Jedro

Pri razlagi instituta disciplinske odgovornosti po določbah ZTPDR in ZDR, pa tudi po novem ZDR, ni mogoče enostavno prenašati določb ZOR upoštevajoč podrejeni in odvisni položaj delavca do delodajalca. To nasprotuje osnovnemu namenu delovnega prava in pravni naravi zavezujoičh (kogentnih norm), kar nedvomno velja za določbe o disciplinski odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 13.2.1999 in sklep komisije za pritožbe z dne 3.6.1999 ter ugotovilo, da tožeči stranki dne 16.6.1999 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in ji delovno razmerje še vedno traja z vsemi pravicami iz dela in po delu. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo razporediti na delovno mesto, katero je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja oziroma na delovno mesto, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, ji za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, po predhodnem plačilu vseh davkov in prispevkov, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožena stranka in sicer iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje ter tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in pošlje zadevo v ponovno sojenje. Tožena stranka je prepričana, da je tožeča stranka dolžna opravljati delo, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in za katero tudi prejema plačo, zato ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je dogovor z dne 9.10.1995 neke vrste poravnava po 1089 členu ZOR-a in da se morajo za izpodbijanje takšnega dogovora uporabiti določbe ZOR-a o izpodbijanju pogodb. Dogovor z dne 9.10.1995 bi lahko smatrali le kot inštitut začasne razporeditve po 22. členu ZDR, po katerem je delavec začasno dolžan opravljati delo na delovnem mestu, za katero se zahteva nižja stopnja izobrazbe in za katero ni potrebno soglasje delavcev. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi po mnenju pritožbe tudi zmotno ugotavlja, da je disciplinski organ tožene stranke tožečo stranko spoznal za odgovorno kršitve delovne obveznosti, ki v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka niso navedene. Tožeči stranki se je očitala kršitev delovne obveznosti po 11. točki 88. člena Pravilnika o odgovornosti iz delovnih razmerjih, ki glasi "odklonitev izvršitve delovnih obveznostih", kar pomeni, da disciplinska komisija in niti komisija za pritožbe tožečo stranko ni spoznala za krivo druge kršitve delovne obveznosti, kot se ji očita v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, to je zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, po uradni dolžnosti pa je po 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) pazilo na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, navedenih v citirani določbi in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od navedenih absolutnih bistvenih kršitev, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Po mnenju sodišča prve stopnje predstavlja dogovor z dne 19.10.1995, po katerem sta se prejšnji direktor družbe MLM d.o.o. in tožnik dogovorila, da se ga usposobi za izvrševanje del merilca. Zato bo tožnik ta dela opravljal za nedoločen čas, v tem času pa bo ostala ocenitev delovnega mesta, kot jo je imel dosedaj (tehnolog CAM II, VI. tarifni razred, 14. gr. dela - priloga A 5), neke vrste poravnavo po 1089. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije). Ker gre za poravnavo, je tako za tožečo kot za toženo stranko dogovor obvezujoč, ne glede na to, da ga je sklenil prejšnji direktor. Zato po mnenju sodišča prve stopnje odklonitev delovnih obveznosti ne predstavlja hujše kršitve delovne obveznosti. Ta bi bila podana le v primeru, če gre za odklonitev del iz delokroga, ki jih delavec dejansko opravlja, to pa so bila dela merilca in ne dela tehnologa CAM II. Zato je sodišče prve stopnje odločbi disciplinskih organov tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja razveljavilo kot nezakoniti.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje o pravni naravi tega dogovora, posledično pa tudi ne z razlogi za oprostitev tožnika disciplinske odgovornosti za storitev očitane disciplinske kršitve delovne obveznosti. Obligacijske določbe o poravnavi, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi, je treba na področju delovnega prava uporabljati smiselno in razlagati ob upoštevanju specifičnih značilnosti delovnega razmerja, ki pogodbe o zaposlitvi odmikajo od navadne civilne pravne pogodbe, s tem pa tudi značilnosti, zato delovno razmerje ni mogoče enačiti s civilnopravnim razmerjem. Ob upoštevanju podrejenega in odvisnega položaja delavca do delodajalca ni mogoče na področju urejanja delovnih razmerjih enostavno prenašati določb ZOR-a. Zato dogovor, ki sta ga sklenila bivši direktor in tožnik ne predstavlja neke zavezujoče poravnave, ki bi se lahko izpodbijala samo po določbah ZOR-a. Takšno stališče iz obrazložitve izpodbijane sodbe nasprotuje osnovnemu namenu delovnega prava in pravni naravi zavezujočih (kogentnih norm), kar nedvomno velja za določbe o disciplinski odgovornosti. Učinkovanje zavezujočih delovnopravnih norm, ki določajo minimum pravic delavca, namreč ne more biti odvisno od volje posameznih pogodbenih strank, ne od izrecno izražene, še manj od le domnevane soglasne volje delavca in delodajalca. Zlasti pa to velja za urejanje delovnih razmerjih po določbah Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS) in določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki nista v celoti vzpostavila pogodbenega odnosa med delavcem in delodajalcem. Tudi z uveljavitvijo novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002), ki v celoti vzpostavlja pogodbeni koncept delovnega razmerja, je potrebno pri razlagi delovnopravnih institutih le smiselno uporabljati določbe ZOR in pri interpretaciji teh določb izhajati poleg iz pogodbeno dogovorjenih obveznosti tudi iz zakonsko opredeljenih pravic in obveznosti pogodbenih strank. Prav iz definicije delovnega razmerja, ki je opredeljena v 4. členu novega ZDR, izhajajo bistveni elementi tega razmerja, po katerih se to razmerje tudi loči od drugih obligacijsko-pravnih razmerji. Delovno razmerje je razmerje med dvema pogodbenima strankama, katerega vsebine pa niso le v individualni pogodbi o zaposlitvi dogovorjene pravice in obveznosti, temveč tudi pravice in obveznosti, dogovorjene v kolektivni pogodbi, predvsem pa minimalne garancije, ki jih predpisuje zakon. Pravila civilnega prava se lahko uporabljajo le, kolikor pravila delovnega prava ne urejajo določenega delovnopravnega instituta drugače. Glede na to je sodišče prve stopnje izhajalo pri opredelitvi disciplinske odgovornosti tožnika iz napačnih pravnih izhodišč, ko se je postavilo na stališče, da v konkretnem primeru ni mogoče tožniku glede na sklenjeni dogovor očitati storitev hujše kršitve delovne obveznosti - odklonitev del in to odklonitev tistih del, za katera ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Tožena stranka ima v pravilniku opredeljene (87. člen) lažje kršitve delovne obveznosti, v 88. členu pa hujše kršitve delovne obveznosti, nima pa izrecno določeno, za katere hujše kršitve delovne obveznosti se obligatorno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ker v konkretnem primeru tožena stranka v svojem pravilniku o delovnih razmerjih ni posebej opredelila, za katere hujše kršitve delovne obveznosti se obligatorno izreče disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja in za katere fakultativno, se v vseh primerih izreka le pač fakultativno. To pa pomeni, da je potrebno v konkretnem primeru ugotavljati tudi obstoj kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena ZDR, saj le ob ugotovitvi teh okoliščin je izpolnjen pogoj za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje naj v ponovnem postopku ugotovi, ob predpostavki, da je tožniku mogoče očitati storitev disciplinske kršitve odklonitev dela, ali so obstajali tudi vsi ostali pogoji za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa, ali pa le pogoji za milejši disciplinski ukrep.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, dejansko stanje je ostalo zaradi tega nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.