Jedro

Višina protipravne premoženjske koristi, ki si jo namerava storilec pridobiti, ni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, razen v primeru milejše oblike tega kaznivega dejanja (3. odstavek), ko je storilcu šlo za to, da pridobi majhno premoženjsko korist (13. točka 126. člena KZ).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno prvostopenjsko sodbo je bil obsojeni D.J. spoznan za krivega storitve enega kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po 2. odstavku 240. člena KZ, treh kaznivih dejanj ponareditve listin po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ, dveh kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in dveh kaznivih dejanj poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ (točke I., II. in III.). Obsojencu je bila izrečena enotna kazen eno leto in en mesec zapora, dolžan pa je plačati tudi stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 80.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je ob delni ugoditvi pritožbi obsojenčevega zagovornika in po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je vsa dejanja pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ ter dve kaznivi dejanji poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, nato pa je obsojencu po pravilih za odmero kazni za dejanja o steku izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razlogov kršitve kazenskega zakona ter kršitve določb ZKP po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 470. člena ZKP in vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi".

Vrhovna državna tožilka B.B. je na zahtevo odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP), jo ocenila kot neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev. Ugotavlja, da je iz vsebine zahteve mogoče razbrati, da je vložena zaradi kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki pa ni podana. Sodba ima vse potrebne razloge in med njimi ni nobenega nasprotja ali nerazumljivosti glede odločilnih dejstev. Očitanje uporabe določenih besed nima osnove, saj so vse razumljive in v skladu z vsebino obrazložitve. Pri tem nima nobenega pomena dejstvo, da razmeroma visoka premoženjska korist ni kazenskopravni pojem, saj uporabljena pri obrazložitvi razlogov sodbe ne predstavlja znaka kaznivega dejanja. Ugotavlja tudi, da zagovornikovo nestrinjanje s tem, da je obsojencu dokazano, da je dejanje storil naklepno ter s tem, kaj pomeni njegova plačilna nesposobnost, predstavlja uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ne more biti predmet presoje v okviru zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik se v zahtevi sklicuje na "kršitev določb KZ", ker višje sodišče v obrazložitvi uporablja pojem "razmeroma visoka premoženjska korist, "ki pa ga kazensko pravo ne pozna in katerega tudi izpodbijana odločba ne pojasni". Enako kršitev vidi tudi v tem, da ni podan "poseben naklep, t.i. obarvani naklep - dolus coloratus" in da za ugotovitev obsojenčeve krivde ne zadostuje zgolj "pavšalno obrazložen namen pridobiti si razmeroma visoko premoženjsko korist".

Kršitev kazenskega zakona bi bila podana, če bi sodišče ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo, kazenski zakon napačno ali sploh ne uporabilo (372. člen ZKP). Iz zagovornikovih navedb v zahtevi takšne kršitve materialnega zakona, ki jih niti ne konkretizira, ne izhajajo.

Bistvo kaznivega dejanja goljufije (217. člen KZ) se kaže v storilčevem namenu, to je posebno motiviranem ravnanju, da zase ali za koga drugega pridobi protipravno premoženjsko korist oziroma, da koga oškoduje, kar stori z ustvarjanjem zmotne predstave pri oškodovancu oziroma puščanjem oškodovanca v takšni zmoti. Višina protipravne premoženjske koristi, ki si jo namerava storilec pridobiti, ni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, razen v primeru milejše oblike tega kaznivega dejanja (3. odstavek), ko je storilcu šlo za to, da pridobi majhno premoženjsko korist (13. točka 126. člena KZ).

Sodišče druge stopnje je v svoji odločbi pritrdilo razlogom prvostopenjske sodbe, da je obsojenec ravnal z goljufivim namenom. Pri tem besedne zveze, da si je poskušal pridobiti "razmeroma visoko premoženjsko korist", ni uporabilo v smislu kvantitativnega stopnjevanja posledic kaznivega dejanja oziroma ugotavljanja njegovega zakonskega znaka, pač pa zaradi utrjevanja tega zaključka s poudarjanjem obsega premoženjske koristi, ki ga je zasledoval obsojenec pri izvrševanju kaznivih dejanj goljufije.

Sodišče prve stopnje je v obširni obrazložitvi sodbe navedlo razloge, ki so bili odločilni pri presoji obsojenčeve kazenske odgovornosti oziroma njegovega goljufivega naklepa. Višje sodišče je tem ugotovitvam pritrdilo in se v razlogih še posebej strinjalo z oceno sodišča prve stopnje, da je bil obsojenec, ki je prejemal zgolj mesečno pokojnino 52.000,00 SIT, že ob sklenitvi posamezne pogodbe prezadolžen, in dodalo, da obsojencu tudi utemeljeno ni verjelo, da naj bi v njegovem poslovanju nastopile težave. S tem, ko zagovornik zanika obstoj naklepa in poudarja, da plačilna nesposobnost sama po sebi takšnega naklepa ne more dokazovati, da obsojenec dolg vrača, čeprav z zamikom in da je realno pričakoval, da bo lahko prevzete obveznosti tudi plačal, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Ni jasno, katere "kršitve določb ZKP" ima zagovornik v mislih, ko trdi, da bi moralo sodišče druge stopnje "vsebinsko preizkusiti" vse izvedene dokaze, da bi moglo z gotovostjo presoditi, da je obsojenec ravnal protipravno, in zakaj meni, da njegove odločbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, kar pa lahko stori le, če zahteva poleg določne navedbe razlogov, zaradi katerih jo je mogoče vložiti (1. do 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), vsebuje tudi njihovo utemeljitev. Ker zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu teh kriterijev ne izpolnjuje, ni bila preizkušena.

Kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve, po navedenem niso podane, zato je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).