Jedro

Dodelitev izredne denarne socialne pomoči je namenjena za reševanje materialne ogroženosti, do katere je prišlo zaradi nastalih izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje, pa jih samska oseba z lastnimi dohodki oziroma dohodkom družine ne more pokriti. Takšni izredni stroški pa so drugačni od tistih, za katere je namenjen varstveni dodatek.

Tožničina vloga za dodelitev izredne denarne socialne pomoči je pravilno zavrnjena, ker je tožnica v vlogi zaprosila za kritje izdatkov za zdravstvene namene in premostitev sedanje materialne ogroženosti, kar je namen dodelitve denarne socialne pomoči oziroma varstvenega dodatka, izredna denarna socialna pomoč pa temu ni namenjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke, št. ... z dne 28. 5. 2013 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 21. 3. 2013 in da se ji prizna pravica do izredne denarne socialne pomoči v enkratnem znesku 600,00 EUR, ki jo je tožena stranka dolžna izplačati v roku 3 dni po izdaji sodbe. Zavrnilo pa je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se je Center za socialno delo A. dolžan opravičiti tožnici ter izplačati 6 povprečnih slovenskih plač.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz razlogov kršitve pravil postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnica tekom postopka zatrjevala, da je vložila obravnavano na prošnjo za dodelitev izredne denarne socialne pomoči ob pomoči strokovnih navodil pristojne delavke Centra za socialno delo B., ki je bila seznanjena z dejstvom, da tožnica prejema varstveni dodatek in da ni najemnica socialnega stanovanja ter da nima sredstev za plačilo profitne najemnine, kot tudi, da se je znašla v stanju materialne ogroženosti zaradi bolezni ter da ima izredne stroške s preživljanjem, konkretno, da nujno potrebuje denar za to, da si zagotovi streho nad glavo, saj je bolna in nima nikjer prenočevati. Kljub temu ji je delavka dala navodila, naj v vlogi za izredno denarno socialno pomoč navede, da potrebuje sredstva za zdravstvene potrebe, kar je tudi storila. Prav zaradi vsebine tožničine vloge o tem, zakaj potrebuje pomoč, ki jo je tožnica navedla po strokovnih navodilih delavke iz Centra za socialno delo, je bila njena prošnja zavrnjena. Teh dejstev tožena stranka ni prerekala in se štejejo za priznana. Do opisanega dejanskega stanja se sodišče sploh ni opredelilo. Če bi sodišče upoštevalo navedena dejstva, bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo zaključiti, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki vsaj znesek, ki bi ga prejela tožnica v obliki izredne denarne socialne pomoči, če bi bil v tožničini vlogi napisan pravilen in resničen razlog, zaradi katerega potrebuje denarna sredstva. Meni, da so podani vsi elementi civilnega odškodninskega delikta in sicer protipravno ravnanje tožene stranke oziroma njene delavke, ki je tožnici, katera je prosila za izredno denarno socialno pomoč iz razloga, da bi si najela bivališče, svetovala naj v vlogo napiše, da potrebuje izredno denarno socialno pomoč za zdravstvene potrebe. Škoda je tožnici nastala, in sicer je oškodovana za znesek izredne denarne socialne pomoči, ki bi ga prejela, če bi bilo njeni vlogi ugodeno, prav tako pa je podana vzročna zveza, saj bi v primeru, če bi strokovna delavka tožene stranke dala pravilna navodila in bi tožnica v vlogi napisala dejansko stanje, zaradi katerega potrebuje pomoč, bi bilo tožničini vlogi ugodeno. Sklicuje se na obrnjeno dokazno breme in priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 28. 5. 2013 v zvezi z odločbo Centra za socialno delo A. z dne 21. 3. 2013, s katero je bila tožničina vloga za dodelitev izredne denarne socialne pomoči zavrnjena, ker je tožnica v vlogi zaprosila za kritje izdatkov za zdravstvene namene in premostitev sedanje materialne ogroženosti, kar je namen dodelitve denarne socialne pomoči oziroma varstvenega dodatka, izredna denarna socialna pomoč pa temu ni namenjena.

Pravna podlaga za odločitev o sporni zadevi je podana v Zakonu o socialno - varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre). Ta v 4. členu določa, da se z denarno socialno pomočjo upravičencu zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb po višini, ki omogoča preživetje. Preživetje pa je omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki v višini minimalnega dohodka. Za varstveni dodatek pa je določeno, da se upravičencu z njim zagotavljajo sredstva za kritje življenjskih stroškov, ki nastanejo v daljšem časovnem obdobju in niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb.

V 33. členu ZSVarPre pa je določeno, da se kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla, ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Razen tega pa je izrecno določeno, da se izredna denarna socialna pomoč, glede na potrebe samske osebe, ki je upravičena do varstvenega dodatka, dodeli le za namen, ki je različen od namena dodelitve varstvenega dodatka.

Pomeni, da je dodelitev izredne denarne socialne pomoči namenjena za reševanje materialne ogroženosti, do katere je prišlo zaradi nastalih izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje, pa jih samska oseba z lastnimi dohodki oziroma dohodkom družine ne more pokriti. Takšni izredni stroški pa so drugačni od tistih, za katere je namenjen varstveni dodatek.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti in tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnica je v vlogi za dodelitev izredne denarne in socialne pomoči navedla, da jo uveljavlja za doplačilo zdravstvenih storitev, dopolnilno zdravstveno zavarovanje, za nakup zdravil, ortopedskih pripomočkov, doplačila stroškov zdravljenja, za kritje drugih izdatkov, za premostitev sedanje materialne ogroženosti. Pri izjavi o materialni ogroženosti, pa je navedeno, da tožnica prejema varstveni dodatek, ki ga mora poleg osnovnega dohodka dati za mesečno tržno stanovanjsko najemnino in stroške stanovanje, ter da s preostalim denarjem ne more kriti teh stroškov.

Ne samo, da je varstveni dodatek socialni korektiv, namenjen za kritje življenjskih stroškov, ki nastanejo v daljšem časovnem obdobju, med take stroške pa je nedvomno potrebno šteti tudi izdatke za zdravstvene namene oziroma za namene, ki jih je tožnica navedla v vlogi, tudi izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje in bi tožnici nastali iz razlogov, na katere ni mogla vplivati, ni izkazala.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek glede uveljavljene premoženjske in nepremoženjske škode. Na podlagi tožničinih trditev je pravilno zaključilo, da niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, opredeljeni v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ), saj manjka najmanj en element od kumulativno zahtevanih elementov, to je protipravnost. Ravnanje nosilca oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, med katere sodi tudi toženec oziroma njegov prvostopni organ, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti in potrebne skrbnosti. Da bi bil Center za socialno delo A. oziroma tožena stranka odgovorna za nastalo škodo tožnici, bi moralo biti ravnanje njenih zaposlenih takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice, na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega ravnanja. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitratno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov.

Takšnega ravnanja tožene stranke oziroma zaposlenih pri Centru za socialno delo tožnica ni navajala. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožnica v vlogi z dne 18. 3. 2014 na splošno opredeljevala do dela Centra za socialno delo A. in sicer, da ne dela dobro, ko ne odgovarja na vloge ljudi in da je bilo napačno ravnanje Centra za socialno delo A. in tožene stranke pri odločanju za tožnico ter da je šlo za diskriminacijo. Takšno ravnanje sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo za protipravno.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se le-te nanašajo na navodila pristojne delavke Centra za socialno delo B. in ne na delavce Centra za socialno delo A. ter na njihovo protipravno ravnanje. Takšne pritožbene navedbe so zato za konkreten primer brezpredmetne in neupoštevne in se tudi sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno opredeliti, saj ne gre za pravno relevantna dejstva, ki bi vplivala na samo odločitev.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter o stroških pritožbe na podlagi 154. člena in tretjega odstavka 165. člena ZPP, glede na to, da z njo ni uspela, odločilo, da tožnica svoje stroške pritožbe trpi sama.