Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja, da toženka ni ustrezno varovala in nadzorovala svojega psa. Pes ni bil privezan ali drugače zavarovan, temveč je prosto tekal na okrog in preprečeval vsak dostop do hiše. Očitno je bil pes nevaren, ker je ugriznil bližnjo sosedo, ki je normalno prišla k hiši in se ni nekontrolirano gibala po dvorišču. Zato opozorilna tabla sredi dvorišča, ki ne prepoveduje dostopa do hiše, hkrati pa ni omogočen drugačen stik z osebami v hiši, tožene stranka ne more keskulpirati (192. in 205. člen ZOR v zvezi s paragrafom 1320 Občnega državljanskega zakonika). Še več, popolna opustitev nadzora nad psom pomeni hudo malomarnost drugotoženke, kakor je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo drugotoženkino zahtevo za zmanjšanje odškodnine po določilu 191. člena ZOR. Kljub temu, da naš pravni red načeloma zahteva kritje celotne škode, vendarle določa primere, ko je mogoče položaj osebe, ki je odgovorna za škodo, olajšati, predvsem iz razlogov socialnega položaja te osebe, ki bi lahko zašla v pomanjkanje. Toda takšna možnost je podana samo v primeru, ko gre za zelo nizko stopnjo krivde, v danem primeru pa je bila drugotoženka hudo malomarna, ker sploh ni nadzorovala in obvladovala svojega psa.

Tudi škodo, ki jo je tožnica trpela, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ocenili. Znesek 250.000,00 tolarjev za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem nikakor ni pretiran, saj je tožnica trpela bolečine različne intenzivnosti skoraj 50 dni. V tem času 14 dni sploh ni mogla stopiti na nogo, redno je morala hoditi v ambulanto na prevezovanje rane, ki se je gnojila, in do konca zdravljenja, torej od 2.5.1993 do 8.7.1993 ni mogla kuhati, gospodinjiti in obdelovati vrta. Tudi odškodnina za strah v znesku 50.000,00 tolarjev je pravična, saj se je tožnica močno ustrašila, ko jo je napadel in ugriznil pes, njena zaskrbljenost za zdravje pa je bila zaradi poteka zdravljenja utemeljena. Višino premoženjske škode sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili na podlagi potrdil, zato revizijskih navedb, češ da ni dokumentirana, ni mogoče upoštevati, ker posegajo v ugotovljeno dejansko stanje, kar po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ni več dovoljeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvotožencu, tožbenemu zahtevku proti drugotoženki pa je delno ugodilo. Razsodilo je, da mora drugotoženka plačati tožnici 496.077,00 tolarjev odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 46.077,00 tolarjev od 23.8.1993 dalje in od zneska 450.000,00 tolarjev od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, to je od 21.12.1995 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev tožničinih stroškov v znesku 49.613,00 tolarjev. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je samo drugotoženka lastnica psa, ki je 2.5.1993 zvečer na toženkinem dvorišču ugriznil tožnico v levo nogo. Ker pes ni bil privezan in je nenadoma pritekel in ugriznil tožnico, ki se je samo približala hiši, je drugotoženka v celoti odgovorna za škodo. Zaradi ugriza psa je tožnica trpela nepremoženjsko škodo, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo na 250.000,00 tolarjev za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 50.000,00 za primarni in sekundarni strah ter 150.000,00 za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Premoženjsko škodo je prisodilo v skupnem znesku 46.077,00 tolarjev in sicer 12.980,00 tolarjev za stroške zdravljenja in 44.779,00 tolarjev za prevoze na prevezovanje rane. Sodišče prve stopnje je tudi sklenilo, da se tožeča in tožena stranka oprostita plačila sodnih taks.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženkini pritožbi in prisojeno odškodnino znižalo za 150.000,00 tolarjev. Upoštevalo je, da tožnici ne pripada odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ker so vse opisane težave med zdravljenjem zajete že v odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in je za vse skupaj pravična odškodnina 250.000,00 tolarjev, ki jo je za to obliko nepremoženjske škode že prisodilo prvostopenjsko sodišče. Zaradi spremembe sodbe je glede na manjši tožničin uspeh znižalo tudi znesek, ki ga mora toženka povrniti tožnici za pravdne stroške, in sicer na 16.405,00 tolarjev, za pritožbene stroške pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo preostali del toženkine pritožbe in tožničino pritožbo v celoti.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje vložila revizijo drugotožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje. Predvsem ne more soglašati, da gre za izključno odškodninsko odgovornost tožene stranke, saj je pes ugriznil tožnico na toženkinem dvorišču, kjer ni imela kaj iskati. Na dvorišče je prišla, čeprav je vedela za opozorilno tablo "Pozor hud pes" in za okoliščino, da je pes običajno na dvorišču. V tem vidi tožena stranka tožničino soodgovornost do najmanj 50 odstotkov. Poleg tega navaja, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter za strah previsoko prisojena, za premoženjsko škodo pa ni ustrezno dokumentirana. Ponovno se sklicuje na določilo 191. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in zatrjuje, da ji ni mogoče očitati velike malomarnosti, ker je pes ugriznil tožnico na toženkinem dvorišču, ker je na dvorišču tabla, ki opozarja na hudega psa, in ker so tožnici kot bližnji sosedi dobro poznane prilike pri toženi stranki. Za svoje izredno slabo gmotno stanje pojasnjuje, da se preživlja z družinsko pokojnino 19.700,00 tolarjev, da je stara 72 let in hodi le s pomočjo bergle. Za pridobitno delo ni sposobna, sicer pa je njeno zemljišče plazovito, stanovanjska hiša je razpokana. Ima psa in 6 kokoši, je bolna in ima stalne izdatke za zdravila, sin pa je 100 odstotni invalid in ji ne more pomagati.

Plačilo odškodnine bi jo gospodarsko uničilo, medtem ko je tožnica dobro situirana in ima sodobno urejeno kmetijo s stroji in novo vinsko kletjo.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja, da toženka ni ustrezno varovala in nadzorovala svojega psa. Pes ni bil privezan ali drugače zavarovan, temveč je prosto tekal naokrog in preprečeval vsak dostop do hiše. Očitno je bil pes nevaren, ker je ugriznil bližnjo sosedo, ki je normalno prišla k hiši in se ni nekontrolirano gibala po dvorišču. Zato opozorilna tabla sredi dvorišča, ki ne prepoveduje dostopa do hiše (hkrati pa ni omogočen drugačen stik z osebami v hiši), tožene stranke ne more ekskulpirati (192. in 205. člen ZOR v zvezi s paragrafom 1320 Občnega državljanjskega zakonika). Še več, popolna opustitev nadzora nad psom pomeni hudo malomarnost drugotoženke, kakor je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo drugotoženkino zahtevo za zmanjšanje odškodnine po določilu 191. člena ZOR. Kljub temu, da naš pravni red načeloma zahteva kritje celotne škode, vendarle določa primere, ko je mogoče položaj osebe, ki je odgovorna za škodo, olajšati, predvsem iz razlogov socialnega položaja te osebe, ki bi lahko zašla v pomanjkanje. Toda takšna možnost je podana samo v primeru, ko gre za zelo nizko stopnjo krivde, v danem primeru pa je bila drugotoženka hudo malomarna, ker sploh ni nadzorovala in obvladovala svojega psa.

Tudi škodo, ki jo je tožnica trpela, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ocenili. Znesek 250.000,00 tolarjev za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem nikakor ni pretiran, ker je tožnica trpela bolečine različne intenzivnosti skoraj 50 dni. V tem času 14 dni sploh ni mogla stopiti na nogo, redno je morala hoditi v ambulanto na prevezovanje rane, ki se je gnojila, in do konca zdravljenja, torej od 2.5.1993 do 8.7.1993 ni mogla kuhati, gospodinjiti in obdelovati vrta. Tudi odškodnina za strah v znesku 50.000,00 tolarjev je pravična, saj se je tožnica močno ustrašila, ko jo je napadel in ugriznil pes, njena zaskrbljenost za zdravje pa je bila zaradi poteka zdravljenja utemeljena. Višino premoženjske škode sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili na podlagi potrdil, zato revizijskih navedb, češ da ni dokumentirana, ni mogoče upoštevati, ker posegajo v ugotovljeno dejansko stanje, kar po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ni več dovoljeno.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Predlog revidentke, za povrnitev revizijskih stroškov je zavrnilo po določilu prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP, ker revizija ni bila uspešna.