Jedro

Dela, ki jih je tožnica v pretežni meri dejansko opravljala, so bila vsebinsko prilegajo nalogam delovnega mesta višji svetovalec, zato je sodišče prve stopnje tožnici od spornega dne dalje pravilno priznalo vse pravice, ki so vezane na to delovno mesto. Dejstvo, da tožnica ni bila imenovana v naziv, ne predstavlja ovire za priznanje pravic po dejanskem delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu v točki III izreka (to je glede zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožnici od 13. 5. 2013 priznati vse pravice, ki so vezane na delovno mesto višji svetovalec) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 367,22 EUR v 8 dneh od vročitve te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo sklepa tožene stranke št. ... z dne 25. 7. 2013 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 16. 10. 2013 (točka I izreka) in ugotovilo, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 6. 12. 2006 dalje (točka II izreka), da je od 13. 5. 2013 zaposlena na delovnem mestu višji svetovalec za nedoločen čas ter ji priznalo vse pravice, vezane na to delovno mesto od tedaj dalje. Toženi stranki je naložilo, da tožnici izstavi pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji svetovalec in jo imenuje v naziv višji svetovalec III (točka III izreka). Kar je tožnica zahtevala več (imenovanje v naziv višji svetovalec I), je zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 1.834,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica od 6. 2. 2006 dalje sklenjenih več pogodb zaposlitvi za določen čas in več aneksov, s katerimi se je podaljševala veljavnost pogodb o zaposlitvi na delovnem mestu svetovalec. Presodilo je, da so bile te pogodbe sklenjene v nasprotju z zakonom, zato je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, saj tožnica dejansko ni delala na projektu A. in v pogodbah o zaposlitvi navedeni razlog ni obstajal. Tožnici je priznalo pravice, vezane na delovno mesto višji svetovalec in toženi stranki naložilo izstavitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji svetovalec, ker je na tem delovnem mestu tudi dejansko delala. Priznalo ji je tudi pravico do imenovanja v naziv višji svetovalec III (in ne I, kot je zahtevala) z obrazložitvijo, da se uradnik vedno imenuje v najnižji naziv, v katerem se opravlja delo na uradniškem delovnem mestu. Tožnica doslej ni imela pravic višjega svetovalca, pač pa svetovalca.

3. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi enkrat že odločalo. S sodbo in sklepom Pdp 915/2015 z dne 10. 12. 2015 je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na imenovanje v naziv višji svetovalec III. Presodilo je, da tožena stranka tožnice ni imenovala v naziv in da sodišče v delovnem sporu tega ne more nadomestiti. Posledično je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je od 13. 5. 2013 zaposlena na delovnem mestu višji svetovalec za nedoločen čas, za priznanje vseh pravic, vezanih na to delovno mesto in za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto, ker je imenovanje v naziv eden izmed pogojev za opravljanje dela na uradniškem delovnem mestu. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije in Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 8/2016 z dne 9. 3. 2016 dopustilo revizijo glede pravilnosti stališča druge stopnje, da tožnica nima pogojev za opravljanje dela na uradniškem delovnem mestu višji svetovalec, ker še ni imenovana v naziv. Vrhovno sodišče RS je s sodbo in sklepom št. VIII Ips 153/2016 z dne 6. 12. 2016 revizijo delno zavrnilo. Presodilo je, da je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožnica od 13. 5. 2013 dalje zaposlena na delovnem mestu svetovalec za nedoločen čas. Ob ugotovitvi nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas pride do transformacije te pogodbe, in sicer tako, da sodišče prizna obstoj tiste pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel delavec (nazadnje) sklenjeno, to je v konkretnem primeru za delovno mesto svetovalec. Presodilo je tudi, da je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji svetovalec. Izstavitev pogodbe o zaposlitvi na podlagi 17. člena ZDR-1 (ki se v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZJU za vprašanja, ki jih ZJU ne ureja, uporablja tudi za delovna razmerja javnih uslužbencev) ima delavec pravico zahtevati, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno. Delno pa je Vrhovno sodišče RS reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v delu druge alineje I. točke izreka (glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za priznanje pravic, vezanih na delovno mesto višji svetovalec, od 13. 5. 2013 dalje) in III. točki izreka (stroški postopka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je bilo glede vprašanja, ali je tožnica upravičena do pravic, ki so vezane na delovno mesto višji svetovalec, materialno pravo zmotno uporabljeno. Zavzelo je stališče, da ji v primeru, če je kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi tožnica dejansko opravljala drugo zahtevnejše delo, ni mogoče odreči pravic, ki izhajajo iz tega delovnega mesta samo zato, ker ni bila imenovana v naziv, ki je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu. Če torej drži, da je tožnica dejansko opravljala delo višjega svetovalca, lahko za ves čas opravljanja takega dela uveljavlja pravice, ki so vezane na to delovno mesto, čeprav ni bila imenovana v naziv. Tudi pravice za delovno mesto svetovalca so ji bile zagotovljene, čeprav ni bila imenovana v naziv, torej ni ovire za priznanje pravic po dejanskem delu ne glede na to, da ni bila imenovana v naziv. Zato je predmet presoje tega pritožbenega postopka le še odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevka, da se tožnici od 13. 5. 2013 dalje priznajo vse pravice, ki so vezane na delovno mesto višji svetovalec.

5. Zoper odločitev sodišča v delu III. točke izreka (to je glede zahtevka, da se tožnici od 13. 5. 2013 dalje priznajo vse pravice, ki so vezane na delovno mesto višji svetovalec) se pritožuje tožena stranka in navaja, da je sodišče brez ustrezne obrazložitve tožnici priznalo pravice iz naziva višji svetovalec. V 31. točki obrazložitve sodbe je sodišče zaključilo, da je največji del tožničinega dela obsegala priprava novih zakonov in pravilnikov ter po njihovem sprejetju razlag zakonov, odgovorov na vprašanja strank, in sicer od 13. 5. 2014 (pravilno: od 13. 5. 2013), čeprav za to obdobje tožbi niso bila priložena poročila o delu, saj je bila tožnica v obdobju od 13. 5. 2013 do izdaje sodbe (do 31. 8. 2015) odsotna 461 dni od skupno 540 delovnih dni (porodniški dopust, dopust za nego in varstvo otroka, dopust in bolniške odsotnosti). Tožnica dela fizično ni mogla opravljati, ker ni bila prisotna na delovnem mestu. Sodišče je v celoti sledilo izpovedi tožnice, izpovedi drugih prič pa je nekritično povzelo samo v določenem delu. Poleg tega sodišče v 30. točki obrazložitve sodbe zgolj povzema, kaj so naloge svetovalca in kaj višjega svetovalca, v 31. točki obrazložitve pa pove, da samostojno pisanje besedil zakonov spada med delovne naloge za delovno mesto višji svetovalec, čeprav je predhodno navedlo, da je celo tožnica izpovedala, da so novelo zakona pripravljali v "malo širši zasedbi". Vztraja, da je tožnica opravljala zgolj naloge "pomoči pri pripravi osnutkov predpisov in drugih zahtevnejših gradiv", kar je naloga svetovalca po Uredbi o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih. B.B. je izpovedal, da višji svetovalci opravljajo zahtevnejše delo kot tožnica. Tudi tožnica je sama povedala, da sta podobno oziroma enako delo delali z C.C.in sta bili obe zaposleni na delovnem mestu svetovalca. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez ustrezne obrazložitve tožnici priznalo pravice iz naziva višji svetovalec, s čimer tožena stranka smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ji ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge, zakaj je presodilo, da je tožnica od 13. 5. 2013 dejansko opravljala dela delovnega mesta višji svetovalec, zaradi česar ji od tega dne pripadajo vse pravice vezane na to delovno mesto. Med razlogi pa tudi ni nasprotij, zato je sodbo v tem delu mogoče preizkusiti.

10. Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenih dokazih dovolj podlage za zaključek, da je tožnica, kljub temu, da je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu svetovalec, od 13. 5. 2013 dalje dejansko opravljala dela delovnega mesta višji svetovalec. Pri tem je sodišče pravilno izhajalo iz Opisa tipičnih uradniških mest v prilogi I iz Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/03 in nadalj.) in opravilo primerjavo del, ki jih je tožnica dejansko opravljala, z nalogami kot izhajajo iz opisa obeh delovnih mest, svetovalca in višjega svetovalca.

11. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je od 13. 5. 2013 dalje največji del tožničinega dela obsegala priprava zakonov in pravilnikov in po njihovem sprejetju razlag zakonov in odgovorov na vprašanja strank. Pritožbene navedbe o tožničini daljši odsotnosti, zaradi česar tožnica del, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, fizično ni mogla opravljati, ne vplivajo na pravilnost odločitve, saj tega tožena stranka v postopku ni zatrjevala. Zato te navedbe pomenijo pritožbeno novoto, ki je ni dopustno upoštevati (337. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da samostojno pisanje besedil zakonov spada pod delovne naloge delovnega mesta višji svetovalec, in sicer pod opis nalog sodelovanja pri oblikovanju sistemskih rešitev in drugih zahtevnejših gradiv in samostojno pripravo zahtevnih analiz, razvojnih projektov, informacij, poročil in drugih zahtevnih gradiv. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica opravljala zgolj naloge pomoči pri pripravi osnutkov predpisov in drugih zahtevnejših gradiv, kar je naloga svetovalca, saj zatrjevano iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Tožnica ni nudila zgolj pomoči pri pripravi osnutkov predpisov in drugih zahtevnejših gradiv, temveč je samostojno pripravljala besedila členov, razlage zakonov in pojasnila v zvezi z izvajanjem zakonov. Del tožničine izpovedi, ki jo izpostavlja tožena stranka v pritožbi, da so v letu 2010 novelo zakona pripravljali v malo širši zasedbi, pa ne daje podlage za zaključek, da bi bilo tožničino delo mogoče opredeliti le kot pomoč pri pripravi osnutkov, kot to zmotno navaja tožena stranka. Sodišče je upoštevalo tudi dopis tožničinega nadrejenega B.B. z dne 7. 5. 2012, iz katerega izhaja, da je že takrat za tožnico predlagal, da se jo uvrsti na delovno mesto višji svetovalec in je tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sledilo njegovi izpovedi, da je sam to videl zgolj kot možnost napredovanja, ki je bilo takrat ustavljeno. Zato tožena stranka z navedbami v pritožbi, da je B.B. med drugim izpovedal, da višji svetovalci opravljajo zahtevnejše delo kot tožnica, prepričljivosti dokazne ocene sodišča prve stopnje v tem delu ne uspejo omajati. Ob ugotovitvi, da tožničine opravljene naloge dejansko niso v skladu z opisom delovnega mesta svetovalec, pa na pravilnost odločitve ne vpliva, da je C.C., za katero je sodišče ugotovilo, da je opravljala praktično enaka dela kot tožnica, zaposlena na delovnem mestu svetovalec, pri čemer pa je C.C. izpovedala tudi, da to ne ustreza delu, ki sta ga s tožnico dejansko opravljali.

12. Ker se torej dela, ki jih je tožnica v pretežni meri dejansko opravljala, vsebinsko prilegajo nalogam delovnega mesta višji svetovalec, je sodišče prve stopnje tožnici od 13. 5. 2013 dalje pravilno priznalo vse pravice, ki so vezane na to delovno mesto. Pri tem pa dejstvo, da tožnica ni bila imenovana v naziv, ne predstavlja ovire za priznanje pravic po dejanskem delu.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišče prve stopnje, to je v III. točki izreka glede zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožnici od 13. 5. 2013 priznati vse pravice, ki so vezane na delovno mesto višji svetovalec (353. člen ZPP).

14. Ker je tožeča stranka delno uspela z revizijo, njen uspeh pa pritožbeno sodišče ocenjuje na 50 %, je upravičena do povrnitve stroškov zanjo v višini 367,22 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3300 ZOdvT v višini 367,22 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 132,44 EUR). Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).