Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki želeli skleniti prav takšno pogodbo kot je bila zapisana 18.4.1985, pogodba ne more biti navidezna in zato nična, saj pri njej ni šlo za obojestransko zavestno neskladje med voljo in izjavo. V tem primeru torej ni šlo za posel, ki naj bi nastal le navidez, na zunaj. Zato sporna pogodba ni navidezna in zato ne more biti nična (66. člen ZOR). Tak zaključek utemeljuje še ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da sta toženca plačala tožniku ob sklenitvi pogodbe 30.000 DEM in prevzela njegovo obveznost oskrbe njegovih staršev.

Zahtevek na razveljavitev pogodbe bi bil glede na uveljavljeno tožbeno podlago utemeljen le, če bi tožnik dokazal, da so podani razlogi za izpodbojnost pogodbe v smislu 111. in 112. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ker pa je bilo ugotovljeno, da so bile tožniku znane vse pravno relevantne okoliščine v času sklepanja sporne pogodbe, ki so bile pomembne za njeno veljavnost in da ni bil v bistveni zmoti o relevantnih okoliščinah pogodbe ali v zmoti glede nagiba (kolikor je bila pogodba neodplačna), niso podani razlogi za razveljavitev pogodbe z dne 18.4.1985.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da je nična darilna pogodba, sklenjena 18.4.1985 med pravdnimi strankami glede nepremičnine vl. št. 174 k.o. M. in prav tako podrejen tožbeni zahtevek, da naj se navedena darilna pogodba razveljavi, v obeh primerih z zahtevkom, da morata toženca izstaviti za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na navedeni nepremičnini na tožnikovo ime sposobno listino. Sodišče prve stopnje je oba tožbena zahtevka zavrnilo, ker je ugotovilo, da darilna pogodba ni bila sklenjena le navidezno in da tudi niso podani pogoji za njeno neveljavnost. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi nižjih sodišč razveljavita ali spremenita. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP je po revizijskih izvajanjih podana zato, ker da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Tako nista navedli, zakaj sta verjeli K. izjavi, ki jo je dal notarju in ne njegovi poznejši izpovedi, ni ocenjena izpoved priče D. R. o razlogih za spremembo njene izpovedi in prav tako sodbi ne vsebujeta ocene ključnih pismenih dokazov ali razlogov o tem, zakaj ni bilo potrebno izvesti dokaze po predlaganih spisih.

Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno, ker sta sodišči šteli "punomoč" za specialno pooblastilo, ki pa ga tožnik ni podpisal z namenom, da bi podaril tožencema stanovanjsko hišo, ki je bila sicer skupna last njega in njegove takratne žene M. Vrednost hiše je velika, pri tem pa je pomembno, da je tožnik tožencema že podaril v Nemčiji gostilno z opremo. Sicer pa je imel tožnik pri podpisovanju "punomoči" v mislih le navidezno pogodbo, s katero je želel začasno skriti svoje premoženje. Toženca sta gradnjo na sporni hiši nadaljevala šele po treh letih, toženec pa je poškodoval tudi njegovo ženo in njega ter ga spravil tudi v kazenski pregon v Nemčiji, ker se je izdajal za njega.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je v tožbi uveljavljal dve podlagi: razloge, zaradi katerih naj bi bila darilna pogodba z dne 18.4.1985 nična, ker da je fingirana, navidezna in razloge, zaradi katerih naj bi bila pogodba izpodbojna: pogodbo je sklenil v zmoti in v hudi življenjski ter premoženjski stiski, kar sta toženca izkoristila; toženca pa sta ga tudi nagovorila, da prenese nanju lastništvo hiše, da bosta v njej opravljala gostinsko obrt, da pa bo po svoji smrti prenesel z oporoko hišo na enega od njunih otrok ter da bosta poravnala tudi njegov dolg do Z. K.; če bi vedel, da nemške davčne oblasti v Sloveniji ne morejo zaseči premoženja in da njegova tedanja žena M. lahko kljub brezplačni odtujitvi premoženja uveljavlja svoj delež na skupnem premoženju, ne bi sklenil darilne pogodbe.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja sledeče: tožnik živi v Nemčiji od leta 1975 dalje, tam se je poročil z Nemko in opravljal svojo obrt. V 80 letih je zapadel v večje davčne obveznosti, pa tudi njegov zakon z ženo M. je zašel v težave. V začetku aprila 1985 se je dogovoril s tožencema, ki sta njegova sestra in svak in ki sta tedaj prav tako živela v Nemčiji, da prenese nanju lastnino svoje hiše, ki jo je gradil v M., proti plačilu 30.000 DEM in obvezi tožencev, da prevzameta njegovo obveznost oskrbe njegovih staršev ter tudi proti temu, da bosta nudila njemu in ženi oskrbo ter stanovanje, kadar bosta v Sloveniji. Toženca bi morala nadaljevati z gradnjo hiše, ki je bila predmet daritve. Na bivšem jugoslovanskem konzulatu v Dortmundu je tožnik overil "punomoč" za sklenitev dne 18.4.1985 zapisane darilne pogodbe, ki je deloma odplačna in deloma neodplačna. V času dogovarjanja tožnik ni bil v premoženjski stiski, ker je opravljal obrt v Nemčiji in je za Novo leto 1984/85 plačal tudi dopust zase in za svojo znanko v Španiji ter je sam izpovedal na obravnavi 3.11.1994, da ga tožena stranka ni silila v sklenitev pogodbe.

Na podlagi teh in ostalih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da pogodba z dne 18.4.1985, katere predmet je bil prenos lastninske pravice na hiši s strani tožnika na toženca, ni navidezna, ker sta stranki želeli skleniti prav tako pogodbo kot sta jo zapisali in ki je mešana to je deloma odplačna (zaradi plačila 30.000 DEM in prevzema tožnikove obveznosti, da skrbi za svoje starše), deloma pa neodplačna. Tudi pooblastilo, overjeno na konzulatu (punomoč), je odgovarjalo tožnikovi predstavi o dogovorjeni vsebini pogodbe. Pogodba pa tudi nima napake volje, ker tožnik ni dokazal, da bi jo sklenil v zmoti, zaradi sile ali stiske in prav tako ni bil v zmoti glede nagiba. Nižji sodišči sta zato zavrnili glavni in podrejeni tožbeni zahtevek.

Revizijsko sodišče je preizkusilo tožnikovo revizijo tako v smeri obstoja kršitev, ki jih izrečno uveljavlja, kot v smeri uradoma upoštevnih kršitev.

Po oceni revizijskega sodišča ni podana nobena od uveljavljenih postopkovnih kršitev. Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podana, ker vsebujeta sodbi sodišč druge in prve stopnje obširne in dovolj izčrpne razloge o vseh pravno odločilnih ugotovitvah in zaključkih, ki so medsebojno skladni in zato tudi razumljivi. Sodbi tako vsebujeta tudi razloge o obeh izpovedbah prič B. K. in D. R. (vključno z razlogi, zakaj je sprejelo njuni takšni in ne drugačni izpovedi, kar sicer že posega v dokazno presojo sodišč), o vseh dokazih in tudi pismenih dokumentih (darilni pogodbi, zapisu pred pričama, "punomoči" in dr.), o podatkih spisov (P 28/86 oz. P 643/89, P 27/86, P 151/89 oziroma P 829/91) in posebej še o zapisu brez datuma (na 4. in 5. strani sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je v razlogih pojasnilo, da dokaz po spisu K 8/95 ni potreben, ker nima neposredne zveze s sporom. Takšni razlogi so zadostni, ker tožnik v pritožbi sploh ni navedel, kaj naj bi se s podatki navedenega spisa dokazovalo v obravnavanem sporu. Sicer pa izhaja iz revizijskih izvajanj, da revident ni zadovoljen z izbiro in določanjem dokazne vrednosti posameznih dokazil. Toda ta izbira in določanje dokazne vrednosti dokazil je pridržana pravdnemu vodstvu sodišča in njegovi prosti presoji dokazov, ki sta metodi ugotavljanja dejanskega stanja, temelječi na načelu materialne resnice kot enem izmed temeljnih procesnih načel ZPP. Revizijsko sodišče dalje ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj sprejeli dokazno oceno na podlagi načel 8. člena ZPP ter da nista zagrešili v reviziji uveljavljenih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Revizija v tej smeri zato ni utemeljena.

Vrsto revizijskih izvajanj, ki pomenijo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče končno ugotavlja, da glede na ugotovljeno dejansko stanje (ki je v uvodu obrazložitve te sodbe le skopo povzeto), ni utemeljen niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki želeli skleniti prav takšno pogodbo kot je bila zapisana 18.4.1985, pogodba ne more biti navidezna in zato nična, saj pri njej ni šlo za obojestransko zavestno neskladje med voljo in izjavo. V tem primeru torej ni šlo za posel, ki naj bi nastal le navidez, na zunaj. Zato sporna pogodba ni navidezna in zato ne more biti nična (66. člen ZOR). Tak zaključek utemeljuje še ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da sta toženca plačala tožniku ob sklenitvi pogodbe 30.000 DEM in prevzela njegovo obveznost oskrbe njegovih staršev (ki sta jo tudi izvajala, zatem nadaljevala z gradnjo, pri čemer pa je bila vrednost hiše tudi bistveno manjša od revizijskih trditev glede na podatke spisa P 27/86 in tam pribavljenega izvedeniškega mnenja).

Revizija neutemeljeno pobija tudi zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka. Zahtevek na razveljavitev pogodbe bi bil glede na uveljavljeno tožbeno podlago utemeljen le, če bi tožnik dokazal, da so podani razlogi za izpodbojnost pogodbe v smislu 111. in 112. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ker pa je bilo ugotovljeno, da so bile tožniku znane vse pravno relevantne okoliščine v času sklepanja sporne pogodbe, ki so bile pomembne za njeno veljavnost in da ni bil v bistveni zmoti o relevantnih okoliščinah pogodbe ali v zmoti glede nagiba (kolikor je bila pogodba neodplačna), niso podani razlogi za razveljavitev pogodbe z dne 18.4.1985. Drugačna revizijska izvajanja, s katerimi revident le ponavlja svoja že med postopkom iznešena pravna naziranja, niso utemeljena. V zvezi z zadevnimi revizijskimi izvajanji je ponovno opozoriti na ugotovitve nižjih sodišč, da sta toženca plačala tožniku 30.000 DEM za pridobljeno hišo in prevzela njegovo obveznost oskrbe njegovih staršev, kar prepričljivo pojasnjuje pogodbeno voljo tožnika in tudi njegova ravnanja v zvezi s pooblastilom in zapisom pred pričama brez datuma, ki jih omenja v reviziji. Namreč sprejeti pravni zaključki so pravilni, ker so v skladu s pravno odločilnimi ugotovitvami sodišč nižjih stopenj. Revizijsko sodišče na podlagi povedanega zato ugotavlja, da v tožnikovi reviziji uveljavljeni razlogi niso podani. Neutemeljeno revizijo je moralo zato zavrniti (393. člen ZPP).