Jedro

Po pojasnjenem navedena pogodbena podlaga ne daje aktivne legitimacije tožniku, temveč je aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevkov iz naslova neupravičenega odjema električne energije S. d.o.o. kot sistemski operater distribucijskega omrežja.

V četrtem odstavku 245. člena SONDSEE, na katerega se je tudi skliceval tožnik, je sicer opredeljena obveznost lastnika merilnega mesta, da solidarno in neomejeno odgovarja za neupravičen odjem skupaj z dejanskim uporabnikom sistema.

Podzakonski akti v vsebinskem smislu ne smejo določati nobenih obveznosti brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali vsaj z razlago določljivi (87. in 153. člen URS). SONDSEE kot podzakonski akt pa po pojasnjenem nedopustno določa novo obveznost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 5.305,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.366,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) vložila pravočasno pritožbo. Sodbo izpodbija v celoti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev ali ustrezno spremembo sodbe tako, da sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je utemeljeno uveljavljal plačilo zaradi neupravičenega odjema električne energije. Kajti na podlagi Pogodbe o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za distribucijskega operaterja, sklenjeno z družbo S. d.o.o. kot sistemskim operaterjem, je dolžan izvajati obračunavanje neupravičenega odjema električne energije. Glede obveznosti obračuna neupravičenega odjema se sklicuje tudi na Zakon o oskrbi z električno energijo (v nadaljevanju ZOEE) in Energetski zakon (v nadaljevanju EZ-1). Meni, da mu navedena podlaga daje aktivno legitimacijo v obravnavani zadevi. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo navedenih predpisov, med drugim tudi ne Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijski sistem električne energije (v nadaljevanju SONDSEE), ki urejajo pravna razmerja med udeleženci na elektroenergetskem področju. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je toženec s prevzemom lastništva nepremičnine postal tudi lastnik prevzemno-prodajnega mesta, glede katerega je bilo ugotovljeno, da se je na njem izvajal neupravičen odjem električne energije. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženec navaja, da je kupil nepremičnino na javni dražbi, iz zapisnika pa izhaja, da so komunalni priključki odklopljeni. Toženec ni bil v razmerju s tožnikom, poslovni prostor je bil ves čas nezaseden, v elektroomarici pa ni bilo nameščene merilne naprave. Soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša strošek odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja pravilnosti pooblastil za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člen ZPP).

6. Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljenih niti uradno upoštevnih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema razloge sodišča prve stopnje in v nadaljevanju le še odgovarja na pritožbena izvajanja.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil v spornem obdobju toženec etažni lastnik nepremičnine, da je navedeno nepremičnino kupil na javni dražbi 11. 6. 2019 in jo čez slabi dve leti prodal naprej (in sicer 3. 5. 2021), da je bil po nadaljnji prodaji na navedeni nepremičnini ugotovljen neupravičen odjem električne energije (in sicer 22. 6. 2021), da toženec s tožnikom kot podjetjem za distribucijo električne energije ni sklenil nobene pogodbe in da je tožnik še pred toženčevim nakupom sporne nepremičnine odklopil elektriko in demontiral števce.

8. Sodišče druge stopnje pritrjuje nosilnim razlogom sodišča prve stopnje, da ni podana aktivna stvarna legitimacija tožnika. Sodišče prve stopnje je pri razlagi Pogodbe o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za distribucijskega operaterja, sklenjene med Sistemskim operaterjem distribucijskega omrežja (S. d.o.o.) in tožnikom (priloga A11), na podlagi katere je tožnik zatrjeval svojo aktivno legitimacijo glede neupravičenega odjema električne energije, pravilno upoštevalo, da je besedilo 61. člena in 62. člena navedene pogodbe povezana celota. Tožnik spregleda, da je tožnikova obveznost obračunavanja neupravičenega odjema za potrebe S. d.o.o. kot distribucijskega operaterja (61. člen navedene pogodbe) opredeljena na način, da je obračunavanje neupravičenega odjema električne energije izvedeno v imenu in za račun S. d.o.o. (kot izhaja iz 62. člena navedene pogodbe), ne pa v imenu tožnika. Kot je pravilno že pojasnilo sodišče prve stopnje, tudi iz poglavja 3.2.9. navedene pogodbe, na katerega se med drugim sklicuje tožnik, ne izhaja navedena legitimacija glede neupravičenega odjema, ampak le obveznost merjenja električne energije. Po pojasnjenem navedena pogodbena podlaga ne daje aktivne legitimacije tožniku, temveč je aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevkov iz naslova neupravičenega odjema električne energije S. d.o.o. kot sistemski operater distribucijskega omrežja.

9. Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi nadaljnjim (rezervnim) razlogom sodišča prve stopnje. Med strankama ni bilo sporno, da nista bili v pogodbenem razmerju, zato tudi na tej podlagi, ki je sicer v sodni praksi izpostavljena kot možna, ne more zahtevati plačila.1

10. Tožnik v pritožbi tudi ne graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da ob pregledu merilnega mesta dne 22. 6. 2021, ko je bil ugotovljen nedovoljen odjem, ni bilo ugotovljeno, kdo uporablja elektriko, zlasti iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi jo uporabljal tožnik. Sodišče druge stopnje je namreč ugotovilo, da v obravnavani nepremičnini (poslovnem prostoru) v času, ko je bil toženec lastnik, ni bilo elektrike, pri obnovi pa je tožnik uporabljal elektriko od drugod. Potemtakem tudi o neupravičeni obogatitvi kot podlagi tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi ne moremo govoriti.

11. Sodišče druge stopnje nadalje soglaša s sodiščem prve stopnje, da zgolj lastništvo nepremičnine, na kateri je prišlo do neupravičenega odjema električne energije, ni zadostna podlaga za utemeljitev obveznosti iz neupravičenega odjema električne energije, ker iz tožnikovih trditev sploh ni mogoče razbrati, kdo je neupravičen odjem vršil (kot razloženo v 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

12. Pritožbeno sklicevanje na določbo sedmega odstavka 69. člena Zakona o oskrbi z električno energijo (v nadaljevanju ZOEE) je neutemeljeno, saj je bil neupravičen odjem ugotovljen 22. 6. 2021, navedeni zakon začel veljati pozneje (in sicer 13. 11. 2021), zakonskih določb pa ni mogoče uporabiti za nazaj (retroaktivno).

13. V četrtem odstavku 245. člena SONDSEE, na katerega se je tudi skliceval tožnik, je sicer opredeljena obveznost lastnika merilnega mesta, da solidarno in neomejeno odgovarja za neupravičen odjem skupaj z dejanskim uporabnikom sistema. Vendar navedenega podzakonskega določila sodišče prve stopnje s sklicevanjem na t. i. exceptio illegalis (125. člen Ustave RS - v nadaljevanju URS) pravilno ni uporabilo v obravnavani zadevi (kot izhaja iz 12. in 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritrditi je namreč sodišču prve stopnje, da 144. člen EZ-1,2 ki ji je veljal do uveljavitve ZOEE dne 13. 11. 2021 (glej prehodno določbo 176. člena ZOEE) in ki je bil podlaga za sprejem navedenega podzakonskega akta (niti kateri drug člen EZ-1), ne opredeljuje obveznosti lastnika nepremičnine iz naslova neupravičenega odjema. Podzakonski akti v vsebinskem smislu ne smejo določati nobenih obveznosti brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali vsaj z razlago določljivi (87. in 153. člen URS).3 SONDSEE kot podzakonski akt pa po pojasnjenem nedopustno določa novo obveznost. 14. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnik ki ni uspel s pritožbo, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Strošek odgovora na pritožbo pa ni bil potreben, saj v ničemer ni prispeval k sprejeti odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Iz sodne prakse izhaja, da je zahtevek lahko utemeljen na podlagi kršitve pogodbenih obveznosti, vendar se tudi v teh primerih lahko imetnik priključka razbremeni odgovornosti pod pogoji iz 240. člena OZ (primerjaj VSM sodbo I Cp 465/2022, v kateri je tudi predstavljena drugačna sodna praksa v tej zvezi). Ta sodna praksa se sicer nanaša na Splošne pogoje za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije, ki so se glede nedopustnega odjema nanašali tudi na imetnika soglasja za priključitev, ta pa je bil v pogodbenem odnosu z distributerjem. Navedeni splošni pogoji kot podlaga so bili v tem pogledu drugačni od sedaj veljavnih SONDSEE. 2 Ki je veljal do uveljavitve ZOOE dne 13. 11. 2021. 3 USRS Odločba U-I-229/03, 19. točka obrazložitve.