Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe o drugem odstavku 4. člena ZPIZ-2, ki določa da pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo. Pri poklicnem zavarovanju namreč ne gre za obvezno zavarovanje po ZPIZ-2. Obvezno zavarovanje je urejeno v drugem delu zakona in se z njim zagotavljajo pravice do pokojnine, pravice na podlagi invalidnosti, pravica do letnega dodatka ter pravica do dodatka za pomoč in postrežbo (prvi odstavek 3. člena ZPIZ-2), medtem ko je poklicno zavarovanje urejeno v enajstem delu ZPIZ-2 in se z njim zagotavlja pravica do poklicne pokojnine (drugi odstavek 3. člena ZPIZ-2). Določba drugega odstavka 4. člena ZPIZ-2 tako ne zajema tudi poklicnega zavarovanja. Glede na vse navedeno z odločitvijo sodišča prve stopnje ni poseženo v pravico do pokojnine (kot pravico do socialne varnosti) iz 50. člena Ustave RS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnika za čas od 1. 1. 2015 do 17. 12. 2015 prijaviti v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in s A. d. d. skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta ter tožniku za navedeno obdobje plačati prispevke za poklicno zavarovanje v višini 9,25 % od njegove bruto plače (I. točka izreka). Kar je zahteval tožnik drugače ali več (tj. prijavo v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje najmanj v višini 9,25 % od njegove bruto plače za čas od 1. 6. 2000 do 31. 12. 2014) je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik nosi svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 701,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov sodnega postopka, vključno s stroški pritožbe. Prepričan je, da njegova terjatev ni zastarana in so utemeljitve iz sodbe Pdp 353/2017 korektne, sodišče pa jih, razen z argumentacijo, da se je sodna praksa s kasnejšimi sodbami Pdp 496/2020 in Pdp 349/2021 spremenila oz. je bilo stališče preseženo, ni vsebinsko ovrgla. Iz sodbe Pdp 353/2017 izhaja, da je pravna podlaga plačevanja prispevkov pogodbena (sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-248/10-98 z dne 7. 6. 2012), zato terjatev ni zastarala. Izpostavlja drugi odstavek 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki določa, da pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo. Pri poklicnem zavarovanju gre za pravico posameznika iz obveznega zavarovanja in obveznost delodajalca. Poklicno zavarovanje predstavlja obvezno vključitev in plačevanje prispevkov delodajalcev, ki se zbirajo na osebnih računih zavarovancev, na podlagi zbranih sredstev, pa upravičenci po izpolnitvi pogojev, pridobijo pravico do poklicne pokojnine ter druge pravice iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V kolikor bi obveljalo, da je zahtevek tožnika zastaran, bi postavili delodajalca, ki je bil zavezan, pa se je zavestno odločil, da zakona ne bo spoštoval, v položaj, ko se je na račun posameznika okoristil, hkrati pa se je takšen posameznik znašel v neenakem položaju z vsemi tistimi upravičenci, ki so na podlagi predhodnih oz. enakih določil bili oz. so upravičeni do obveznega poklicnega zavarovanja ob opravljanju enakega dela. Spremenjena sodna praksa pomeni poseganje v ustavno zagotovljeno pravico do enakosti pred zakonom. To pomeni kršenje dela pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS oziroma pravice do poštenega sojenja po prvem odstavku 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter poseganje v pravico do pokojnine, kot jo zagotavlja 50. člen Ustave RS. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v pretežnem delu je tožnik izgubil pravico do pomembnega dela pokojnine, ki mu jo je država priznala zaradi opravljanja posebej škodljivih del oz. del, ki zaradi zahtevnosti ali specifičnih lastnosti predstavljajo podlago za dodatno upravičenje zagotovljeno po zakonu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki od 1. 6. 2000 do 17. 12. 2015 zaposlen na delovnem mestu voznik tovornjaka z nosilnostjo nad 7500 kg za polni delovni čas. Pred vložitvijo tožbe je tožnik toženo stranko pozval na odpravo kršitev in izpolnitev obveznosti prijave v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in plačila prispevkov za poklicno zavarovanje, nato pa je zaradi neodzivnosti tožene stranke vložil tožbo. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za prijavo v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta s A. d. d. ter plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za tožnika ugodilo le za čas od 1. 1. 2015 do 17. 12. 2015. V preostalem delu je zahtevek tožnika zaradi zastaranja zavrnilo.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja nezastarljivost terjatev, saj zastarajo vse terjatve starejše od pet let, skladno z določbama 202. člena Zakona o delovnih razmerjih2 (ZDR-1) oz. 206. člena Zakona o delovnih razmerjih3 (ZDR) in 346. člena Obligacijskega zakonika4 (OZ).5 Pritožbeno sodišče s tem v zvezi ne more slediti stališču tožnika, da spremenjena sodna praksa v tem primeru pomeni kršitev ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS ter kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe (3. člen Zakona o sodiščih – ZS). Glede na pritožbene trditve niti ni mogoče sklepati, da gre za ustaljeno sodno prakso, ki bi zagotavljala enotno uporabo formalnih pravnih virov, saj tožnik navaja le eno sodno odločbo (tj. Pdp 353/2017), v kateri je sodišče odločilo drugače, kar ne izkazuje utečene sodne prakse. Sodišče prve stopnje pa se sklicuje na kasnejše judikate.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe o drugem odstavku 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju6 (ZPIZ-2), ki določa da pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo. Pri poklicnem zavarovanju namreč ne gre za obvezno zavarovanje po ZPIZ-2. Obvezno zavarovanje je urejeno v drugem delu zakona in se z njim zagotavljajo pravice do pokojnine, pravice na podlagi invalidnosti, pravica do letnega dodatka ter pravica do dodatka za pomoč in postrežbo (prvi odstavek 3. člena ZPIZ-2), medtem ko je poklicno zavarovanje urejeno v enajstem delu ZPIZ-2 in se z njim zagotavlja pravica do poklicne pokojnine (drugi odstavek 3. člena ZPIZ-2). Določba drugega odstavka 4. člena ZPIZ-2 tako ne zajema tudi poklicnega zavarovanja. Glede na vse navedeno z odločitvijo sodišča prve stopnje ni poseženo v pravico do pokojnine (kot pravico do socialne varnosti) iz 50. člena Ustave RS.

8. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 97/2007 - UPB s spremembami. 5 Glede vprašanja zastaralnih rokov (pri denarnih in nedenarnih terjatvah) glej Pdp 495/2020 in Pdp 496/2020. 6 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.