Jedro

Konvencija CMR ne ureja obligacijsko pravnega razmerja med naročnikom prevoza in prevoznikom.

Dejstvo, da je bil prevoz opravljen, je mogoče dokazati tudi z nepopolnim CMR-voznim listom, pa tudi z drugimi sredstvi.

Določilo drugega odstavka 677. člena OZ zato ne razbremenjuje naročnika (pošiljatelja), pač pa nudi zgolj dodatno varovalko prevozniku, ki lahko v primeru, če pošiljatelj v tovornem listu ni izrecno naveden kot plačnik, prevoz zaračuna tudi prejemniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 356,99 EUR, v 15 dneh po prejemu sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 7157/2015 z dne 26. 1. 2015 v prvem odstavku izreka, razen za znesek 634,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2013 dalje, v katerem se razveljavi in v tretjem odstavku izreka v celoti (I. točka izreka). V razveljavljenem delu je postopek ustavilo (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.230,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev dalje (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo mednarodnih prevozov (iz Hrvaške v Slovenijo), ki jih je tožeča stranka opravila po naročilu tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi ugotovitev, da sta pravdni stranki sklenili večje število prevoznih pogodb za prevoz blaga iz Hrvaške v Slovenijo, da tožena stranka (naročnica prevozov) vtoževanih računov ni zavrnila, jih ni reklamirala in tudi ni trdila, da tožena stranka prevoznih storitev ni opravila. Z navedenimi ugotovitvami se pritožbeno sodišče strinja in jih pritožbeni razlogi ne morejo izpodbiti. Tožena stranka je šele v pritožbi pričela zatrjevati, da tožnik svoje obveznosti iz transportne pogodbe ni izpolnil, ker da blaga ni dobavil namembnemu kupcu. V postopku na prvi stopnji je trdila le, da tožnik ni predložil CMR obrazcev, na katerih bi prejemnik blaga s podpisom potrdil njegov prejem. V tem delu gre torej za pritožbeno novoto, ki jo sodišče druge stopnje ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi moral biti ugovor neizpolnitve, tudi, če bi bil pravočasen, povsem konkretiziran v smeri, komu blago ni bilo dobavljeno, da so kupci, ki niso dobili blaga, uveljavljali reklamacije, da je tožena stranka uveljavljala reklamacije zoper prevoznine.

5. Sicer pa je tožnik v postopku na prvi stopnji jasno navedel, da je po naročilu tožene stranke opravljal storitve prevoza sladkorja od V. do M., in da se je v M. sladkor preložil na kamione v lasti drugih avtoprevoznikov, ki so nato sladkor razvozili na različne konce Slovenije. V zvezi z okoliščino, da (vsi) CMR obrazci ne vsebujejo podpisa prejemnika blaga, pa je pojasnil, da je bilo takšno navodilo tožene stranke. Drži, da je predmet tožbenega zahtevka plačilo mednarodnega prevoza blaga po cesti, za katerega se primarno uporabljajo določila Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (Uradni list SFRJ - mednarodne pogodbe in drugi sporazumi št. 11/58, CMR). Vendar pa v konkretni zadevi določila CMR ne predstavljajo relevantne materialno pravne podlage za odločitev o zahtevku. Konvencija CMR ureja samo določena razmerja med v prevoznem listu navedenimi udeleženci, ki so med seboj (ali pa tudi sploh ne) v različnih obligacijskopravnih razmerjih. Ni torej nujno, da so stranke prevozne pogodbe v voznem listu sploh navedene. Konvencija CMR v bistvenem ureja položaj dejanskega prevoznika ne glede na to, s kom je v pogodbenem odnosu, t.j. njegovo odgovornost za poškodbo ali izgubo tovora, pa tudi njegove pravice, saj so te v večstranskih mednarodnih razmerjih lahko tudi bolj ogrožene. Konvencija CMR ne ureja obligacijsko pravnega razmerja med naročnikom prevoza in prevoznikom, torej ne določa, kdo je naročnik prevoza in kdo je zavezanec za plačilo prevoznih stroškov. Vozni list ne določa niti strank te pogodbe. Povsem običajno je, da so v voznem listu kot pošiljatelji, prevozniki in prejemniki blaga navedene osebe, ki sploh niso stranke prevozne pogodbe. CMR-vozni list dokazuje prevozno pogodbo zgolj zato, ker dokazuje realizacijo opravljene prevozne poti iz enega kraja v eni državi v drug kraj v drugi državi (podobno kot dobavnica dokazuje pogodbo o dobavi blaga). Zaključek prvostopnega sodišča, da na obstoj ali veljavnost prevozne pogodbe ne vpliva, če tovorni list manjka, ni pravilen ali se izgubi, se nanaša tudi na izpolnitveno fazo prevozne pogodbe. To pomeni, da je dejstvo, da je bil prevoz opravljen, mogoče dokazati tudi z nepopolnim CMR-voznim listom, pa tudi z drugimi sredstvi, npr. z odpremnicami ali pričami, kar je tožeča stranka tudi storila.

6. Odgovor na vprašanje, ali mora tožena stranka plačati sporni prevoz, tudi ne dajejo določila CMR niti vozni list, pač pa splošna pravila obligacijskega prava o sklepanju pogodb, ki jih je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo. Ker je tožena stranka v postopku na prvi stopnji priznala, da je naročnica prevozov pri tožeči stranki, se njihovemu plačilu ne more upirati s sklicevanjem na določilo 677. člena OZ. Naročnik blaga ali storitve je po splošnih obligacijskih pravilih vedno zavezan opraviti nasprotno izpolnitev, saj ne more k izpolnitvi veljavno zavezati tretje osebe. Obveznosti je po splošnih obligacijskih pravilih dopustno sprejemati le v svojem imenu in za svoj račun. Pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki (125. člen OZ). Določilo drugega odstavka 677. člena OZ zato ne razbremenjuje naročnika (pošiljatelja), pač pa nudi zgolj dodatno varovalko prevozniku, ki lahko v primeru, če pošiljatelj v tovornem listu ni izrecno naveden kot plačnik, prevoz zaračuna tudi prejemniku. V tem primeru gre za njuno solidarno odgovornost, kot izhaja tudi iz sodbe VS RS III Ips 30/2014. 7. Ker tudi ni našlo razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (350. člen ZPP v zvezi s 353. členom ZPP). Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s Odvetniško tarifo (354. člen ZPP v zvezi s 364. členom ZPP).