Jedro

Kot izhaja iz mnenja izvedenca, je zaradi vbodnih ran z nožem pri tožniku podana določena občutljivost v predelu brazgotin, ki segajo v mišičje ob hrbteničnem stolpu. Težave se javljajo občasno pri težkem fizičnem delu, povezanem z dvigovanjem in prenašanjem bremen, lahko pa tudi pri dolgih vožnjah. Če se upošteva, da je bil tožnik ob poškodbi star 28 let, in da opravlja delo na posestvu, revizijsko sodišče ocenjuje, da prisojena odškodnina ustreza kriterijem, ki jih za pravično odškodnino določa 200.čl. ZOR in je tudi v okviru, v katerem prisoja sodna praksa odškodnino v podobnih primerih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika proti tožencema v višini 186.656,00 SIT in da obstoji nerazdelna terjatev tožencev napram tožniku v višini 13.760,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju je naložilo tožencema, da nerazdelno plačata tožniku znesek 172.896,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izreka sodbe do plačila ter da mu povrneta pravdne stroške v znesku 69.210,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek in pobotni zahtevek je zavrnilo. Proti tej sodbi sta vložili pritožbi obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbi tožeče stranke je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke nasproti tožencema v višini 354.656,00 SIT in da je ugotovilo, da v pobot ugovarjana terjatev tožencev napram tožniku v višini 340.000,00 SIT ne obstoji. Tožencema je naložilo, da nerazdelno plačata tožniku znesek 354.656,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1993 dalje do plačila in da mu povrneta pravdne stroške v znesku 108.969,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Toženca sta vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavljata revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navajata, da sta sodišči prve in druge stopnje prenizko ovrednotili tožnikovo sokrivdo. Pri tožniku ni šlo le za izzivanje, ampak je toženca J. K. tudi fizično napadel in ko ga je imel na tleh, je tedaj mladoletni toženec I. K. v strahu za očeta segel po nožu, da bi preprečil napad. Toženca poudarjata, da je tožnik nagnjen k nasilnim dejanjem in da se ga v vasi zaradi uboja soseda vsi bojijo. Sodišče se je opiralo le na ugotovitve kazenskih sodb, v tem postopku pa ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Z izpodbijano sodbo je bil kršen zakon, ker je sodišče druge stopnje prisodilo tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znesek 200.000,00 SIT, saj je bila tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana le začasno in je zmanjšanje prenehalo še pred vložitvijo tožbe. Tožniku bi tako pripadala kvečjemu odškodnina za fizične bolečine in strah.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka v reviziji ni posebej pojasnila, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja kot revizijski razlog in tega tudi iz obrazložitve revizije ni mogoče ugotoviti. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijske navedbe, s katerimi toženec ugovarja deležu tožnikove soodgovornosti, kažejo, da z njimi izpodbija dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. S temi navedbami se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, pa je bilo glede deljene odgovornosti strank na prvi in drugi stopnji pravilno uporabljeno materialno pravo (192.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Na podlagi obsežnega dokaznega postopka sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je obstajal med strankami večleten prepir, kdo od njih je upravičen kositi določen travnik. Pred škodnim dogodkom je prišel tožnik na travnik in očital K., zakaj grabijo travo, ki jo je on pokosil. Tožnik je tako izzval prepir, ki je prerasel v fizično obračunavanje, v katerem je dobil tožnik hude poškodbe (razpočno rano na temenu, pet vbodnih ran na hrbtu, eno vbodno rano na desni rami in dva cm dolgo vreznino na palcu desne roke). Da bi tožnik začel z fizičnim obračunavanjem, ni bilo ugotovljeno. Toženec J. K. je bil v kazenskem postopku obsojen za kaznivo dejanje sodelovanja v pretepu, v katerem je bil tožnik hudo poškodovan. Tožencu I. K. pa je bil zaradi poškodb, ki jih je tožniku povzročil z nožem (še kot mladoletnik) izrečen vzgojni ukrep strožjega nadzorstva socialnega skrbstva. Za nobenega od njiju torej ni bilo ugotovljeno, da bi šlo za silobran. Tožnikova nagnjenost k nasilnim dejanjem, na katero se sklicuje revizija, v konkretnem škodnem dogodku ni bila ugotovljena. Revizijsko sodišče nima pomislekov proti zaključku sodišč prve in druge stopnje, da tožnikov delež odgovornosti ne presega 20%.

Tožena stranka tudi ne more uspešno izpodbijati na drugi stopnji prisojene odškodnine tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 200.000,00 SIT. V ugotovljenem dejanskem stanju je imelo sodišče dovolj opore za oceno, da je bila pri tožniku življenjska sposobnost v večjem obsegu zmanjšana začasno, v določenem manjšem obsegu pa obstaja tudi trajno zmanjšanje življenjske sposobnosti. Kot izhaja iz mnenja izvedenca, je zaradi vbodnih ran z nožem pri tožniku podana določena občutljivost v predelu brazgotin, ki segajo v mišičje ob hrbteničnem stolpu. Težave se javljajo občasno pri težkem fizičnem delu, povezanem z dvigovanjem in prenašanjem bremen, lahko pa tudi pri dolgih vožnjah. Če se upošteva, da je bil tožnik ob poškodbi star 28 let, in da opravlja delo na posestvu, revizijsko sodišče ocenjuje, da prisojena odškodnina ustreza kriterijem, ki jih za pravično odškodnino določa 200.čl. ZOR in je tudi v okviru, v katerem prisoja sodna praksa odškodnino v podobnih primerih.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).