Jedro

Že pri prvem pogovoru z oškodovancem sta bila prisotna oba obtoženca, tako kot tudi pri podpisu posojilne pogodbe in izdelavi notarskega zapisa. Oškodovanec in notar sta jima verjela, saj sta predložila kopiji zemljiškoknjižnih izpiskov, katera bi naj bila izdana le nekaj dni pred sklenitvijo poslov (izkazalo se je da sta ponarejena). Zadeve zato nista preverila v zemljiški knjigi, je pa oškodovanec denar, katerega ni dobil vrnjenega, izročil. Obtožena sta torej oškodovanca spravila v zmoto in na ta način pridobila premoženjsko korist v višini 16.830,45 EUR.

Izrek

Pritožba obdolžene V. M. Z. po zagovorniku se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolžena V. M. Z. je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo sta bila obdolženi K. Č. in obdolžena V. M. Z. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ in kaznivega dejanja ponarejanja listin po I. odstavku 256. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Obema je bila izrečena pogojna obsodba z določenima posamičnima kaznima v višini enega leta zapora in štirih mesecev zapora, nakar jima je bila, po določilih KZ o steku, vsakemu določena enotna kazen v višini enega leta in treh mesecev zapora, s preizkusno dobo štirih let in dodatnim pogojem, da vsak od njiju v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe povrne oškodovancu M. C. znesek 16.830,45 EUR, sicer se jima pogojna obsodba lahko prekliče. Oškodovanec M. C. je bil, po določilih II. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napoten na pravdo. Odločeno je bilo še, da se na podlagi določil IV. odstavka 95. člena ZKP oba obdolženca oprostita povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena istega zakona.

Proti tej sodbi se je pritožila obdolžena V. M. Z. po zagovorniku, kot trdi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napada pa tudi odločbo sodišča prve stopnje o izrečeni ji kazenski sankciji. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi.

Višji državni tožilec – svétnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v C. v pisno podanem mnenju o pritožbi predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi. Na obdolženki in njenemu zagovorniku posredovano mnenje odgovor ni bil podan.

Pritožba ni utemeljena.

Kljub navedbi pritožnika, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona, teh kršitev kasneje ne obrazlaga, sodišče druge stopnje samo pa jih, tudi ob uradnem preizkusu sodbe ni našlo. S v pritožbi zapisanim pritožnik torej uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tudi po presoji sodišča druge stopnje neuspešno.

Sodišče druge stopnje v zvezi z zatrjevanji pritožnika uvodoma ugotavlja, da je te, glede obeh obdolženki očitanih kaznivih dejanj argumentirano ovrglo že sodišče prve stopnje na podlagi pravilne in celovite analize vseh v postopku izvedenih dokazov, katero v celoti sprejema za pravilno. K v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje zapisanemu, česar ni potrebno ponavljati, pa je v podkrepitev, v zvezi z navedbami pritožnika treba opozoriti oziroma poudariti tista dejstva in dokaze kateri dokončno potrjujejo pravilnost sprejete odločitve. Pri tem je kot prvo opozoriti na dejstvo izhajajoče iz zagovora obdolženih, da sta do izvršitve obravnavanih kaznivih dejanj živela v skupnem gospodinjstvu kar trinajst let. Gre za razdobje v katerem sta se dobro spoznala, tudi s premoženjem s katerim sta razpolagala, ko je obdolženka že zaradi tega vedela, da nepremičnina v Z. ni last soobdolženega ampak njegovega očeta. To izhaja tudi iz njenega zagovora, ko je (list. št. ... spisa) pojasnila, da je soobdolženčev oče enkrat omenil, da je on njen lastnik in da hiše ne bo nikoli prodal. Gre za navedbo zaradi katere se je obdolženka predno se je spustila v posel z oškodovancem brez dvoma prepričala čigava je nepremičnina, ko iz ničesar ne izhaja, da je želela posojilo dobiti za soobdolženčevega očeta, kateri ga, glede na njegovo izpoved, tudi ni potreboval in želel. Dejstvo, da je obdolženka takrat vedela čigava je nepremičnina, je torej v celoti potrjeno, prav isto pa velja tudi glede njenega vedenja, da je vedela, da je to premoženje obremenjeno z vrsto hipotek. Tudi v tem delu je sama pojasnila, da je vedela za dolgove soobdolženega, ob zaslišanju dne 11.3.2010 po pojasnila še, da si je, ko je iz izpiska iz zemljiške knjige videla pri notarju mislila, da sta ponarejena. Če bi si to samo mislila in ne vedela, se ne bi spustila v podpis posojilne pogodbe za tolikšen znesek, ko je vedela, da bo dolg treba tudi vrniti. Sklicevanje na to, da je bila v podpis pogodbe in z njo povezan notarski zapis prisiljena s strani soobdolženega, ni resnično, ne samo zaradi tega, ker pravnega posla ni nikoli izpodbijala, kot je zapisalo sodišče prve stopnje, ampak predvsem zaradi jasne izpovedi notarja, ko je povedal, da je kljub opozorilu, da ni navedena kot lastnica nepremičnin na zemljiškoknjižnih izpiskih vztrajala pri pogodbi in v zvezi z njo narejenim notarskim zapisom s pojasnilom, da sta to s Č. skupaj zgradila, da skupaj živita in bo torej hipoteka bremenila njuno skupno premoženje. Vsekakor obdolženka vsaj pri notarju kaj takšnega ne bi govorila, če bi vedela kako je z nepremičnino, s katero je bilo zavarovano posojilo. Pomeni pa še nekaj in sicer to, da ne drži tudi nadaljnja trditev, da je bila takrat s soobdolženim v slabih medsebojnih odnosih. Nasprotno, očitno medsebojno usklajeno delovanje obeh obdolžencev v smeri na goljufivi način pridobiti si oškodovančev denar, govori prav o nasprotnem. Do medsebojnih nasprotij pa je lahko prišlo kasneje, pred tem pa mogoče iz kakšnega drugega razloga, kateri z obravnavano zadevo nima nobene zveze, česar ne trdi niti pritožnik.

Medsebojna usklajenost navedenega delovanja med obdolžencema izhaja tudi iz njunega preostalega, po sodišču prve stopnje presojenega in sedaj izpodbijanega delovanja. Prav nobenega razloga ni dvomiti v to, da sta bila že pri prvih pogovorih z oškodovancem prisotna oba, ko je bilo med vsemi tremi, ob posojilu, dogovorjena tudi kasnejša prodaja nepremičnine. Oškodovanec je bil v tem delu prepričljiv tako kot tudi v delu, ko je, enako kot že omenjeni notar pojasnil, da sta bila oba obdolženca prisotna pri podpisu posojilne pogodbe in izdelavi notarskega zapisa. Verjeti jima je, da sta delovala tako, da sta jima oba verjela, tudi zato, ker sta predložila kopiji zemljiškoknjižnih izpiskov, katera bi naj bila izdana le nekaj dni pred sklenitvijo navedenih poslov. Oškodovancu je zato verjeti, da zadeve ni šel preverjati v zemljiško knjigo in da te potrebe ni čutil tudi notar, ne glede na to, da sta oba vešča takšnega poslovanja. Da je to res potrjuje dejstvo, da je bil posel sklenjen, česar tudi po zatrjevanju pritožnikov izkušeni oškodovanec, če bi slutil, da je kaj narobe, ne bi storil, zlasti pa ne izročil denar, kar je storil, saj to, čeprav v nižjem znesku, čemur ni verjeti, priznava tudi obdolženi Č. V kolikor ne bi bil z ravnanjem obdolženih na navedeni način zapeljan v zmoto tega ne bi storil, saj je dobro vedel, da bo sicer imel kasneje, najmanj kar je težavo pri izterjevanju denarja, če mu bo to sploh uspelo. Povedano tak pomeni, da sta obdolženca storila obe očitani jima kaznivi dejanji skupaj, ko primerjava z originalom izpiskov iz zemljiške knjige pokaže, da sta bili predloženi res ponarejeni na v izreku sodbe sodišča prve stopnje navedeni način. Pri tem je povsem vseeno kdo je izpiska ponaredil, saj se obema obdolžencema očita le njuna uporaba, ko sta glede na vse doslej povedano vedela, da sta ponarejena. Dejstva, da sta dejanji storila pa ju seveda ne more opravičiti niti to, da je bil posel sklenjen v prisotnosti notarja, saj ta ni podvomil v pristnost predloženih dokumentov in bil s tem tudi on sam zaveden. Ta okoliščina, ob ostalih ugotovitvah v izpodbijani sodbi tako dokončno potrjuje, da je obdolžencema storitev kaznivih dejanj dokazana tudi v subjektivnem pogledu, kot je to tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

V zvezi s pritožbo je sodišče druge stopnje preizkusil sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o obdolženki izrečeni kazenski sankciji. Ugotavlja, da je izrečena ji pogojna obsodba primerna kazenska sankcija v okviru katere so ji bile določene pravilno odmerjene posamične in enotna zagrožena kazen zapora ter preizkusna doba. Povedano velja še posebej z upoštevanjem nadaljnje odločitve, sicer tiste o določitvi dodatnega pogoja povrnitve polovice s kaznivim dejanjem pridobljene protipravne premoženjske koristi.

Zaradi povedanega pritožbi ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženka s pritožbo vloženo po zagovorniku ni uspela, zato mora plačati sodno takso. To ji bo odmerilo sodišče prve stopnje po določilih Zakona o sodnih taksah. Po presoji sodišča druge stopnje jo bo tudi zmogla plačati, saj prejema primerno pokojnino.