6. 2014. ZPŠOIRSP tega ne omogoča. Kot izhaja iz zgoraj citiranega 9. člena, terjatev iz naslova povračila denarne odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva preide na dediče, če je bila priznana s pravnomočno odločbo. Če pa upravičenec med postopkom umre, se postopek ustavi. Tožnik torej ne more nastopiti kot upravičenec do plačila denarne odškodnine na tej podlagi za svojega očeta. Ker tožnik v postopku ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, je bila njegova vloga na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavržena.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.