Jedro

Določba drugega odstavka 200. člena sodišču nalaga, da mora ugotoviti, koliko je prizadeta dobrina pomenila samemu oškodovancu, z vidika njegovega dela in načina življenja.

Revizijsko sodišče je ocenilo, da je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo okoliščine na strani oškodovanca, ki vplivajo na odmero odškodnine, prav tako pa tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa in skušajo ohranjati pravična razmerja med škodami določenega obsega in odškodninami zanjo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožeča stranka si je v nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, pretegnila vratno mišičje. S tožbo je od sodišča zahtevala naj razsodi, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za negmotno škodo, ki jo je utrpela v prometni nesreči, v skupnem znesku 2.300.000,00 SIT in sicer; za prestane telesne bolečine 900.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.000.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za negmotno škodo v skupnem znesku 1.600.000,00 SIT, od tega za pretrpljene telesne bolečine 600.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 700.000,00 SIT. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Proti odločitvi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine znižalo na 1.150.000,00 SIT. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v višini 400.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 600.000,00 SIT. V ostalem je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke in v celoti tudi pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Tožeča stranka predlaga, naj vrhovno sodišče ugodi reviziji in sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi. Tožeča stranka meni, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu. Vendar sta, po tožnikovi oceni, zmotno uporabili 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in sta mu dosodili prenizko odškodnino. Tožnik v reviziji navaja dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje in poudarja, da drugostopno sodišče pri svoji odločitvi o odškodnini ni v zadostni meri upoštevalo vseh dejavnikov, ki so bistvenega pomena pri odločanju o primernosti višine odškodnine.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Nepremoženjske škode, ki jo utrpi oškodovanec, ni mogoče nikdar popolnoma odstraniti. Vendar lahko s prisojeno odškodnino oškodovancu omogočimo, da si z njo pridobi določeno zadovoljstvo v življenju, s katerim si, kolikor je to mogoče, ublaži trpljenje zaradi pretrpljenih bolečin in strahu. Sodišče mora pri odmeri pravične odškodnine, v skladu z 200. členom ZOR, upoštevati stopnjo bolečin in njihovo trajanje. Drugi odstavek 200. člena ZOR določa, da mora sodišče pri odmeri odškodnine gledati tudi na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Enako velja glede odškodnine za gotovo bodočo nepremoženjsko škodo po 203. členu ZOR. Določba drugega odstavka 200. člena torej sodišču nalaga, da mora ugotoviti, koliko je prizadeta dobrina pomenila samemu oškodovancu, z vidika njegovega dela in načina življenja. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili obseg in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in upoštevajoč osebne okoliščine na strani oškodovanca, ocenili tudi njegovo osebno prizadetost. Res je, da sodišče druge stopnje ni v celoti povzelo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vendar pa je v obrazložitvi svoje odločitve poudarilo tiste dejanske okoliščine, ki tožnikovo poškodbo vendarle uvrščajo med lažje poškodbe, in so zato narekovale znižanje odškodnine. Revizijsko sodišče je ob pregledu odškodnin, ki jih je sodišče prisodilo oškodovancem, ki so utrpeli škodo primerljivega obsega, ugotovilo, da dosojena odškodnina sodi med višje. Revizijsko sodišče je ocenilo, da je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo okoliščine na strani oškodovanca, ki vplivajo na odmero odškodnine, prav tako pa tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa in skušajo ohranjati pravična razmerja med škodami določenega obsega in odškodninami zanjo. Torej je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo 200.in 203. člena ZOR in je tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.