Jedro

Lastnik je dolžan poskrbeti, da njegov pes ne ogroža prometa. Povprečno skrben voznik za psa, ki se prosto giblje v bližini ceste, pričakuje, da je šolan in vajen prometa. Če nenadoma steče na cesto, je za škodo, ki jo povzroči, odgovoren lastnik psa.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 26.350,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 134.967,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.1997 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 101.935,00 SIT, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh. Ugotovilo je, da je zavarovancu tožeče stranke škodo na avtomobilu povzročil toženkin pes, ki je nepričakovano pritekel na cesto in trčil v levo prednjo stran njegovega vozila. Tožeča stranka, ki je svojemu zavarovancu izplačala škodo iz kasko zavarovanja, je po 1. odst. 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) aktivno legitimirana za to tožbo. Toženka pa je odgovorna za škodo zato, ker je opustila potrebno varstvo in nadzorstvo nad psom. Višino škode je ugotovilo iz računa družbe A. d.o.o. ., ki je popravljalo zavarovančevo vozilo, iz izpovedi B.C. ter fotografij, ki so bile narejene naslednji dan po škodnem dogodku.

Zoper to sodbo se je toženka pritožila. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 353 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V utemeljitvi opozarja, da je cesta v predelu, na katerem je prišlo do prometne nesreče, ravna in pregledna. Zavarovanec tožene stranke je povedal, da je psa na klancu zagledal že kakšnih 50 m pred trčenjem, ko je pes pritekel na cesto, pa je bil od mesta trčenja oddaljen še kakšnih 20 do 30 m. Kljub tej razdalji sodišče zaključuje, da priča ni pričakovala, da bo pes pritekel na cesto, saj je začela zavirati šele, ko je pes pritekel do ceste in je bilo videti, da jo bo prečkal. Po mnenju pritožnice je brez vsake dokazne podlage zaključek, da je z gotovostjo moč zaključiti, da je bil pes v gibanju, v diru, ki ga je voznik opazil le 50 m pred trčenjem pri hitrosti 70 do 80 km na uro, za voznika nepričakovana ovira, ki se ji ni mogel izogniti. Toženka meni, da bi zavarovanec vsekakor lahko nesrečo preprečil oziroma škodo vsaj omilil. Že dejstvo, da je zagledal psa na razdalji 50 m od trčenja, da je videl, da se pes približuje cesti, mu je narekovalo, da bi moral biti na psa pozoren in prilagoditi način vožnje in hitrost vožnje tej okoliščini. Človek se mora zavedati in tudi predvidevati nevarnost, ko opazi žival, ki se približuje cesti. Mora se zavedati, da žival ravna nagonsko. Zato toženka meni, da je zavarovanec tožene stranke vsaj 50% odgovoren za nastalo škodo. Pri tem niti ni pomembno, na kateri strani cestišča je prišlo do trčenja. Očitno je zavarovanec psa zaznal, vendar pa od zaznave dalje ni bil nanj več pozoren, ker izhaja iz njegove izpovedi, da se spominja le, da je močno ruknilo. Torej tik pred trkom psa niti ni zasledoval, saj niti ni vedel, s katerim delom telesa je pes udaril v avtomobil. Psa je enostavno spregledal. V konkretnem primeru je šlo za konkurenco objektivno odgovornih za dve nevarni stvari. Ker pa avto predstavlja večjo nevarnost, je potrebno to načelo upoštevati pri določitvi odgovornosti posameznih udeležencev za nastalo nesrečo. Glede soodgovornosti toženke pritožba meni, da je dokazno breme o temelju na strani tožeče stranke, vendar iz previdnosti podrejeno predlaga angažiranje izvedenca cestnoprometne stroke, ki bi podal mnenje o nastali prometni situaciji, o gibanju udeležencev, skratka analizo dogodka glede na izpovedbe v postopku in glede na dejansko stanje v naravi. Ne strinja se še z ugotovljeno višino škode in obsegom škode. Tožeča stranka je v dokazne namene predložila le dokaz z računom družbe A., to pa še ne dokazuje, da je bila opravljena storitev le za odpravljeno škodo iz predmetne prometne nesreče, saj toženka zatrjuje, da je škoda nastala v manjšem obsegu, kot je bila prikazana in obračunana v predloženem računu. Tudi glede obsega škode je dokazno breme na tožeči stranki.

Toženka prosi še, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks v tem postopku. V nadaljevanju utemeljitve obrazlaga ta svoj predlog s premoženjskim stanjem. Predlaga razveljavitev sodbe in ponovno obravnavanje zadeve.

Tožeča stranka je na pritožbo toženke odgovorila, osporavala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe ter zahtevala povračilo stroškov odgovora na pritožbo, to je za sestavo odgovora in takso za odgovor.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotno je stališče toženke, da gre v konkretnem primeru za konkurenco dveh objektivnih odgovornosti, saj se domača žival v naši sodni praksi ne šteje za nevarno stvar. Ker je bilo ugotovljeno, da je zavarovancu tožeče stranke nastala škoda, ko se je v njegov avto zaletel toženkin pes, pa dejstvo, da je avto nevarna stvar, ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Pravna podlaga tožbenemu zahtevku je v določbah ZOR o povzročitvi škode in odškodninski odgovornosti (154. člen ZOR). Za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovarja lastnik po pravilih o obrnjenem dokaznem bremenu. Če je njegova žival povzročila škodo in v konkretnem primeru je to bilo ugotovljeno, se odškodninske odgovornosti lahko razbremeni le, če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do škodnega dogodka, v zadostni meri pojasnilo. Razlogi izpodbijane sodbe, da se je škodni dogodek pripetil zato, ker je pes nepričakovano stekel čez cesto, po kateri je s hitrostjo 70 do 80 km/h peljal zavarovanec tožeče stranke, v celoti prepričajo, saj imajo podlago v logični analizi izpovedi prič B.C. in G.R.. Te ugotovitve pritožbeno sodišče sprejema. Dejstvo, da je zavarovanec zagledal psa že na klancu, ko je bil 50 m oddaljen od mesta trčenja, pa nima takšnega pomena, kot ga skuša prikazati pritožba. Kot je bilo že pojasnjeno, bi se toženka lahko kot lastnica psa ekskulipirala odgovornosti za škodo, ki jo je povzročil njen pes, le če bi dokazala, da je poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo.

Tudi če je voznik videl zaradi dobre preglednosti ceste v oddaljenosti psa, mu ni mogoče očitati, da bi že takrat moral računati z možnostjo nenadnega prečkanja. Za psa, ki se giblje v bližini ceste, je dolžan poskrbeti njegov lastnik. V primeru, če ni vajen prometa, ga mora pravočasno privezati, saj mora on poskrbeti, da ne bo ogrožal prometa. Zavarovancu tožeče stranke zato pritožba neutemeljeno očita, da bi moral predvideti že ko je zagledal psa na klancu z njegovim nagonskim ravnanjem. Ko je bil pes še oddaljen od vozišča, je v celoti spadalo v sfero toženke, da poskrbi, da do nenadnega prečkanja ceste pred vozilom, ki je v okviru dovoljene hitrosti peljalo po cesti, ne bo prišlo. Določba pravnega pravila par. 1320 odz je uporabna tudi za konkreten primer, ko je povzročil pes škodo v prometu. Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), ki je veljal v času škodnega niti ni imel posebnih določb o udeležbi živali v prometu, kot jih ima sedaj veljavni Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP) v 96.čl. Tudi po sedaj veljavni ureditvi morajo biti domače živali, ki lahko ogrožajo promet na cesti v spremstvu osebe, ki jih varno vodi. Vozniku, ki pelje pravilno po cesti zato ni mogoče očitati, da bi moral hitrost prilagoditi že situaciji, ko je videl spuščenega psa na večji oddaljenosti od cestišča. Povprečen voznik v takšni situaciji pričakuje, da je lastnik psa spustil zato, ker je šolan in vajen prometa. V konkretnem primeru je zato le toženki mogoče očitati, da ni poskrbela za čuvanje in nadzorstvo psa, ki se je prosto gibal v bližini ceste, čeprav očitno ni bil dovolj šolan in vajen prometa, saj se, ko je pritekel do ceste, ni ustavil, ampak je stekel čez cesto, po kateri je peljal v skladu s cestnoprometnimi pravili zavarovanec tožeče stranke, in se zaletel v njegovo vozilo. Za to škodo zato odgovarja toženka.

Neprilagojeno hitrost bi bilo mogoče vozniku očitati le, če bi tedaj, ko je pes pritekel na cesto, ne reagiral, čeprav bi še lahko nesrečo preprečil. Hitrost je voznik dolžan prilagoditi le oviram, ki jih je v danih razmerah mogoče pričakovati. Ko je bil pes še oddaljen od ceste, pa vozniku ni mogoče očitati, da bi moral računati z nenadnim prečkanjem živali. Da je voznik tedaj, ko je pes pritekel do ceste in videl, da jo bo prečkal začel zavirati, pa v konkretnem primeru niti ni bilo sporno. Vendar v tej situaciji nesreče ni bilo več mogoče preprečiti, preprečila pa bi jo lahko toženka, če bi zadostno poskrbela za varstvo svojega psa. Ker so bile vse pravno pomembne okoliščine že dovolj pojasnjene, dopolnjevanje postopka z izvedencem cestnoprometne stroke ni potrebno. Pritožba iz teh razlogov po mnenju drugostopnega sodišča neutemeljeno napada sodbo glede temelja odškodninske odgovornosti.

Tudi višina škode je bila po oceni pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovljena, saj ne držijo trditve pritožbe, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine zadovoljilo le z računom družbe A..

Ker je že med postopkom toženka ugovarjala obsegu škode, je o tem zaslišalo pričo B.C. in toženko ter zanesljivo ugotovilo, da je prav v konkretnem škodnem dogodku nastala vsa škoda, ki je bila s popravilom pri podjetju Avtoin odpravljena. Tudi o tem ima sodba obsežne in prepričljive razloge na šesti strani, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP). Glede na prehodno določbo 1. odst. 498. člena ZPP (Ur.l. RS 26/99) je pritožbeno sodišče v tej zadevi uporabilo še določila ZPP iz leta 1977. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pa pritožbeno sodišče ni pristojno odločati (čl. 173 ZPP), zato ga ni obravnavalo.

Ker toženka s pritožbo ni uspela, pa je dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, to je nagrado za sestavo odgovora na pritožbo in takso za odgovor na pritožbo, vse odmerjeno po veljavni Taksni in Odvetniški tarifi v skupnem znesku 26.350,00 SIT.