Jedro

Nedoseganje pričakovanih rezultatov dela je lahko rezultat nesposobnosti delavca za opravljanje dela, s postopkom in posledicami, ki jih zakon predvideva za primer tega nekrivdnega ravnanja delavca, lahko pa gre tudi za disciplinsko odgovornost. Disciplinski organi tožene stranke krivde tožnika niso ugotavljali oziroma ugotovili, kar pomeni, da za očitano kršitev disciplinska odgovornost ni bila dokazana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke, s katerima je bil tožniku zaradi kršitev delovnih obveznosti izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da v disciplinskem postopku ni bilo procesnih kršitev, da je tožnik očitano kršitev storil in je zanjo odgovoren, izrečen pa mu je bil tudi pravilen in zakonit ukrep. Tožniku se je kot kršitev delovnih obveznosti očitalo nedoseganje pričakovanih rezultatov dela tri mesece zaporedoma (julij, avgust in september 2002), čeprav bi jih objektivno lahko dosegel. Vsi primerljivi delavci niso dosegli postavljenega plana prodaje zato je bil ta glede na določbo četrtega odstavka 43. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 - SKPGD) postavljen nerealno. Ne glede na to, da je bil plan prodaje za leto 2002 za tožnika postavljen previsoko in je bil nerealen, je sodišče ugotovilo, da bi ga tožnik objektivno lahko dosegel in je nedoseganje plana posledica tožnikove nezadostne zavzetosti za delo v spornem obdobju.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in prvostopno spremenilo tako, da je tožbenim zahtevkom v celoti ugodilo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, da vsi primerljivi delavci niso dosegli postavljenega plana prodaje, kar pomeni, da je bil ta postavljen previsoko. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa bi moralo sodišče upoštevati določbo četrtega odstavka 43. člena SKPGD. To pa pomeni, da tožnik zaradi previsoko zastavljene norme objektivno ni mogel doseči pričakovanih rezultatov dela.

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožena stranka vložila revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. Navaja, da je sodišče druge stopnje prezrlo svoje napotke iz prvega razveljavitvenega sklepa, zato ima izpodbijana sodba tako pomanjkljivost, zaradi katere se ne more preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. V spisu se namreč nahaja plan za leto 2002 tudi za ostale primerljive delavce, B. K. in M. P., ki sta plan presegla. Plan prodaje za leto 2002 je bil postavljen nižje kot v prejšnjem letu, tožnik pa se ni niti potrudil, da bi ga dosegel. Napačna je uporaba določbe 43. člena SKPGD, ki opredeljuje plače in plačne sestavine. Tožnikova osnovna plača nikoli ni bila vezana na nobene vnaprej določene delovne rezultate in je kljub nedoseganju plana, dobil izplačano celotno osnovno plačo. Tožnik je ob podpisu pogodbe o zaposlitvi podpisal tudi prilogo 1 k njej, s čimer je sprejel tudi odgovornost za izpolnitev mesečnega plana dela.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 – ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka sicer uveljavlja vse revizijske razloge, vendar ne navede absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bile storjene. Smiselno sicer uporablja izrazje, ki bi lahko kazalo na to, da ima v mislih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toda pri tem uveljavlja kot kršitev „neskladje“ med razlogi izpodbijane sodbe in napotki iz prvega razveljavitvenega sklepa. Taka primerjava pa ni utemeljena. Sodišče prve stopnje v primeru razveljavitve sodbe izvede nov postopek in izda novo sodbo, pri čemer mora na podlagi prvega odstavka 362. člena ZPP opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje. Na pravna stališča in pravno presojo pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu pa ne prvostopno ne drugostopno sodišče v ponovnem sojenju nista vezani.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožnika, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati. Gre predvsem za navedbe, da sodišče ni upoštevalo plana oziroma doseganje plana ostalih primerljivih delavcev in navedbe, da tožnik ni uspel dokazati razlogov, zaradi katerih naj ne bi mogel doseči plana.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Delavec krši delovno obveznost, če po svoji krivdi ne izpolnjuje svojih dolžnosti in delovnih obveznosti (prvi odstavek 54. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). Po določbi 58. člena ZTPDR se ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče (torej obvezno) za hujše kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti, ki se nanašajo (tudi) na to, da delavec tri mesece zaporedoma iz neopravičenih razlogov ne dosega pričakovanih rezultatov dela. Tožena stranka je v svojem splošnem aktu to kršitev opredelila kot nedoseganje pričakovanih rezultatov dela tri mesece zaporedoma, čeprav bi jih delavec objektivno lahko dosegel (3. točka 24. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti).

Tožena stranka je kot nedoseganje pričakovanih rezultatov dela štela nedoseganje mesečnega količinskega in vrednostnega plana prodaje fotokopirnih strojev. To dejstvo med strankama ni sporno in pomeni dejansko ugotovitev. Ne pomeni pa samo po sebi tudi, da se je to zgodilo iz razlogov na strani tožnika ali celo po njegovi krivdi. Tega ni mogoče izpeljati zgolj iz dejstva, da je tožnik podpisal prilogo k pogodbi o zaposlitvi, s katero je prevzel odgovornost za izpolnitev mesečnega plana dela in za izpolnitev kosovnega mesečnega plana prodaje. To bi bila v vsakem primeru njegova delovna obveznost. Disciplinska odgovornost je krivdna in ne objektivna. Delodajalec je tisti, ki mora dokazati delavcu kršitev delovnih obveznosti in odgovornost zanjo, ne pa, da delavec dokazuje, da očitane kršitve ni storil oziroma da zanjo ni kriv. Če krivde ni (v katerikoli obliki), ali če je ugotovljeno, da je pričakovan rezultat dela – izražen na primer s planiranim planom prodaje – nerealen ali previsoko zastavljen, ni mogoče govoriti o disciplinski odgovornosti. V obravnavani zadevi pa glede na opredelitev kršitve delovnih obveznosti tudi ne gre le za vprašanje krivde, temveč tudi za vprašanje, ali sploh gre za očitano kršitev delovnih obveznosti. Ugotovitev, da je plan nerealno ali previsoko postavljen namreč pomeni tudi, da ga delavec objektivno ni mogel doseči. V takem primeru pa nedoseganje pričakovanih rezultatov ne pomeni disciplinske kršitve po 3. točki 24. člena Pravilnika.

Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje, je glede ustreznosti norme naslednje: Nihče od primerljivih delavcev v primerjalnem obdobju ni dosegel postavljenega plana prodaje. Za razliko od sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje pri odločitvi upoštevalo predvsem določbo četrtega odstavka 43. člena SKPGD, po kateri norma ali drugo podobno merilo za merjenje delovnih rezultatov ni ustrezno, če je ne dosega vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih. Res gre za določbo v členu, ki govori o (osnovni) plači. Vendar se tudi revizijsko sodišče strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da ni ovire, da je ne bi smeli uporabiti tudi v drugih primerih, ko gre za vprašanje ustreznosti kriterijev za ugotavljanje pričakovanih delovnih rezultatov. Gre za iste kriterije za merjenje delovnih rezultatov oziroma za isti pričakovani rezultat dela. Njegovo nedoseganje pa ima lahko za delavca različne posledice. Pri plači, pri čemer glede na določbo petega odstavka 43. člena to na osnovno plačo ne more vplivati, če razlogi za nedoseganje vnaprej določenih delovnih rezultatov niso na strani delavca (če so torej na strani delodajalca ali gre za t. i. „objektivne“ razloge). Nedoseganje pričakovanih rezultatov dela je lahko rezultat nesposobnosti delavca za opravljanje dela, s postopkom in posledicami, ki jih zakon predvideva za primer tega nekrivdnega ravnanja delavca. Lahko pa gre tudi za disciplinsko odgovornost. Toda disciplinski organi tožene stranke krivde tožnika niso ugotavljali oziroma ugotovili, kar pomeni, da za očitano kršitev tudi disciplinska odgovornost ni bila dokazana.

Za odločitev v tej zadevi je odločilna dejanska ugotovitev obeh sodišč (na katero je revizijsko sodišče vezano), da tožnik postavljenega plana prodaje ni dosegel, ker je bil ta postavljen previsoko, zaradi česar ga tožnik v spornem času objektivno ni mogel doseči. To pa glede na zgoraj navedeno pomeni, da niso podani vsi znaki očitane kršitve delovnih obveznosti po 3. točki 24. člena Pravilnika in da tožnik zanjo tudi ni odgovoren.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).