Jedro

Sodišče v primeru, če se samo tožena stranka udeleži kasnejšega naroka, samoiniciativno ne odloča o tem, ali bo in na kakšen način nadaljevalo s postopkom. Samo, če bi obstajali razlogi za sum, da je tovrstno razpolaganje tožene stranke (opustitev vložitve predloga za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa) v nasprotju z moralnimi pravili, bi sodišče lahko njenega razpolaganja ne priznalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 60,00 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 10.513,00 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, priglaša pa tudi pritožbene stroške. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je odločitev o ustavitvi postopka pravilno oprlo na določilo četrtega odstavka 282. člena ZPP. Zaradi z odločbo Ustavnega sodišča RS razveljavljenega prvega in drugega odstavka 282. člena ZPP, „dotedanji“ četrti odstavek ni postal drugi, kot zatrjuje pritožba. Zakonska določila oblikovno in nomotehnično uredi zakon; zakon torej oštevilči člene (odstavke) in samo s spremembo zakona se lahko spremeni oštevilčenje. Morebitna razveljavitev zakonskega določila (odstavka) s strani Ustavnega sodišča zato nima nobenih posledic na zaporedne številke členov (odstavkov), ki se nahajajo za razveljavljenim določilom.

5. Sodišče prve stopnje je določilo 4. v zvezi s 5. odstavkom 282. člena ZPP uporabilo pravilno in v skladu z zakonskim namenom. Kam meri pritožba z očitkom, da iz obrazložitve sklepa ni razvidno, ali je tožena stranka predlagala, da sodišče odloči na podlagi stanja spisa, ni mogoče ugotoviti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je povsem jasno razvidno, da je tožena stranka izrecno izjavila, da ne nasprotuje domnevi umika. Stranka, ki izjavi, da ne nasprotuje domnevi umika, v tem primeru jasno izrazi svojo voljo, da se postopek ustavi. Pritožbeni razlogi, da je mogoča ustavitev postopka na podlagi domneve o umiku tožbe šele potem, ko se ugotovi, da ni bilo predloga nasprotne stranke, da se odloči na podlagi stanja spisa, tako v celoti podpirajo pravilnost odločitve in razlogov prvostopnega sodišča. 6. V primeru, ko tožeča stranka ne pristopi na kakšen poznejši narok za glavno obravnavo, se odločitev o tem, na kakšen način se bo postopek nadaljeval, prenese na nasprotno stranko. Ta lahko učinek domneve umika prepreči bodisi s predlogom sodišču, da izda sodbo na podlagi stanja spisa bodisi z izjavo, da se z umikom ne strinja. Tožena stranka lahko tudi doseže, da se postopek nadaljuje z dokaznim postopkom (če nasprotuje domnevi umika, ne predlaga pa izdaje sodbe na podlagi stanja spisa ali če zanjo ni pogojev). Sodišče torej v primeru, če se samo tožena stranka udeleži kasnejšega naroka, samoiniciativno ne odloča o tem, ali bo in na kakšen način nadaljevalo s postopkom. Samo, če bi obstajali razlogi za sum, da je tovrstno razpolaganje tožene stranke (opustitev vložitve predloga za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa) v nasprotju z moralnimi pravili, bi sodišče lahko njenega razpolaganja ne priznalo (3. člen ZPP). Vendar za takšno situacijo v konkretnem primeru ni šlo, saj se pritožbeno sodišče pridružuje oceni prvostopnega sodišča, da dejansko stanje v zadevi ni bilo dovolj pojasnjeno, da bi lahko (meritorno) odločilo o tožbenem zahtevku.

7. Na podlagi 2. točke 365. člena ZPP je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške, ki jih je višje sodišče odmerilo v višini nagrade za postopek po tar. št. 3220 v višini 50,00 EUR + 20 % DDV.