Jedro

V skladu z določbo prvega odstavka 287. člena OZ ima dolžnik sicer res pravico izbirati, katera od več obveznosti je s plačilom izpolnjena. Nima pa take možnosti izbire glede vračunavanja obresti in stroškov. Ob delnem plačilu tako dolžnik ne more izbrati, da plačuje samo glavnico, saj takšna izjava nima pravnih učinkov.

Ni mogoče šteti, da že dokazni predlog za zaslišanje strank in prič pomeni zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo. Stranka mora namreč izvedbo naroka izrecno zahtevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 973,38 EUR od 2. 10. 2018 do 3. 6. 2019, zneska 25,30 EUR od 18. 10. 2018 do 3. 6. 2019, zneska 1.121,90 EUR od 27. 10. 2018 do 3. 6. 2019 ter zneske glavnic 725,40 EUR, 2.898,04 EUR, 1.582,22 EUR, 338,44 EUR, 26,16 EUR, 320,14 EUR, 286,08 EUR, 612,67 EUR in 986,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih dnevov zapadlosti dalje do plačila (I. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe za dne 3. 6. 2019 plačani znesek v višini 2.120,38 EUR je postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni stroške postopka v višini 44,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper I. in III. točko izreka izpodbijane odločbe, ki predstavlja sodbo, pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, zato je na podlagi prvega odstavka 488. člena ZPP izdalo odločbo o sporu brez razpisa naroka.

6. Pritožnik trdi, da sta pravdni stranki (konkretno tožeča stranka) predlagali izvedbo več dokazov (zaslišanje strank in prič), iz česar naj bi izhajalo, da je stranka zahtevala, da se narok razpiše. 7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka res predlagala zaslišanje strank in dveh prič, tožena stranka pa je predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Vendar pa ni mogoče šteti, da že dokazni predlog za zaslišanje strank in prič pomeni zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo.1 Stranka mora namreč izvedbo naroka izrecno zahtevati. Stališče pritožnika, da že predlog stranke za zaslišanje strank in prič pomeni njeno zahtevo za izvedbo naroka, je torej zmotno.

8. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno ugotovilo, da nobena stranka izvedbe naroka ni zahtevala. In ker je tudi pravilno ugotovilo, da dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno, je utemeljeno izdalo odločbo brez razpisa naroka, na podlagi prvega odstavka 488. člena ZPP.

9. Ker so bili torej izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe brez razpisa naroka, dejstvo, da je sodišče prve stopnje narok najprej razpisalo, nato pa ga je preklicalo, na pravilnost odločitve ne vpliva, niti ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo za dne 3. 6. 2019 plačani znesek 2.120,58 EUR. Navedlo je, da je iz potrdila o plačilu z dne 5. 6. 2019 razvidno, da je tožena stranka ob izpolnitvi dne 3. 6. 2019 določila, da se plačilo zneska 2.120,58 EUR nanaša na „PLAČILO RAČUNA 001, 002 in 003“. Ob upoštevanju zneskov, na katere se glasijo navedeni računi in njihov seštevek naj bi bilo jasno razvidno, da je tožena stranka z izjavo o vračunavanju, ki jo je podala pod „NAMEN“ s predmetnim nakazilom izvedla plačilo glavnic po teh računih. Dejstvo, da je tožeča stranka navedla, da tožbeni zahtevek zmanjšuje na račun poplačila stroškov in obresti, pa na obračunavanje obveznosti skladno z dolžnikovo izjavo o vračunavanju z dne 3. 6. 2019 naj ne bi vplivalo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je v zvezi z opravljenim delnim plačilom vtoževanih računov uporabilo pravilo o vračunavanju izpolnitve po prvem odstavku 287. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v skladu s katerim se v primeru, če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, ob odsotnosti sporazuma med upnikom in dolžnikom obveznosti poračunajo po tistem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi.

11. Pritožnik utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni uporabilo določbe 288. člena OZ, po kateri se v primeru, če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. V skladu z določbo prvega odstavka 287. člena OZ ima dolžnik sicer res pravico izbirati, katera od več obveznosti je s plačilom izpolnjena. Nima pa take možnosti izbire glede vračunavanja obresti in stroškov. Ob delnem plačilu tako dolžnik ne more izbrati, da plačuje samo glavnico, saj takšna izjava nima pravnih učinkov.2 Določba prvega odstavka 287. člena OZ torej ne izključuje uporabe določbe 288. člena OZ, saj upnikovega upravičenja po 288. členu OZ dolžnik ne more izključiti z izjavo, da z delnim plačilom odplačuje glavni dolg, ne pa tudi stroškov in obresti. Pravilo iz 288. člena OZ je sicer dispozitivno, kar pa pomeni, da se upnik in dolžnik lahko pred izpolnitvijo obveznosti dogovorita za drugačen vrstni red vračunavanja, vendar pa takšnega dogovora ni zatrjevala nobena od pravdnih strank.

12. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 5. 3. 2020 zahtevala, da se plačani znesek v višini 2.120,58 EUR upošteva na račun poplačila stroškov in obresti. Tožena stranka pa je v vlogi z dne 13. 2. 2019 izrecno navedla, da je z navedenim plačilom poravnala glavnične obveznosti po zgoraj navedenih treh računih, s čimer naj bi izbrala, kateri del dolga plačuje in se sklicevala na določbo 287. člena OZ (torej zmotno). Sodišče prve stopnje vračunavanja po 288. členu OZ ni opravilo, vendar pa je s tem odločilo v korist tožene stranke, saj je z upoštevanjem plačil na račun glavnic ustavilo tek zakonskih zamudnih obresti od glavnic zgoraj navedenih treh računov. Tožena stranka bi bila ob upoštevanju 288. člena OZ namreč dolžna po računih, na račun katerih je izvedla plačilo zneska 2.120,58 EUR, plačati toženi stranki še glavnico 107,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2019 dalje do plačila, glede na odločitev v izpodbijani sodbi pa je dolžna plačati tožeči stranki le še zakonske zamudne obresti v obračunanem znesku 107,17 EUR. Ob povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje sicer zmotno uporabilo materialno pravo, vendar v korist tožene stranke.

13. Pritožba se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka, saj z njim ni pripomogla k njeni rešitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije: GV Založba, Ljubljana, 2005-2009, stran 722; VSC sodba I Cpg 76/2021 z dne 7. 7. 2021 in VSC sodba Cp 450/2016 z dne 12. 1. 2017. 2 Prim. Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 334.