Jedro

Za odločitev o zahtevku tožeče stranke, da jo je tožena stranka - lovska družina dolžna sprejeti med svoje člane, je stvarno pristojno sodišče.

Tožena stranka - lovska družina je dolžna vsakega, ki želi postati njen član in izpolnjuje vse pogoje za včlanitev, sprejeti med svoje člane. To pa kljub temu, da ostali njeni člani tega ne želijo, saj bi bila v nasprotnem primeru kršena ustavna pravica zainteresiranega do svobode združevanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške v znesku 58.090,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2006, v petnajstih dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Okrajno sodišče je s sodbo z dne 21.4.2005, opr. št. P 364/04, razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko sprejeti v svoje članstvo in ji povrniti pravdne stroške v znesku 159.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2005 do plačila.

Proti sodbi se je pritožila tožena stranka. Meni, da sodišče ni pristojno za odločanje o sporu med tožečo in toženo stranko. O sprejemu novih članov v Lovsko družino A. namreč skladno s 13. členom Pravil Lovske družine A. odloča občni zbor, ki je najvišji organ tožene stranke, ta pa je vlogo tožeče stranke za sprejem v članstvo že dvakrat zavrnil. Z novim Zakonom o divjadi in lovstvu je prenehal veljati prej veljavni Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč. Novi zakon za razliko od prej veljavnega nima določb o obveznem sprejemu v članstvo lovske družine, o sodnem varstvu v primeru nesprejema v članstvo, ne določa tudi več zakonskega roka, v katerem bi morala lovska organizacija odločiti o sprejemu oziroma nesprejemu v članstvo, kot je to določal prej veljavni zakon. Po sedaj veljavnem zakonu tudi pravica do udejstvovanja v lovu ni več izključno vezana na članstvo v lovski organizaciji, kot je to določal 45. člen prej veljavnega zakona. Eden izmed glavnih razlogov za združevanje v lovske družine, poleg varstva in gojitve divjadi, je bila do sprejema sedaj veljavnega zakona ravno pravica do lova, saj posameznik brez da bi bil član posamezne lovske družine, te pravice ni imel. Iz izpovedi tožeče stranke izhaja, da je bistveni razlog, zaradi katerega želi postati član tožene stranke, ravno lov, medtem ko je sama izjavila, da divjačine sploh ne mara.

Tožeča stranka je bila dosedaj že večkrat član različnih lovskih družin, iz katerih pa je sama izstopila, še preden so jo zaradi konfliktov in nepravilnosti izključili. Tožečo stranko nobena lovska družina v svoje članstvo ne želi več sprejeti, to pa dokazuje, da njeni interesi za združevanje niso identični in skupni z interesi drugih članov raznih lovskih družin, med drugim tudi z interesi članov tožene stranke. Tožeča stranka je izpovedala, da zoper njo niso bili uvedeni kazenski oziroma disciplinski postopki v lovskih družinah, hkrati pa je izpovedala, da so ji, ko je izstopila iz Lovske družine B., napisali, da so mrtve race, ki jih je ustrelila, plavale proti S.. Iz slednjega izhaja, da se tožeča stranka v dosedanjih lovskih družinah ni obnašala skladno z veljavno zakonodajo in pravili posameznih lovskih družin. Prav zaradi tega je tožeča stranka sodišču predlagala, da opravi poizvedbe pri lovskih družinah oziroma pri disciplinski komisiji Zveze lovskih družin N. v zvezi z morebitnimi uvedenimi disciplinskimi postopki ali izključitvami tožeče stranke iz lovskih družin. Ker sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Glede na to, da je društvo prostovoljna in svobodna asociacija in se vanj združujejo posamezniki z enakimi in skupnimi interesi, pritožnica meni, da o sprejemu novih članov lahko odloči le njen najvišji organ, to je občni zbor, ne pa sodišče. V nasprotnem primeru namreč ne gre več za svobodno, temveč za prisilno združevanje, kar bi pomenilo kršitev pravic ostalih članov društva. Iz izpovedi tožeče stranke izhaja, da je njen interes za članstvo v toženi stranki izključno le lov, medtem ko se ostali člani tožene stranke združujejo zaradi varstva in gojitve divjadi. Tudi če tožeča stranka izpolnjuje formalne pogoje za članstvo v toženi stranki, pa njeni interesi za združevanje niso identični z interesi drugih članov, zaradi česar tožena stranka meni, da tožeče stranke v članstvo ni dolžna sprejeti.

Po njenem mnenju je zato zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je društvo dolžno sprejeti posameznika v članstvo, čim izpolnjuje zahtevane pogoje. Sodišče se je v izpodbijani sodbi sklicevalo tudi na odločbo pritožbene disciplinske komisije pri Zvezi lovskih družin N. z dne 13.9.2003. Ta odločba pritožbene disciplinske komisije je nična, saj omenjena komisija ni bila stvarno pristojna za odločanje v zvezi s sprejemom tožeče stranke v članstvo Lovske družine A., temveč le v zvezi z odločbami disciplinskih komisij lovskih družin, članic zveze lovskih družin, ne pa tudi v sporih med nečlani in lovskimi družinami glede sprejema v članstvo lovskih družin. Tožeča stranka je predlog za izvršbo umaknila iz razloga, ker ni razpolagala z izvršilnim naslovom, na podlagi katerega bi lahko izvršbo zoper toženo stranko uspešno vodila.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in navaja, da je tožena stranka društvo, tožeča pa želi postati član tega društva. Za spor med pravdnima strankama je pristojno sodišče splošne pristojnosti. Vsi zainteresirani imajo pravico do vstopa v članstvo društva pod enakimi pogoji, ki jih določa statut ali drug akt društva, v konkretnem primeru Pravila LD A.. Organi tožene stranke lahko presojajo le, ali tožeča stranka izpolnuje pogoje za sprejem.

Tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje za včlanitev v LD A., zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku.

Razpravljanje o ostalem za odločitev ni pomembno. Tožena stranka želi predrugačiti pomen besed tožeče stranke. Tožeči stranki ni le do lova, temveč do vseh dejavnosti, povezanih z njim. Dejansko ji je do uplenitve živali še najmanj, saj je izpovedala, da divjačine ne mara.

Tudi sicer trditve tožene stranke o neskladnosti interesov tožeče stranke z interesi ostalih članov niso relevantne, saj ti niso pogoj za članstvo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke, da jo je tožena stranka dolžna sprejeti za svojega člana, pristojno sodišče. To pa kljub temu, da sedaj veljavni Zakon o divjadi in lovstvu (Ur. list RS, št. 16/04, v nadaljevanju ZDLov-1), ki je stopil v veljavo z dnem 20.5.2004 in s tem dnem razveljavil prej veljavni Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. list SRS, št. 25/76, 29/86, Ur.

list SFRJ, št. 83/89, Ur. list SRS, št. 5/90, Ur. list RS - stari, št. 10/91, Ur. list RS/1, št. 17/91, Ur. list RS, št. 55/92, 13/93, 66/93, 29/95, 89/99, 31/00, 16/04, v nadaljevanju ZVGLD), nima več določbe, kot jo je vseboval ZVGLD v 59. členu, da lahko občan, ki mu je lovska družina zavrnila sprejem v članstvo ali mu v treh mesecih ni odgovorila na zahtevo za sprejem v članstvo, ali je bil s sklepom lovske organizacije izključen iz lovske družine, vloži v 30-ih dneh po prejemu sklepa o zavrnitvi ali izključitvi oziroma po izteku 3-mesečnega roka zahtevo, da o tem odloči pristojno samoupravno sodišče pri zvezi lovskih družin. Pravica tožeče stranke, da postane član društva, konkretno Lovske družine A., je njena z ustavo zagotovljena pravica do svobodnega združevanja (2. odst. 42. člena Ustave Republike Slovenije, Ur. list RS/I, št. 33/91, Ur. list RS, št. 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, v nadaljevanju URS). Sodno varstvo te z ustavo zagotovljene pravice zagotavlja URS v 4. odst. 15. člena. Ta načelna določba iz 4. odst. 15. člena URS je še posebej zagotovljena v 23. členu URS, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o tožbah proti njemu, brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pritožbenim navedbam tožene stranke, da za odločitev v konkretnem primeru ni pristojno sodišče, torej ni mogoče pritrditi.

Za odločitev v konketnem primeru niso relevantne trditve tožene stranke, da novi ZDLov-1 za razliko od prej veljavnega ZVGLD nima več določb o obveznem članstvu v lovski družini in da po sedaj veljavnem zakonu pravica do udejstvovanja v lovu ni več izključno vezana na članstvo v lovski organizaciji ter da novi zakon ne določa roka, v katerem mora lovska organizacija odgovoriti na prošnjo za sprejem v njeno članstvo. Tožeča stranka je s svojimi večkratnimi prošnjami za sprejem v Lovsko družino A. (v letu 2002 in 2004) in nazadnje z vložitvijo tožbe izkazala željo, da postane član tožene stranke.

Tožena stranka je društvo (to izrecno določa 1. odst. 65. člena ZDLov-1, zato se tudi zanjo uporabljajo določbe Zakona o društvih (Ur. list RS, št. 60/95, 49/98, 89/99, 80/04, v nadaljevanju ZDru).

ZDru v 1. odst. 1. člena določa, da je društvo prostovoljno, samostojno, nepridobitno združenje fizičnih oseb, ki se združujejo zaradi skupno določenih interesov, opredeljenih v temeljnem aktu društva in v skladu z zakonom (1. odst. 1. člena ZDru).

Prostovoljnost, ki je bistvena lastnost društva, pomeni tudi svobodo glede odločitve o članstvu, pravico pristopa, pravico ne pristopiti in pravico izstopa. Vsaka oseba sicer ne more pristopiti k društvu brez upoštevanju tistih, ki so že člani društva. Člani društva ali organ, ki mu to zaupajo, namreč odloča o sprejemu novih članov (v konkretnem primeru občni zbor tožene stranke - deveta alineja 13. člena Pravil lovske družine A.). Odločanje o sprejemu v članstvo je v skladu z zasebno avtonomijo društev in v skladu s to avtonomijo lahko društvo določi bolj ali manj obsežne in stroge pogoje za sprejem v članstvo. Če pa nekdo izpolnjuje vse s strani društva določene pogoje za včlanitev v društvo, ga je le-to dolžno sprejeti za svojega člana, saj ZDru v 1. odst. 5. člena, na katerega se pravilno sklicuje tudi sodišče prve stopnje, določa, da lahko vsakdo postane član in deluje v društvu pod enakimi pogoji. Kot že rečeno, pa je to tudi njegova z URS zagotovljena pravica do svobodnega združevanja. Tožena stranka je torej dolžna vsakega, ki želi postati njen član in izpolnjuje pogoje za včlanitev v to lovsko družino, sprejeti med svoje člane. To pa tudi v primeru, če ostali člani tega ne želijo. Nesprejem nekoga v društvo, če ta izpolnjuje vse pogoje za včlanitev, bi pomenil nedopusten poseg v njegovo ustavno pravico do svobode združevanja.

Glede na povedano torej ni pravilno stališče tožene stranke, da lahko o sprejemu novih članov odloča le sama in če nekoga ne želi sprejeti za svojega člana, je v to ni mogoče prisiliti.

Tožeča stranka želi postati član tožene stranke in je to dokazala z več pisnimi prošnjami, nazadnje s prošnjo, poslano toženi stranki dne

14.4.2004 (priloge A2, A8 in A9). Glede na to in ker tožeča stranka, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, izpolnjuje vse z ZDLov-1, z zakonom, ki ureja nošenje orožja in s Pravili lovske družine A. določene pogoje za sprejem v članstvo tožene stranke, jo je slednja dolžna sprejeti za svojega člana. Tožeča stranka je namreč polnoleten državljan RS s stalnim bivališčem v RS (priloga A4), kar predpisuje 6. člen Pravil Lovske drlužine A.. Poleg tega ima opravljen lovski izpit (priloga A5), izdano ji je bilo potrdilo, da je opravila preizkus znanja o ravnanju z orožjem (priloga A7) in je pridobila tudi strokovni naziv lovskega tehnika (priloga A6).

Pritožbeno sodišče se tudi strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri tožeči stranki podan interes z divjadjo in lovstvom, kar je pogoj za včlanitev v lovsko družino po 1. odst. 65. člena ZDLov-1, podobno pa določa tudi 1. člen Pravil lovske družine A., saj je tožeča stranka lovec in je bila članica že treh lovskih družin. Poleg tega je sama na obravnavi izpovedala, da ima interes biti član lovske družine, da sicer divjačine ne mara, a ji je užitek hoditi po gozdu in loviti. Tožeča stranka ni izpovedala, kar trdi tožena stranka v pritožbi, da ne mara divjadi, saj je izpovedala, da ne mara divjačine, torej mesa uplenjene divjadi. Tožena stranka šele prvič v pritožbi zatrjuje, da se želi tožeča stranka v Lovsko družino A. včlaniti le zaradi lova in da torej njeni interesi niso povezani tudi z varstvom in gojitvijo divjadi, kar je interes vseh ostalih članov tožene stranke. Ker te trditve tožena stranka ni uveljavljala že v postopku na prvi stopnji, niti ni izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti, gre za nedovoljeno in kot tako neupoštevno pritožbeno novoto (1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. list RS, št. 26/99, 96/02, 110/02, v nadaljevanju ZPP).

Tožena stranka prvič v pritožbi tudi zatrjuje, da se tožena stranka dosedaj ni obnašala skladno z veljavno zakonodajo in pravili lovskih družin, katerih član je že bila. Tudi s tem v zvezi gre za nedovoljeno pritožbeno novoto in posledično za neupoštevno pritožbeno trditev tožene stranke, saj tožena stranka te svoje trditve ni uveljavljala že v postopku na prvi stopnji in tudi ne izkazala, da tega ni mogla brez svoje krivde storiti (1. odst. 337. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganega dokaza s poizvedbami pri zvezi lovskih družin glede morebitnih disciplinskih postopkov proti toženi stranki in glede morebitnih izključitev tožeče stranke iz lovskih družin, katerih član je bila. Dokaz, kot ga je predlagala tožena stranka, bi bil namreč poizvedovalne narave. Z njim bi se šele ugotovilo oziroma ne ugotovilo dejstvo, ali so bili zoper tožečo stranko začeti kakšni disciplinski postopki in ali je bila tožeča stranka izključena iz lovskih družin. Izvajanje takih dokazov v pravdnem postopku ni dopustno. Z dokazi, ki so dopustni, se lahko dokazuje resničnost oziroma neresničnost s strani strank zatrjevanih dejstev in se torej z dokazi ne sme šele ugotavljati obstoja ali neobstoja nekega dejstva. Nenazadnje pa tudi, če bi bilo s strani tožene stranke v postopku na prvi stopnji že zatrjevano in tudi dokazano, da so bili zoper tožečo stranko že uvedeni kakšni disciplinski postopki oziroma da je bila izključena iz lovskih družin, to po Pravilih lovske družine A. ne po zakonu ni razlog za odklonitev članstva tožeče stranke v tej lovski družini.

Tožena stranka prvič v pritožbi tudi zatrjuje, da je odločba pritožbene disciplinske komisije Zveze lovskih družin N. z dne

13.9.2003, ki jo omenja sodišče prve stopnje v svoji sodbi, nična, ker omenjena disciplinska komisija ni bila stvarno pristojna za odločanje v zvezi s sprejemom tožeče stranke v članstvo tožene stranke. Tudi ta pritožbena trditev predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odst. 337. člena ZPP). Poleg tega pa ta trditev tožene stranke tudi, če bi jo tožena stranka uveljavljala že v postopku na prvi stopnji, ne bi imela za posledico drugačno odločitev sodišča prve stopnje. Omenjeno odločbo disciplinske komisije sodišče prve stopnje v svoji sodbi omenja zgolj zaradi tega, ker je tožena stranka zatrjevala, da je tožeča stranka v izvršilnem postopku opr. št. In 04/70, začetem na predlog tožeče stranke na podlagi omenjene odločbe disciplinske komisije, umaknila svoj predlog za izvršbo in da je tožena stranka zaradi tega umika smatrala, da tožeča stranka ni več zainteresirana za sprejem v članstvo tožene stranke. Tej trditvi tožene stranke, uveljavljani v postopku na prvi stopnji, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, saj je tožeča stranka istega dne, ko je v omenjeni izvršilni zadevi umaknila predlog za izvršbo, toženi stranki poslala novo prošnjo za sprejem v članstvo.

Vse zgoraj povedano tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazuje, da tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje za včlanitev v Lovsko družino A.. Glede na to in ker ima tožeča stranka pravico, da se pod enakimi pogoji vključi v Lovsko družino A. (1. odst. 5. člena ZDru), s čimer uresničuje svojo pravico do svobode združevanja (2. odst. 42. člena URS), je sodišče prve stopnje pravilno tožbenemu zahtevku ugodilo in toženi stranki naložilo, da tožečo stranko sprejme med svoje člane.

Ker je torej sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, materialno pravo pravilno uporabilo in ker pri tem ni storilo nobene procesne kršitve (ne v pritožbi očitane ne tistih, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti - 2. odst. 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje njegovo odločitev potrdilo, pritožbo tožene stranke pa zavrnilo (353. člen ZPP).

Obe pravdni stranki sta priglasili tudi pritožbene stroške. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 165. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna sama kriti svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa povrniti njene potrebne stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 155. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je potrebne pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo na 58.090,00 SIT. Ti obsegajo nagrado odvetniku tožeče stranke za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 točk (1. točka tar. št. 21 Odvetniške tarife, Ur. list RS, št. 67/03, 70/03, v nadaljevanju OT), 2% materialne stroške (3. odst. 13. člena OT) in 20 % davek na dodano vrednost (2. odst. 2. člena OT) ter sodno takso za odgovor na pritožbo v znesku 7.600,00 SIT (2. odst. tar. št. 1 Zakona o sodnih taksah, Ur. list SRS, št. 1/90, Ur. RS, št. 48/90, 14/91, 38/96, 20/98, 70/00, 93/01, 77/02, 99/02, 73/03 ZST). V skladu z ustaljeno sodno prakso gredo tožeči stranki od priznanih stroškov tudi zahtevane zakonske zamudne obresti.