Jedro

Sodba, v kateri je sodišče obsojencu določilo preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev, torej v zakonsko predpisanem časovnem okviru, ni nezakonita.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je obsojenega G.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Na podlagi 2. odstavka 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 133. člena KZ določilo kazen dva meseca zapora, ki ne bo izvršena (pravilno bi bilo izrečena), če obsojenec v preizkusni dobi enega leta in šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec M.V. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 5. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je sodišče prekršilo 2. odstavek 50. člena Kazenskega zakonika, ker ni določilo preizkusne dobe le v letih, ampak tudi v mesecih. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in napadeno pravnomočno sodbo spremeni tako, da v izrek o kazenski sankciji - pogojni obsodbi v skladu z 2. odstavkom 50. člena KZ določi preizkusno dobo enega leta.

Obsojeni G.R., ki mu je bila zahteva nasprotne stranke v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP poslana v odgovor, nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 2. odstavku 50. člena KZ določi sodišče pogojno obsodbo storilcu kaznivega dejanja kazen, ki ne bo izrečena, če obsojenec v času, ki ga določi sodišče in ne sme biti krajši od enega in ne daljši od petih let (preizkusna doba), ne bo storil novega kaznivega dejanja. Podobno nomotehniko je zakonodajalec uporabil, ko je predpisal trajanje stranske kazni izgona tujca iz države po 40. členu za čas od enega do desetih let ter varnostnih ukrepov prepovedi opravljanja poklica po 67. členu, ki ne sme trajati manj kot eno leto in ne dalj kot pet let in odvzema vozniškega dovoljenja po 68. členu KZ, ki ga sme sodišče izreči za čas od enega do petih let. Zahteva svoje stališče utemeljuje z navedbo, da Kazenski zakonik, ko določa časovne enote za izrek kazenskih sankcij, določa krajše časovne enote od enega leta le v pravilih za izrekanje kazni zapora (5. odstavek 37. člena KZ), kjer predpisuje, da se zapor izreka na cela leta in cele mesece, do šestih mesecev pa tudi na cele dni. V pravilih za izrekanje kazenske sankcije, določene v pogojni obsodbi, pa določanje preizkusne dobe v 2. odstavku 50. člena KZ ureja tako, da sodišče določi preizkusno dobo za čas, ki ne sme biti krajši od enega in daljši od petih let. Po vložnikovem mnenju si je to določbo treba razlagati tako, da je preizkusno dobo mogoče določiti le na cela leta.

Pravna teorija si glede vprašanja, ki ga problematizira zahteva, ni enotna. Nekateri teoretiki zastopajo stališče (Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, Gospodarski vestnik založba, Ljubljana 2001, stran 335), da se glede na to, da so v zakoniku kot časovne enote za označitev minimuma in maksimuma preizkusne dobe predpisana leta, ta doba v konkretnih primerih sme določiti le v letih, ne pa tudi v mesecih ali v še krajših časovnih enotah. Skupina avtorjev (Komentar Kazenskega zakona SFRJ, Savremena administracija 1978, stran 243) je glede določbe 1. odstavka 52. člena KZJ, ki je bila v tem delu enaka sedanjemu besedilu 2. odstavka 50. člena KZ, navajala, da se lahko preizkusna doba določi na polna leta in polne mesece, s pripombo, da je v praksi sporno, ali se lahko določi tudi na polne mesece.

Zakonodajalec je pri določanju preizkusne dobe določil najkrajši in najdaljši čas njenega trajanja. Ni pa predpisal nobenih posebnih pravil, tako kot je to storil pri kazni zapora v 5. odstavku 37. člena KZ, s katerim bi to vprašanje uredil tako, da bi smelo sodišče v pogojni obsodbi preizkusno dobo določiti na cela leta.

Po 3. odstavku 51. člena KZ sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Pogojno obsodbo izreče sodišče tistemu obdolžencu, za katerega na podlagi navedenih okoliščin presodi, da bo že z opozorilom in tudi grožnjo, da bo sodišče pogojno obsodbo preklicalo in izreklo kazen, ki je v njej določena, če bo obsojenec storil novo kaznivo dejanje ali ne bo izpolnil drugih pogojev ali obveznosti, ki so mu bile naložene s pogojno obsodbe, dosežen namen kaznovanja. Dolžina preizkusne dobe je praviloma odvisna od višine določene kazni, če je ta višja, je preizkusna doba praviloma daljša. Predvsem pa je trajanje preizkusne dobe odvisno od presoje osebnosti storilca, krajši čas ustreza osebnosti s pozitivno prognozo, če pa je verjetnost storitve novega kaznivega dejanja večja, je tudi čas preizkusa daljši. Učinke pogojne obsodbe na obsojenca, ki niso eksaktno merljivi, je že po naravi stvari praviloma mogoče predvidevati in spremljati le, če gre za daljše časovne enote. Vsako zakonsko določbo si je treba razlagati razumno. Taki zahtevi pa ne bi bilo zadoščeno, če bi sodišče preizkusno dobo določalo še na krajše enote od mesecev, to je na dneve, saj bi bila taka razlaga očitno nerazumna, celo absurdna.

Vendar pa glede na načelo omejenosti represije iz 2. člena KZ ni mogoče izključiti situacij, ko bi bila določitev preizkusne dobe na spodnji meji prekratka, dveletna preizkusna doba pa predolga.

Predvsem v tem obsegu je po presoji Vrhovnega sodišča, ob upoštevanju posebnosti vsakega primera, določitev preizkusne dobe na mesece (izjemoma) še smotrna, pri daljših preizkusnih dobah pa praviloma ne. Seveda pa se tudi v slednjem primeru postavlja le vprašanje primernosti tako izrečene kazenske sankcije, ne pa njene zakonitosti.

Zato je treba ugotoviti, da izpodbijana pravnomočna sodba, v kateri je sodišče obsojencu določilo preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev, torej v zakonsko predpisanem časovnem okviru, ni nezakonita.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev kazenskega zakona, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje vrhovni državni tožilec ni podana, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.