Jedro

Sodišče je v nadaljnjem postopku dvakrat pozvalo stranke k posredovanju vprašanj za izvedenca kmetijske stroke . Pozivu je sledila le tožeča stranka, tožena stranka pa ne. Šele kasneje je prvič začela zatrjevati še koristi tožnika zaradi brezplačnega življenja na kmetiji in zahtevala matematično ovrednotenje koristi z izvedencem. Zato je pravilna ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka z navedenimi navedbami in dokazi v zvezi s koristmi tožnika prekludirana. Ob opravljenem materialnem procesnem vodstvu, ki mu tožena stranka ni sledila, ni bilo opravičljivega razloga za navajanje novih dejstev in dokazov v zvezi s koristmi tožnika po prvem naroku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki V (stroškovni del) tako, da se znesek: „5.880,80 EUR“ pravilno glasi: „5.742,67 EUR“ .

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev (so)lastninske pravice in za izločitev premoženja iz zapuščine zapustnikov – pokojnih staršev pravdnih strank. Ugotovilo je, da so v točki I. izreka sodbe navedeni objekti (garaža, kozolec kovinske izvedbe in gnojišče na parc. št. 1350/1 in 1355/2 vl. št. 877 k.o. X) v celoti tožnikova last in ne spadajo v zapuščino pokojnega J. C., ostale vtoževane nepremičnine pa do višine solastninskega deleža 34/100 in ne sodijo v zapuščino pokojnega J. C. (nepremičnine, naštete v točki II. izreka) oziroma v zapuščino pokojne M. C. (nepremičnine, naštete v točki III. izreka). V točki IV. izreka je zavrglo pobotni ugovor tožene stranke z dne 11.2.2013. Pravdne stroške tožeče stranke v višini 5.880,00 EUR je naložilo v plačilo toženi stranki, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo v zvezi z zahtevkom po 32. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) ob ugotovitvi prispevka k ohranitvi ali povečanju vrednosti zapuščine upoštevati še morebitna neodplačna razmerja v družini, ali je eden od potomcev, ki izloča premoženje, izrazito več prispeval k ohranitvi in povečanju premoženja zapustnika, in koristi, ki jih je imel od kmetije tožnik in njegova družina. Sodišču očita, da se o prvih dveh vprašanjih ni opredelilo, v zvezi z zadnjim pa nepravilno kot prepozen zavrnilo ugovor tožene stranke o prejetih koristih. Relevantne trditve (o prispevkih staršev k vlaganju v stavbe, pomoči sosedov in prijateljev, o lesu iz gozdov v lasti kmetije in o sodelovanju drugega toženca) ter dokazi (z izvedencem kmetijske stroke za obračun koristi, ki jih je prinašala kmetija iz naslova kmetovanja in prirasti lesa ter za oceno povečanja vrednosti zaradi naravnega prirasta lesa na kmetiji) so bile podane pravočasno v pripravljalni vlogi z dne 30.12.2009. Sodišče jih ni upoštevalo. Vsa vlaganja in delo je napačno štelo kot delo in vložek tožnika. Ni upoštevalo življenja in dela drugega toženca na kmetiji do leta 1993. Prezrlo je njegov prispevek v delu in denarju h gospodarstvu kmetije. Ni ovrednotilo družinske skupnosti do leta 1993 na kmetiji – neodplačnih razmerij v zvezi z običajnim obratovanjem kmetije (pridelava hrane za lastno korist in vzdrževanje kmetijskih zemljišč). Koristi kmetije je mogoče izračunati in jih upoštevati, kar je potrdil izvedenec na zadnjem naroku. Šele po ugotovitvi teh dejstev je mogoče izračunati resnični obseg tožnikovega prispevka k ohranjanju in povečanju vrednosti kmetije v smislu 32. člena ZD. Sodba je pomanjkljiva, ker se sodišče ni opredelilo do vseh ugovorov tožene stranke in nima razlogov o odločilnih dejstvih (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Kršeno je načelo kontradiktornosti, ker toženi stranki ni bila dana možnost obravnave njenih trditev. Dejansko stanje je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Posledično je nepravilno uporabljeno materialno pravo. Zaradi novih zemljiškoknjižnih oznak nepremičnin je nepravilen izrek. Napačno je odločeno o stroških: napačna je višina stroškov za izvedence in nagrada za narok z dne 1.9.2010, ker je bil le procesne narave.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je le delno utemeljena.

5. Iz trditvene in dokazne podlage strank in ugotovitev sodišča izhaja: da je bil tožnik na pravdo napoten v zapuščinskem postopku po pokojnih starših pravdnih strank zaradi izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD, da je že pravnomočno določen za prevzemnika zaščitene kmetije in da tožbeni izločitveni zahtevek v korist potomca uveljavlja kot glavni dedič. Po določilih Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG; Ur.l. RS, št. 70/95) bo na tožniku breme izplačila denarnih vrednosti nujnih deležev tožencema (14. in 15. člen ZDKG). Zato je bilo treba v tej pravdi ugotoviti, ali je izločitveni zahtevek utemeljen in v kakšnem obsegu. Ta dejstva namreč vplivajo na ugotovitev vrednosti zapuščine, na podlagi katere bo zapuščinsko sodišče izračunalo višino nujnih deležev tožencev (6. člen ZDKG v zvezi z 28. členom ZD). Odločitev pravdnega sodišča je podlaga zapuščinskemu sodišču za nadaljnje odločanje o denarnem izplačilu nujnih deležev skladno z določili ZDKG in o pridobitvi lastninske pravice prevzemnika kmetije na zaščiteni kmetiji. Dajatveni zahtevek za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja na izločenih delih zapuščine v korist tožeče stranke ni potreben. V obravnavani zadevi niti ni bil postavljen. Že iz tega razloga je izrek sodbe z navedbo in opisom nepremičnin, ki se izloči iz zapuščine (s parcelnimi številkami, vložnimi številkami in katastrsko občino) dovolj določen in izvršljiv, da ga bo zapuščinsko sodišče lahko upoštevalo pri odločanju o višini nujnih deležev. Na podlagi sodbe zemljiškoknjižnih vpisov ne bo. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi starih zemljiškoknjižnih oznak obravnavanih nepremičnin torej ni. Tudi sicer je izrek sodne odločbe, v katerih so nepremičnine označene z zemljiškoknjižnimi podatki, ki jih je zahteval Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1; Ur.l. RS št. 5872003 s spremembami) pred uveljavitvijo novele ZZK-1C; Ur.l. št. 25/2011), to je s parcelno številko, vložno številko in katastrsko občino, dovolj določen in izvršljiv za vpis v zemljiško knjigo tudi po navedeni spremembi zakona. Zaradi informatizacije zemljiške knjige in novega (tehničnega) načina vodenja zemljiške knjige se je z novelo zakona spremenil le (tehnični) način vodenja vpisov nepremičnin po osnovnih pravnih položajih posameznih nepremičnin (ukinitev zemljiškoknjižnih vložkov). Osnovni pravni položaj nepremičnine pa je mogoče identificirati tudi s podatki o nepremičnini in katastrski občini, s katerimi je bila nepremičnina označena po prejšnji ureditvi.

6. Tudi drugih očitanih procesnih kršitev sodišče prve stopnje pri odločanju ni zagrešilo.

7. O zatrjevanih prispevkih k ohranjanju in povečanju vrednosti premoženja zapustnikov in vseh pravočasno podanih ugovorih tožene stranke iz vloge z dne 30.12.2009, na katero opozarja pritožba, se je natančno opredelilo v točki 13 sodbe. V njej je pregledno in popolno navedlo izvedene dokaze, jih ocenilo in obrazložilo, na katere je oprlo svojo odločitev. Utemeljilo jo je z jasnimi in razumljivimi dejanskimi in pravnimi razlogi. V okviru pravočasno podane trditvene podlage strank je upoštevaje vse okoliščine primera v zadostni meri upoštevalo in prosto ocenilo tudi koristi, ki naj bi jih imela tožnik in njegova družina od kmetije. Ugotovilo je časovno trajanje skupnega pridobivanja tožnika, njegovih staršev, pa tudi družinske skupnosti z drugim tožencem, oblike tožnikovih prispevkov in prispevke drugih članov, jih vrednostno ocenilo in v zadostni meri objektiviziralo z izvedenci gradbene in kmetijske stroke. S pravilnimi razlogi je zavrnilo prepozno toženčevo zavzemanje za natančni matematični izračun tožnikovih koristi od kmetije. Protispisne so pritožbene navedbe, da je tožena stranka podala ustrezno trditveno in dokazno podlago za ta ugovor že v vlogi z dne 30.12.2009. V njej razen o prispevkih staršev pri gradnjah, plačevanju stroškov z obratovanjem kmetije in lesu iz domačih gozdov (kar vse je sodišče upoštevalo, ugotavljalo in dokazno ocenjevalo) ni bilo trditev o drugih koristih, ki naj bi jih imel tožnik od kmetije. Izvedenec kmetijske stroke pa je bil predlagan le v smeri ocene dohodkov kmetije kot celote. Sodišče je v nadaljnjem postopku dvakrat pozvalo stranke k posredovanju vprašanj za izvedenca kmetijske stroke (red. št. 124 in red. št. 141). Pozivu je sledila le tožeča stranka, tožena stranka pa ne. Šele v pripravljalni vlogi na red. št. 184 je prvič začela zatrjevati še koristi tožnika zaradi brezplačnega življenja na kmetiji in zahtevala matematično ovrednotenje koristi z izvedencem. V tej smeri je postavila nedoločen pobotni ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje s pravilnimi razlogi kot nedopustnega zavrglo (točka 18), česar pritožba konkretizirano niti ne izpodbija. Pravilna pa je tudi ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka z navedenimi navedbami in dokazi v zvezi s koristmi tožnika prekludirana. Ob opravljenem materialnem procesnem vodstvu, ki mu tožena stranka ni sledila, ni bilo opravičljivega razloga za navajanje novih dejstev in dokazov v zvezi s koristmi tožnika po prvem naroku. Smiselno zatrjevane relativne kršitve 286. člena ZPP niti uveljavljane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Tudi pri materialnopravnih ugovorih velja namreč razpravno načelo. Sodišče odloča o njih v okviru pravočasno podane trditvene in dokazne podlage strank, kar je v zvezi z zatrjevanimi koristmi tožnika od kmetije pravilno in popolno upoštevalo.

8. Pritožnikovo nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno, ki veje iz pritožbe, ne zadošča za očitek o kršitvi postopka. To še zlasti velja v obravnavanem primeru, kjer je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Izpodbijana sodba temelji na celoviti in natančni dokazni oceni, ki je življenjsko logična in prepričljiva. Torej tudi te smiselno uveljavljane relativne procesne kršitve v sodbi ni.

9. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pravilno in popolno so ugotovljene vse pravnorelevantne okoliščine. Pravilno je ovrednoten ugotovljeni časovni okvir skupnega življenja tožnika s starši (vse do njune smrti v letu 2001 in 2002), česar pritožba ne graja, in tudi časovni okvir družinske skupnosti z drugim tožencem (do 1993), njegov prispevek v tej skupnosti ter tožnikove koristi od skupnosti staršev (s strani 12 do 14 sodbe; prihodki od kmetije, vključno z lesom iz domačega gozda in delom ter pomočjo staršev). Ne drži, da ni upoštevalo prispevkov staršev k investicijam (les iz gozdov, pridobitev gradbenega materiala s kompenzacijami, pomoč sorodnikov in prijateljev) ter dela in prispevkov drugega toženca na kmetiji oziroma k družinski skupnosti (prispevki k stroškom za hrano) v času, ko je živel s starši. Vsi ti prispevki so ugotovljeni in ustrezno vrednostno ovrednoteni upoštevaje ostale ugotovljene okoliščine (časovni okvir posameznih investicij, tožnikova vlaganja s premoženjem staršev, njihovo ovrednotenje z izvedencem, starost, pridobitna in delovna zmožnost staršev). Vseh tako ugotovljenih prispevkov v pravdi na podlagi 32. člena ZD prav zaradi značaja družinskih skupnosti, življenja in dela ter prispevka njenih članov ni mogoče povsem matematično obračunati. Zato jih je treba obravnavati vrednostno, upoštevaje vse ugotovljene okoliščine, kar je sodišče pravilno upoštevalo in se pri svojih ugotovitvah in končni odločitvi v pravi meri oprlo tudi na objektivno merljiva dejstva, ki jih je ugotovilo z izvedenci.

10. Na tej podlagi se je zanesljivo prepričalo, da je bil tožnik tisti, ki je s svojim delom in zaslužkom prispeval k povečanju in ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Zbrano dokazno gradivo ne daje osnove za pritožnikovo oceno, da tožnikov prispevek do leta 1993 ni odstopal od prispevkov drugih družinskih članov. Iz ugotovitev sodišča, oprtih na izpovedbe strank, prič in izvedeniška mnenja namreč izhaja, da je bila do tedaj opravljena že glavnina vlaganj v gradbene objekte in okolico: (do leta 1981 je bila zgrajena stanovanjska hiša brez izdelane mansarde, od 1981 naprej mansarda, v letu 1986 je bila napeljana centralna kurjava v celotni stanovanjski hiši. Zgrajeni so že bili objekti, ki jih je v celoti zgradil tožnik sam (kozolec, garaže in gnojišče). Po letu 1985, ko je očeta drugič zadela kap, pa je bilo tudi breme celotnega dela in gospodarjenja na kmetiji na tožniku. Ob takih ugotovitvah je že sodišče prve stopnje prepričljivo zavrnilo ugovor drugega toženca o njegovem enakovrednem prispevku k ohranjanju kmetije, saj je ugotovilo, da je bil pri delu na kmetiji zaradi svojih študijskih in delovnih obveznosti udeležen bistveno manj, kot tožnik, morebitnih materialnih vlaganj v gradnjo z njegovih strani pa ni ugotovilo.

11. Objektivno ovrednotenih tožnikovih vlaganj, ki jih je sodišče ugotovilo z izvedenci (v gradbene objekte v višini 47,2 %, v kmetijske površine 34 %) in ugotovitev, da je tožnik v celoti sam zgradil vtoževane objekte, pritožba ne graja. Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo v mejah postavljenega zahtevka. Iz zapuščine je izločilo vtoževane objekte do celote in vtoževani solastninski delež na preostalem premoženju zapustnikov do višine 34 /100. Ob dejstvu, da so bili merljivi prispevki tožnika k povečanju in ohranjanju premoženja zapustnikov višji od vtoževanega zahtevka, pritožba sprejete odločitve ne more omajati s sklicevanjem na matematično neobračunane koristi tožnika od kmetije, ker so bile slednje v zadostni meri vrednostno ocenjevanje skupaj z drugimi ugotovljenimi okoliščinami in upoštevane pri odločitvi, ki je zato pravilna v pravnem in dejanskem pogledu.

12. Pritožbeni razlogi zoper odločitev o glavni stvari torej niso podani. Pravilno in popolno so ugotovljena pravnorelevantna dejstva in nanje pravilno upoštevano materialno pravo 32. člena ZD. Ker sodba v tem delu tudi ni obremenjena z uveljavljenimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, jo je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno v tem delu zavrnilo (353. člen ZPP).

13. Pritožba je delno utemeljena le v stroškovnem delu.

14. Pri odmeri nagrade za odvetniško zastopanje je sodišče pravilno uporabilo odvetniško tarifo (OT; Ur.l. RS, št. 67/03 s spremembami; uporaba na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi). Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče na naroku 1.9.2010, ki ga izpostavlja pritožba, izvajalo dokaz z zaslišanjem izvedencev. Izpodbijana nagrada je pravilno odmerjena po 1. točki in ne 3. točki tar. št. 20 OT, ker ni šlo le za procesni narok, kot zmotno zatrjuje pritožba.

15. Pritrditi ji je treba le v delu, ko opozarja na napačen obračun stroškov za izvedenca. Iz sklepov o priznanih izvedeninah namreč izhaja, da sta stranki trpeli stroške izvedencev v višini 3.236,86 EUR vsaka do ½ (vsaka po 1.618,43 EUR). Za nadaljnje dokazovanje z izvedencem je tožeča stranka sama plačala še 1.149,92 EUR, kar skupaj znese 2.768,35 EUR in ne 2.906,48 EUR kot je zmotno izračunalo in upoštevalo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in prvotno dosojene stroške, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki (5.880,80 EUR), znižalo na 5.742,67 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

16. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Uspeh tožene stranke s pritožbo je minimalen in se nanaša le na stroške, ki so stranska terjatev. Upoštevaje načelo uspeha zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni prispeval k odločanju na pritožbeni ravni, zato naj tudi tožeča stranka sama trpi stroške, ki so ji s tem nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP).