Jedro

S povračilnim zahtevkom je mogoče od upnika zahtevati (samo) tisto, kar je ta na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejel, šele če to ni več mogoče, pa lahko stečajni dolžnik zahteva denarno nadomestilo po cenah ob izdaji sodne odločbe. Če je zahtevku na vračilo premičnin v stečajno maso ugodeno, sodišče nima podlage za sočasno ugoditev (alternativnemu) zahtevku na plačilo denarnega nadomestila.

Izrek

I Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka razveljavi v delu, ki se glasi: „, ali plačati 886,32 EUR. V primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15. dnevnega izpolnitvenega roka dalje“.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka, v nerazveljavljenem delu II. točke izreka ter v IV. točki izreka.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 101,36 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, „da se pravni učinki prodajne pogodbe za prodajo in nakup 1 kos regal M. šifra 17016 v vrednosti 405,00 EUR (brez DDV), 3 kosi stolov W. usnje črno šifra 15162 v skupni vrednosti 273,60 EUR (brez DDV) in 10 kosov pručk v skupni vrednosti 60,00 EUR (brez DDV) z dne 10. 5. 2013 (račun št. 13000305), vse v skupni vrednosti 886,32 EUR in medsebojne kompenzacije ter izjave o pobotu tožene stranke z dne 10. 5. 2013 v višini 886,32 EUR, v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavijo (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni v stečajno maso vrniti premičnine, navedene v I. točki izreka sodbe, v stanju na dan 10. 5. 2013, ali plačati 886,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15. dnevnega izpolnitvenega roka dalje (II. točka izreka); da se tožbeni zahtevek v delu glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 886,32 EUR od dneva vložitve tožbe dalje do poteka izpolnitvenega roka, določenega v II. točki izreka sodbe zavrne (III. točka izreka); ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 177,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila zaradi bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži tako prvostopenjske kot pritožbene pravdne stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter naložitev toženi stranki v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožeča stranka izpodbija pravna dejanja stečajnega dolžnika (učinke prodajne pogodbe in pobota) po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) – Pododdelek 5.3.4. Tožbeni zahtevek je v postopku pred sodiščem prve stopnje utemeljevala na podlagi domnev o obstoju pogojev za izpodbijanje iz 1. točke prvega odstavka ter iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče v tem postopku vezano, izhaja: - da je imela tožena stranka terjatev do tožeče stranke po računu št. 13200073, ki je zapadel v plačilo 13. 4. 2013, v višini 455,99 EUR in po računu št. 13200116, ki je zapadel v plačilo 18. 5. 2013, v višini 430,33 EUR, kar izhaja iz predloga za kompenzacijo 2013/595, ki ga je tožena stranka 10. 5. 2013 poslala tožeči stranki; - da je istega dne, 10. 5. 2013, tožeča stranka izdala račun št. 13000305 v višini 886,32 EUR, ki je istega dne zapadel v plačilo; - da je tožena stranka 16. 5. 2013 prejela prodajne artikle, ki so bili predmet računa št. 13000305 v višini 886,32 EUR; - da je bil nad tožečo stranko stečajni postopek uveden 23. 4. 2013, začet pa 15. 5. 2013. 7. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh ugotovitev sledilo trditvam tožeče stranke, da sklenjena prodajna pogodba, katere predmet so bili proizvodi stečajnega dolžnika – tožeče stranke, in sočasen pobot terjatve na plačilo kupnine iz te prodajne pogodbe s terjatvama stečajnega dolžnika do upnika, tvorita ekonomsko celoto. Ocenilo je, da je bil že v času sklenitve prodajne pogodbe namen strank takšen, da upnik kot kupec, svoje obveznosti iz kupne pogodbe ne bo izpolnil s plačilom kupnine, temveč s pobotom svoje že nastale terjatve nasproti dolžniku iz predhodne pogodbe (terjatev po računih 13200073 z dne 14. 3. 2013 in 13200116 z dne 18. 4. 2013), in da gre torej za dogovor o nadomestni izpolnitvi in s tem za izpodbojno pravno dejanje.

8. Pritožbeno zatrjevana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev, po oceni sodišča druge stopnje zadoščajo za preizkus izpodbijane odločitve, saj je sodišče prve stopnje opredeljeno pojasnilo vsa odločilna dejstva (vsebino izpodbojnega pravnega dejanja stečajnega dolžnika in domnevno bazo za obstoj domneve o obstoju pogojev izpodbijanja po 1. točki prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP). Ob ugotovitvi, da tožena stranka obenem domneve o obstoju pogojev za izpodbijanje ni uspela izpodbiti, je izpodbojnemu zahtevku ugodilo.

9. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje toženi stranki kršilo pravico do kontradiktornega postopka ter njeni ustavni pravici do enakega varstva pravic in do pritožbe. Očitke tožene stranke, da tožeča stranka razpolagalnega pravnega posla (izročitve premičnin) ne izpodbija, zaradi česar tožbenemu zahtevku naj ne bi bilo mogoče ugoditi, je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da tožeča stranka zahteva razveljavitev učinkov prodajne pogodbe, med katere sodi poleg plačila prejetega blaga tudi izročitev blaga, le-ta pa je bila v obravnavanem primeru opravljena (po dnevu začetka stečajnega postopka). V zvezi z izjavo tožene stranke o pobotu in v zvezi z medsebojno kompenzacijo pa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da dogovor o pobotu tvori sestavni del ekonomske celote – nadomestne izpolnitve stečajnega dolžnika, s tem pa je odgovorilo tudi na očitke tožene stranke o neizpodbojnosti navedenih pravnih dejanj. Ker se je torej sodišče prve stopnje opredelilo do vseh (bistvenih) trditev tožene stranke, zatrjevani kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS nista podani. Svojo pravico do pravnega sredstva pa je tožena stranka uresničila z vložitvijo pritožbe, ki je predmet obravnave v tem pritožbenem postopku, zato tudi zatrjevana kršitev 25. člena Ustave RS ni podana.

10. Po presoji pritožbenega sodišča pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločitev sodišča prve stopnje o izpodbojnem zahtevku tožeče stranke (I. točka izreka) tudi materialnopravno pravilna, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11. Po določbi prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP je pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, izpodbojno, če je posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (objektivni predpostavki izpodbojnosti) in če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela, ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivna predpostavka izpodbojnosti). Pri tem velja domneva, da je objektivna predpostavka izpodbojnosti izpolnjena, če upnik ne dokaže drugače, (med drugim) v primeru, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP).

12. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je glede na zatrjevani obstoj terjatve tožene stranke kot upnika do stečajnega dolžnika – tožeče stranke (gre za terjatev po računih 13200073 z dne 14. 3. 2013 in 13200116 z dne 18. 4. 2013), sklenitev prodajne pogodbe in pobot dolžnikove terjatve na kupnino s predhodno terjatvijo tožene stranke na kupnino presojalo kot enotno transakcijo za poravnavo denarnih obveznosti s premičninami, torej kot nadomestno izpolnitev stečajnega dolžnika.(1) Kadar je namreč prodajna pogodba sklenjena zato, da bi upnik (bodočega) stečajnega dolžnika prišel do popolnega poplačila svoje prej nastale terjatve, gre za izpodbojno pravno dejanje nadomestne izpolnitve v smislu 283. člena Obligacijskega zakonika (OZ).(2) Ob ugotovitvi, da je bilo navedeno pravno dejanje stečajnega dolžnika opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika do upnika – tožene stranke, in ker je tožena stranka svojo nasprotno izpolnitev opravila pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika, se tako izkaže, da je izpolnjena domneva iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ki je tožena stranka ni izpodbila. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan objektivni pogoj izpodbojnosti po 1. točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Ob sočasnem (neprerekanem) izpolnjevanju subjektivnega pogoja, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je izpodbojnemu zahtevku ugodilo, materialno pravno pravilna.

13. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da okoliščina, da je bila izročitev premičnin toženi stranki izvedena že po začetku stečajnega postopka, na odločitev o razveljavitvi učinkov prodajne pogodbe ne vpliva. V kolikor bi bila izročitev opravljena pred začetkom stečajnega postopka (in ne dan po začetku stečajnega postopka), bi bila tudi izročitev kot razpolagalni pravni posel predmet izpodbijanja, v situaciji, kot je obravnavana, pa je zahtevek tožeče stranke (zgolj) na razveljavitev učinkov prodajne pogodbe, po presoji pritožbenega sodišča ustrezen.

14. Pritožba zoper odločitev o izpodbojnem zahtevku se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker je torej sodišče prve stopnje izpodbojnemu zahtevku pravilno ugodilo, je v nadaljevanju tudi ravnalo pravilno, ko je presojalo utemeljenost povračilnega zahtevka po določbah 278. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo v delu, v katerem tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o obveznosti tožene stranke, da tožeči vrne premičnine: „1 kos regal M. šifra 17016, 3 kosi stolov W. usnje črno šifra 15162 in 10 kosov pručk“, ker je odločitev sodišča prve stopnje glede na zatrjevano in ugotovljeno dejansko stanje(3) materialno pravno pravilna. Če pa je zahtevku na vračilo premičnin v stečajno maso ugodeno, sodišče ni imelo podlage za sočasno ugoditev še (alternativnemu) zahtevku na plačilo denarnega nadomestila. Pritožba utemeljeno opozarja, da v drugem odstavku 278. člena ZFPPIPP ni podlage za priznanje alternativne terjatve, ki bi dopuščala izbiro med vrnitvijo premičnin ali plačilom njihove vrednosti, s čimer utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z drugim odstavkom 278. člena ZFPPIPP je mogoče namreč s povračilnim zahtevkom od upnika zahtevati (samo) tisto, kar je ta na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejel, šele če to ni več mogoče, pa lahko stečajni dolžnik zahteva denarno nadomestilo po cenah ob izdaji sodne odločbe. Navedeni zahtevek na plačilo denarnega nadomestila ima torej naravo podrednega zahtevka, o katerem sodišče odloča zgolj v primeru, ko primarnemu zahtevku na vračilo prejetega ni mogoče ugoditi. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke materialnopravno zmotno obravnavalo kot alternativni zahtevek (namesto pravilno kot podredni zahtevek), se izkaže, da je pritožba delno utemeljena, zato ji je sodišče druge stopnje v tem delu ugodilo in II. točko izreka v obsegu, kot je razviden iz izreka te odločbe razveljavilo, v preostalem delu pa je pritožbo zoper II. točko izreka zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).(4)

16. Na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato je upravičena do povrnitve sorazmernega dela pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je pri tem priznalo nagrado za pritožbo v priglašenem znesku 68,80 EUR ( tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZOdvT), materialne stroške v višini 20 % nagrade, to je 13,76 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), oboje skupaj povečano za 22% DDV, skupno 100,72 EUR, ter sodno takso v znesku 102,00 EUR (tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Skupni priznani stroški tožene stranke tako znašajo 202,72 EUR, pritožbeno sodišče pa uspeh s pritožbo ocenjuje na 50 % (saj je v pritožbenem postopku dosegla razveljavitev enega od dveh povračilnih zahtevkov), zato je tožena stranka upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka v višini 101,36 EUR, ki jih je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo tožeči stranki (III. točka izreka te odločbe).(5)

(1) Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS, 17. 10. 1995. (2) Primerjaj, sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1081/2012 z dne 9. 10. 2012, I Cpg 706/2013 z dne 4. 6. 2013. (3) Tožeča stranka ni trdila, da vrnitev premičnin, ki jih je tožena stranka prejela, ni več mogoča, tega pa ni trdila niti tožena stranka

(4) V odločitev o pravdnih stroških ni posegalo, saj je le-ta skladna z načelom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(5) Višji stroškovni zahtevek tožene stranke je zavrnilo, odločilo pa je tudi, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, saj slednji ni doprinesel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in zato ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).