Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po določbi 35. člena ZUS-1 tožnik lahko z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu, če vsi zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in je za vse zahtevke pristojno isto sodišče. Po navedeni procesni določbi ni podlage za skupno obravnavanje obeh zahtevkov, ki jih je tožnica postavila v tožbi in ki temeljita na različni pravni in dejanski pdolagi, saj take kumulacije zahtevkov ZUS-1 ne dopušča. Ker je sodišče vezano na opredelitev stranke v tožbi, bi moralo pri predhodnem preizkusu tožbe tožnico opozoriti, da glede na določbo 35. člena ZUS-1 njena tožba ni sposobna za obravnavanje (31. člen ZUS-1) in zaradi tega zahtevati, da tožbo ustrezno popravi. Odločanje o začasni odredbi je vezano na tožbo, ki je sposobna za obravnavanje, kar v konkretnem primeru ni podano.
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je zahtevala da sodišče drugotoženi stranki do pravnomočne odločitve v upravnem sporu prepove obdelavo zbranih osebnih podatkov, ki se nanašajo na njeno zdravstveno stanje in jih je sodišče pridobilo v pravdni zadevi, bodisi od zaslišanih prič, njene izpovedbe ali v obliki prepisa zdravstvene dokumentacije, zbrane za namen podaje izvedeniškega mnenja o tem, ali so bili za tožnico podani razlogi za prisilno hospitalizacijo in pridržanje v smislu določb ZNP.
V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka vložila tožbo proti odločbi prvo tožene stranke zaradi presoje njene zakonitosti po določbah 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zoper drugo toženo stranko pa je tožba vložena na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 zaradi posamičnih dejanj, s katerimi naj bi drugo tožena stranka posegla v človekove pravice tožnice. Po presoji prvostopnega sodišča iz zahteve za izdajo začasne odredbe nedvomno izhaja, da je bila vložena po določbi 35. člena v zvezi z 32. členom Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1). Ugotovilo je, da se občutljivi osebni podatki nanašajo na tožnico in da sta izpolnjeni procesni predpostavki za uveljavljanje zahteve za izdajo začasne odredbe po 35. členu ZVOP-1. Zahtevo je zavrnilo na podlagi ocene, da tožnica ni podala nobene utemeljitve, da bi ji z obdelavo predmetnih osebnih podatkov nastala težko popravljiva škoda in da odložitev obdelave ne nasprotuje javni koristi. Trditvena podlaga v tožbi, da tožnico sporna dokazana sredstva "stigmatizirajo in ji povzročajo dodatno trpljenje" ni bila podana v okviru zahteve za izdajo začasne odredbe, ampak se nanaša na utemeljevanje absolutne kršitve postopka, ker izpodbijana odločba nima razlogov, ne pa v kontekstu utemeljevanja pogojev za izdajo začasne odredbe. Tožnica tudi ni konkretizirala, za katere sporne osebne podatke gre, ampak je na splošno navedla, da gre za nepotrebna zaslišanja prič in izvedencev o njenih duševnih problemih ter za zdravstvene podatke iz časa prisilnih hospitalizacij. Opredelila tudi ni težko popravljive škode, ki je glede na naravo stvari izrazito subjektivna in sodišče o njej ne more predvidevati brez ustrezne aktivnosti tožeče stranke. Brez tožbenih utemeljitev navedenih dveh elementov sodišče ne more ugoditi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Zahtevi za izdajo začasne odredbe manjka tudi utemeljitev, da odločitev obdelave podatkov ne bi nasprotovala javni koristi, kar bi sodišče lahko upoštevalo v presoji tehtanja med varstvom pravic tožeče stranke in javnim interesom.
Ker je po presoji prvostopnega sodišče tožba vložena tudi na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 zoper drugo toženo stranko je sodišče presodilo utemeljenost zahteve za izdajo začasne odredbe tudi v tistem delu, ko se tožba nanaša na drugo toženo stranko zaradi nezakonitega dejanja in v zvezi s splošnim sodnim varstvom po 1. odstavku 34. člena ZVOP-1 (v zvezi s pravico iz 7. točke 13. člena ZVOP-1). Zato je zahtevo preizkusilo tudi iz vidika 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Ker pa so pogoji, ki jih določa za izdajo začasne odredbe 2. odstavek 32. člena ZUS-1, povsem primerljivi s pogoji iz 35. člena ZVOP-1, veljajo za zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe enaki razlogi. Sodišče je zavrnilo tudi tožničin stroškovni zahtevek v višini stroškov za takse za zahtevo začasne odredbe, ker ob smiselni uporabi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.
Tožeča stranka izpodbija sklep prvostopnega sodišča iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi z 82. in 2. odstavkom 66. člena ZUS-1. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podlaga za obravnavanje zahteve za izdajo začasne odredbe tako 35. člen ZVOP-1 kot tudi tožba zoper drugo toženo stranko, ki temelji na 1. odstavku 4. člena ZUS-1, kar pomeni, da bi to tožbo moralo sodišče obravnavati v skladu z 2. odstavkom 66. člena ZUS-1 in ne v skladu z 32. členom ZUS-1, ki ureja začasno odredbo z odložitvijo izvršitve izpodbijanega upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Izdajo začasne odredbe v upravnem sporu iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1 ureja 2. odstavek 66. člena, ki določa, da o prepovedi nadaljnjega dejanja in ukrepih za vzpostavitev zakonitega stanja, če nezakonito stanje še traja, odloči sodišče s sklepom brez odlašanja. Ker gre v konkretnem primeru za kršitev ustavnih pravic in nezakonito stanje še traja, bi bilo dolžno sodišče izdati začasno odredbo po uradni dolžnosti. Zato bi moralo sodišče prve stopnje presojati tožničin zahtevek iz vseh možnih pravnih vidikov in s stališča pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne z vidika zatrjevane tožbene podlage.
Za izdajo začasne odredbe zadostuje zatrjevanje nezakonitosti posega, saj je poseg v pravico prepovedan. Ta poseg je bil storjen z obdelavo občutljivih osebnih podatkov in ga je tožnica zatrjevala že v ugovoru zoper nadaljnjo obdelavo občutljivih osebnih podatkov ter zatrjevala, da ji nastaja s tem nepopravljiva osebna škoda v osebnem in poklicnem življenju. Zato je izkazan njen upravičen interes, da se taki podatki ne obdelujejo, saj ogrožajo njeno in hčerkino eksistenco in osebno varnost. Trditev sodišča, da predlog za izdajo začasne odredbe nima ustrezne trditvene podlage, je neutemeljen in v nasprotju s podatki v upravnem spisu. Njen zahtevek je določno opredeljen v delu, ko se uporablja izraz "podatek, ki se nanaša na tožničino zdravstveno stanje, ki ga je sodišče zbralo od določene priče oziroma podatki, ki se nanašajo na tožničino zdravstveno stanje, ki jih je sodišču posredovala tožnica", saj je določljiv. Sodišče je zato kršilo načelo kontradiktornosti in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ker ni izvedlo dokazov in je odločilo brez glavne obravnave, zaradi česar tožnica ni imela možnosti predstaviti vseh dejanskih in pravnih vidikov zadeve. Če je sodišče menilo, da je zahteva za izdajo začasne odredbe nesklepčna in da nima ustrezne trditvene podlage, bi moralo zahtevati, da tožnica zahtevo dopolni. Sodišče ima pooblastilo za izdajo začasne odredbe zaradi preprečitve kršitve ustavnih pravic po 2. odstavku 66. člena ZUS-1. Ta določba je za sodišče obligatorna in bi moralo sodišče izdati začasno odredbo zaradi zagotovitve spoštovanja temeljnih človekovih pravic posameznika.
Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep spremeni ter izda predlagano začasno odredbo na podlagi 2. odstavka 66. člena ZUS-1 ter sprejme ustrezne ukrepe za vzpostavitev zakonitega stanja ter odloči o povrnitvi pritožbenih stroškov.
Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za dve tožbi, in sicer za tožbo za odpravo odločbe prvotožene stranke po 2. členu ZUS-1 in tožbo zoper drugotoženo stranko po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 zaradi posamičnih dejanj, s katerimi naj bi le-ta posegala v človekove pravice tožnice. Ta ugotovitev ni pravilna, saj gre za eno tožbo, v kateri tožnica uveljavlja dva zahtevka proti dvema tožencema, ki temeljita na različni pravni in dejanski podlagi. Po določbi 35. člena ZUS-1 tožnik lahko z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu, če vsi zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in je za vse zahtevke pristojno isto sodišče. Po navedeni procesni določbi ni podlage za skupno obravnavanje obeh zahtevkov, saj take kumulacije zahtevkov ZUS-1 ne dopušča. Ker je sodišče vezano na opredelitev stranke v tožbi, bi moralo pri predhodnem preizkusu tožbe tožnico opozoriti, da glede na določbo 35. člena ZUS-1 njena tožba ni sposobna za obravnavanje (31. člen ZUS-1) in zaradi tega zahtevati, da tožbo ustrezno popravi. Odločanje o začasni odredbi je vezano na tožbo, ki je sposobna za obravnavanje, kar v konkretnem primeru ni podano. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 35. člena ZUS-1, ker je odločalo o zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi tožbe, ki je pomanjkljiva in ni sposobna za obravnavanje. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje da opravi nov postopek, ne da bi se opredeljevalo do pritožbenih navedb.
Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).