Jedro

Pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ki temelji na potvorjenih dejstvih o dedičih zemljiškoknjižnega lastnika, pri čemer se sklicuje na neobstoječ sklep o dedovanju, vse z namenom, da se prikrajša preostale dediče, je v tem obsegu nična že zaradi nasprotovanja moralnim načelom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prva tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 903,88 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku roka, določenega za izpolnitev te obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja nepremičnine parc. št. 313/235 k.o. ...... z dejanskim med I. i. d.d. in B. ter B. Z. z dne 19.9.1997 oziroma 22.9.1997 nična v delu, ki ureja, da je po pravnomočnem sklepu o dedovanju opr. št. II D 776/88, ki ga je izdalo Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Ljubljani, lastnica do 1/2 hiše kot dedinja po zapustniku postala zapustnikova hči B. Z. in v delu zemljiškoknjižnega dovolila, ki dovoljuje vpis lastninske pravice in pravice uporabe oziroma lastninske pravice zemljišča, na katerem stoji hiša, s parc. št. 313/235 k.o. ....., na B. Z. v deležu do 1/2. Nadalje je ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem V. Z. sodi 1/2 nepremičnine, v naravi stanovanjska stavba 93 m2 in dvorišče 118 m2, vpisane v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani na parc. št. 313/253 k.o. ........ Prvi toženi stranki je naložilo, da je dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, s katero dovoljuje, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani pri vl. št. 4959 izbriše njena lastninska pravica do 1/2 in za to listino predlaga vknjižba v zemljiško knjigo, sicer bo listino nadomestila ta sodba. V preostalem delu je sodišče zavrnilo zahtevke tožeče stranke (I., II., III. in IV. točka izreka sodbe) ter odločilo o stroških pravdnega postopka (VI. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje prva tožena stranka. Navaja, da je določba 103. člena ZOR splošna in generalna ter je ni mogoče uporabiti neposredno. Tožeča stranka ni izpolnila svojega trditvenega in dokaznega bremena, ki bi omogočalo uporabo konkretizirane določbe, katere posledica je ničnost. Sodba v tej zvezi tudi nima odločilnih dejstev. 214. člen ZD določa vsebino sklepa o dedovanju, ki je deklaratorni akt. Ne drži torej, da naj bi bila 9. alineja 1. točke sporne pogodbe v nasprotju z zgoraj omenjeno določbo kot prisilnim predpisom. Tožeča stranka za tako ugotovitev tudi ni ponudila nobene ustrezne trditvene podlage, poleg tega pa ni mogoče uporabiti avtomatizma, da naj bi bila posledično neveljavna tudi določba 2. točke sporne pogodbe glede zemljiškoknjižnega dovolila. Tožeča stranka ne izpolnjuje procesne predpostavke za ugotovitveni zahtevek. Tožnika nista konkretizirano odgovorila na ugovor tožencev o nepravočasnosti vložene tožbe. Na njiju je bilo tudi dokazno breme glede dokazovanja nedobrovernosti prve toženke. Nižje sodišče je mimo trditvene podlage in dokazne ponudbe tožnikov v smeri ugotavljanja dobrovernosti samo izpeljalo, da prva toženka ni bila v dobri veri. Gre za vdor oficialnega in preiskovalnega načela v konkretni pravdni postopek. Iz izpovedbe prve toženke izhaja njena dobrovernost, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče meša posestno in lastninsko pravico prve toženke. Tožeči stranki bi morali zatrjevati pravni naslov in način pridobitve svoje solastninske pravice, česar pa nista storili. Pravni standard skrbnosti je generalna določba, ki jo je potrebno konkretizirati. Ta pa nima materialnopravne povezave z dobrovernostjo kot dejanskim vprašanjem. Dobrovernost tudi ni v materialnopravni povezavi z dolžnostnim ravnanjem dobrovernega, kot bi to izhajalo iz razlogov izpodbijane sodbe. Sporni zahtevek po vsebini predstavlja dediščinsko tožbo, ki je dajatvena tožba. Zato tožeči stranki za ugotovitveni zahtevek nimata pravnega interesa. Nižje sodišče tudi meša sistem povezanosti trditvene podlage z dokazno ponudbo in pravilo o dokaznem bremenu ter sklepčnosti tožbe. Zahtevek za izstavitev listine ne predstavlja zahtevka izbrisne tožbe, vezan je na zastaralne roke, zastaranje pa je bilo ugovarjano. Zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam. Nezakonit in nepravilen je tudi sklep o pravdnih stroških, saj sodišče ni razmejilo deleža, s katerim je tožeča stranka v pravdi uspela.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbena navedba, da določila 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v konkretni zadevi uporablja na podlagi določila 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ) ni mogoče neposredno uporabiti, temveč le v povezavi z drugimi določili obligacijskega prava. Tožeča stranka je pravočasno še pred prvim narokom za glavno obravnavo v pripravljalni vlogi z dne 11.10.2008 navedla, da uveljavlja delno ničnost pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 22.9.1997, ker ta nasprotuje prisilnim predpisom in sicer zemljiškoknjižnemu in obligacijskemu pravu, nasprotuje pa tudi morali, saj je plod goljufije. Na podlagi take trditvene podlage pa je o ničnosti mogoče odločiti tudi kot o samostojnem tožbenem zahtevku na podlagi 103. člena ZOR in tudi ne držijo pavšalni pritožbeni očitki, da tožeča stranka svojega trditvenega in dokaznega bremena v smeri zatrjevane ničnosti ni izpolnila. Po oceni pritožbenega sodišča pa je predvsem bistveno, da je bila izpodbijana pogodba sklenjena na podlagi lažnih, potvorjenih podatkov, pri čemer njen namen očitno ni bil v skladu s splošnimi načeli vestnosti in poštenja, temveč predvsem v prikrajšanju tožnikov kot preostalih zakonitih dedičev po pokojnem V. Z.. Takšna pogodba pa je v nasprotju z moralnimi načeli in je že iz omenjenega razloga nična. Tako niti niso relevantne pritožbene navedbe, ki se ukvarjajo s kršitvijo prisilnih predpisov kot ničnostnim razlogom, saj je bistveni razlog za delno ničnost omenjene pogodbe po oceni pritožbenega sodišča kršitev moralnih načel. Ne drži tudi pavšalna trditev, da tožnika nista izkazala pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek. Tožnika sta bila namreč s sklepom zapuščinskega sodišča II D 776/88 z dne 23.9.2005, potrjenim s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16.11.2005, napotena na pravdo zoper prvo toženko na ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem sodi 1/2 nepremičnine s parc. št. 313/235 k.o. ...... Njun pravni interes je tako izkazan že z napotitvenim sklepom. Pritožbeno sodišče se nadalje v celoti strinja z ugotovitvami prvostopnega sodišča, povzetimi na 10. strani izpodbijane sodbe, glede nedobrovernosti prve toženke in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Sodišče pri omenjeni oceni ni prekoračilo načela dispozitivnosti in ni odločilo izven trditvene podlage tožeče stranke, saj je ta v postopku ves čas zatrjevala, da je bila pogodba sklenjena z goljufivim namenom na podlagi potvorjenih dejstev ter to tudi dokazala, kar ne more pomeniti drugega, kot da tudi toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v dobri veri in da zapuščine nima v pošteni posesti. Poleg tega pa je vrnitveni zahtevek tožeče stranke utemeljen že ob ugotovitvi delne ničnosti pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, saj je namen ugotovitve ničnosti pravnega posla vzpostavitev prejšnjega stanja, torej glede prve toženke vrnitev neupravičeno prejetega premoženja v zapuščino po pokojnem V. Z., ki je po še veljavni 8 alineji 1. člena pogodbe solastnik parc. št. 313/235 k.o. ........ do 1/2 (104. člen ZOR). Prva tožena stranka v pritožbi tudi povsem pavšalno graja odločitev o odmeri pravdnih stroškov brez navedbe razlogov, zakaj odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Na tako posplošene pritožbene očitke pa sodišče druge stopnje ni dolžno posebej odgovarjati.

Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Ker prva tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, povrniti pa mora tudi stroške, ki jih je s tem postopkom imela tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo. Te stroške je sodišče druge stopnje odmerilo po priglasitvi v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo, odmera le-teh pa je razvidna na list. št. 117 spisa.