Jedro

Na podlagi pravnega posla se lastninska pravica na nepremičnini pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Če pogodba, s katero je zapustnik za časa življenja prodal zemljišča, ni bila zemljiškoknjižno izvedena, kupec ni pridobil, zapustnik pa ne izgubil lastninske pravice, zato zemljišča sodijo v zapuščino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (3., 4. in 5. točka izreka) potrdi.

Druga, četrta in peta tožena stranka same trpijo stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 2.12.2008 (1. točka izreka) ter ustavilo postopek glede zahtevka, da je 1/5 nepremičnin, parc. št. 502/1 in 509, oboje k.o. Z. B., last tožnika, ter na izstavitev listine, na podlagi katere se bo tožnik lahko vpisal v zemljiško knjigo (2. točka izreka). V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek, da v zapuščino po pokojnem J. E. ne spada 1/5 nepremičnin, parc. št. 502/1 in 509, oboje k.o. Z. B., v zemljiški knjigi pa se pri vl. št. 575 k.o. Z. B., kjer sta vpisani parc. št. 502/1 in 509, vknjiži lastninska pravica na ime tožnika (3. točka). Tožniku je naložilo, da drugo, četrto in peto toženi stranki povrne njihove pravdne stroške v višini 1.407,12 EUR (4. točka), tožnik pa sam nosi svoje stroške postopka (5. točka).

(2) Zoper zavrnilni del ter zoper stroškovno odločitev se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče vero poklonilo le tožencem, ni pa upoštevalo izpovedi in dokazov tožnika. Priče K. P. ni zaslišalo, ne da bi za to navedlo razloge. Pritožba vztraja pri tem, da sta parc. št. 502/1 in 509 k.o. Z. B. zgolj pomotoma izpadli iz pisne prodajne pogodbe z dne 5.4.1989. Volja pogodbenikov ob sklepanju te pogodbe je bila namreč jasna – da se proda in na tožnika formalno prenese vse nepremično premoženje J. E.. Pri tem se sklicuje na potrdilo – vzdrževalnino z dne 10.4.1989, iz katerega jasno izhaja, da je oče tožniku prodal vse svoje premičnine in nepremičnine ter na očetova pisma. Zemljišče 502/1 se nahaja za hišo in dejansko predstavlja del funkcionalnega zemljišča. Med tožnikom in njegovim očetom J. E. je bilo že pred 50 leti ustno dogovorjeno, da je tožnik lastnik vseh njegovih nepremičnin. Sporni parceli je že tedaj dobil v last in posest. S prodajno pogodbo 5.4.1989, v kateri sta zajeti parc. št. 502/2 in 502/3 k.o. Z. B. in glede katerih se je tožnik že vpisal v zemljiško knjigo, bi se sporne nepremičnine tudi formalno prenesle na tožnika. Navedeno bi lahko potrdila priča K. P., če bi jo sodišče zaslišalo. Sodišču očita, da te pomote ni upoštevalo oziroma je niti ne ugotavlja, čeprav iz pisem, vzdrževalnine in izpovedi tožnika izhaja, da sta pogodbenika ves čas mislila, da je v prodajni pogodbi zajeto vse premoženje. Tožnik v dopisu, ki je priložen pritožbi, opisuje svoje delo na hiši in pomoč ostalim družinskim članom ter navaja, da je bila očetova volja, da parceli pripadata njemu.

(3) Pritožba je bila vročena nasprotni stranki. Odgovor na pritožbo so vložile tretja toženka, po svojem pooblaščencu pa tudi druga, četrta in peta tožena stranka. Slednje predlagajo zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglašajo tudi stroške pritožbenega postopka.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 73/2007 s spremembami, ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je sodba pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu, sodišče prve stopnje pa pri odločanju tudi ni zagrešilo nobenih procesnih kršitev.

(6) Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni (postal) lastnik zemljišč parc. št. 502/1 (v nadaljevanju sadovnjak) in 509 (v nadaljevanju njiva), oboje k.o. Z. B. Razlogom za takšno odločitev, ki jih je navedlo na strani 6 in 8, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in jim ni kaj dodati. Pritožba se po nepotrebnem ukvarja z vprašanjem, ali sta bila predmet prodajne pogodbe z dne 5.4.1989 (priloga A3) tudi sadovnjak in njiva oziroma ali je bila glede navedenih zemljišč že pred 50 leti sklenjena ustna pogodba. Da navedeno dejstvo, tudi če bi bilo resnično (sodišče se namreč do tega ni opredelilo), za ugoditev zahtevku ne bi zadostovalo, je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje s sklicevanjem na paragraf 431 in 432 Občega državljanskega zakonika (ODZ) in določbo 33. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Po citiranih določbah se lastninska pravica na podlagi pravnega posla namreč pridobi šele z vpisom v javno (zemljiško) knjigo. Glede na to, da se tožnik na podlagi pogodbe (nesporno) ni vknjižil kot lastnik, na zemljiščih ni mogel pridobiti, zapustnik pa ne izgubiti (so)lastninske pravice. Utemeljen bi bil kvečjemu zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki ga je tožnik v tožbi sicer postavil, a ga je kasneje umaknil. Pritožbene navedbe glede volje zapustnika ob sklepanju pogodbe, ter glede vsebine potrdila – vzdrževalnine (priloga A2) in pisem zapustnika so torej brezpredmetne. Ker ne gre za odločilno dejstvo, tudi ni podana procesna kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, v kolikor se sodišče ni opredelilo, ali gre pri zapisu parcelnih številk v pogodbi za pomoto ali ne.

(8) Sodišče prve stopnje je utemeljenost zahtevka presojalo tudi po pravilih o priposestvovanju (paragraf 1460 – 1468 ODZ in 28. čl. ZTLR). Pri tem je ugotovilo, da tožnik sadovnjaka in njive ni imel v posesti kot lastnik, saj sta z zemljišči gospodarila starša, tožnik pa jima je pri delu le pomagal. Glede na takšne ugotovitve, do katerih je v nasprotju s pritožbenim očitkom prišlo predvsem na podlagi izpovedi samega tožnika (list. št. 120) in jih pritožba niti ne izpodbija, je utemeljeno zaključilo, da tožnik ni postal lastnik teh zemljišč (do 1/5) niti na podlagi priposestvovanja.

(9) Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče (286b čl. ZPP). Tožnik šele v pritožbi prvič opozarja na to, da sodišče ni zaslišalo predlagane priče K. P.. Pritožbeno uveljavljanje procesne kršitve že zato ne more biti uspešno. Glede na materialnopravno izhodišče, opisano v točki (7), pa okoliščine, o katerih bi izpovedala priča, tudi sicer niso odločilne.

(10) Ker tožnik ni uspel dokazati, da zapustnik ob smrti ni bil več lastnik spornih zemljišč oziroma da je lastnik le-teh tožnik, je sodišče prve stopnje zahtevek utemeljeno zavrnilo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

(11) Pritožbeno sodišče odgovora na pritožbo glede na njegovo vsebino ne šteje za potreben strošek, zato druga, četrta in peta tožena stranka same nosijo stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 155. in 165. čl. ZPP).