Jedro

Tudi v primeru, ko samo en zakonec izpolnjuje pogoje predkupnega upravičenca iz prvega odstavka 23. člena ZKZ, se šteje, da pogoje izpolnjuje tudi drugi zakonec.

Za uporabo merila, ali sredstva, pridobljena iz kmetijske dejavnosti, pomenijo poglaviten vir za preživljanje in glavno dejavnost, je treba uporabiti razmerje med dohodkom iz rednega delovnega razmerja in dohodkom iz kmetijske dejavnosti, ki pripade na osebo kot družinskega člana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugodil pritožbi A.A. (stranke z interesom v tem postopku) ter odpravil odločbo Upravne enote Grosuplje št. 330-2116/2015-48 (309) z dne 8. 12. 2016; v 2. točki izreka odobril pravni posel za nakup kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki so jo 12. 7. 2015 sklenili prodajalki B.B. in C.C. ter kupec A.A., katerega predmet so zemljišča parc. št. 483, 482/1, 817, 818, 482/2, 423/1, 423/2, 425, 426/2, 626/3, 429/1, 550 in 552, vse k.o. ..., po ceni 30.000,00 EUR, v 2. točki izreka pa zavrnil pravni posel sklenjen med prodajalkama B.B. in C.C. ter kupcema D.D. in E.E.; ter v 4. točki izreka zavrnil zahtevek A.A. za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V obrazložitvi je navedel, da je sporna ugotovitev prvostopne odločbe, da imajo vsi trije sprejemniki ponudbe status kmeta po 24. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Ni pa sporno, da je E.E. lastnica zemljišč, ki mejijo na zemljišča, ki so naprodaj. E.E. je pridobila v letu 2014 iz rednega delovnega razmerja dohodek v višini 14.222,77 EUR ter ji kmetijska dejavnost ne pomeni edine dejavnosti, s katero pridobiva dohodek. Ker je izven kmetijske dejavnosti dosegla v letu 2014 dohodek v višini 14.222,77 EUR, vsi trije člani kmetijskega gospodarstva pa skupaj iz kmetijske dejavnosti dohodek v višini 17.869,53 EUR, ni izkazano, da ji opravljanje kmetijske dejavnosti pomeni glavno dejavnost ter da ji prihodki iz kmetijske dejavnosti pomenijo poglaviten del za preživljanje. Iz navedenega za E.E. status kmeta ni izkazan in posledično predkupna pravica D.D. in E.E. kot kmetov mejašev ni izkazana. Iz odločbe Upravne enote Grosuplje z dne 2. 7. 2015 je razvidno, da je bil A.A. priznan status kmeta po prvi alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ. D.D. je priznan status kmeta po isti alinei. Pravni posel z A.A. je drugostopni organ odobril, ker sta prodajalki s sklenitvijo in podpisom prodajne pogodbe z A.A. izbrali kupca predmetnih nepremičnin. Posledično je zavrnil zahtevek za odobritev pravnega posla drugih sprejemnikov ponudbe, tožnikov.

2. Prvostopni organ je odobril pravni posel med prodajalkama ter tožnikoma kot kupcema, zavrnil pa je odobritev pogodbe sklenjene med prodajalkama in kupcem A.A. 3. Tožnika v tožbi navajata, da izpodbijana odločba ni obrazložena v skladu z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Že v zvezi s pritožbo A.A. sta se tožnika sklicevala na 4. člen Zakona o kmetijstvu. Ta določa, da je kmetija oblika kmetijskega gospodarstva, na kateri se družinski člani ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Zato je potrebno vse člane iste kmetije, ko skupaj obdelujejo zemljišče in posledično skupaj ustvarjajo in dosežejo dohodek, šteti skupaj. Sklicevala sta se tudi na sodbe Upravnega sodišča II U 172/2015, I U 812/2015, II U 296/2015. Ni pravilno stališče, da je treba dohodek kmetije deliti s številom družinskih članov, ker ZKZ tega ni določil. Menita, da je v obravnavanem primeru odločilno, da ima eden od predkupnih upravičencev tudi status kmeta mejaša. ZKZ določa, da je njegov osnovni namen, da se povečuje celovitost oziroma zaokroženost kmetijskih zemljišč ter ohranja njihova kmetijska raba. Prejemanje plače E.E. samo po sebi še ne pomeni, da iz kmetijske dejavnosti ne pridobiva pomembnega dela dohodka. Kupcema bi bilo treba priznati prednostno pravico na podlagi 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ. Enako stališče je Upravno sodišče že zavzelo v sodbi II U 172/2015. Sklicujeta se na ZKZ, ki ne predpisuje načina ugotavljanja dohodka iz kmetijske dejavnosti na kmetiji, ko vlogo za dodelitev statusa kmeta v istem letu vloži več članov istega kmetijskega gospodarstva, in ne določa tudi vrstnega reda vložitve vloge za dodelitev statusa kmeta članom istega kmetijskega gospodarstva. V prvi alinei so naštete osebe, ki so upravičene do podelitve statusa kmeta (lastnik, zakupnik oziroma drug uporabnik kmetijskega zemljišča), ne določa pa v kakšnem vrstnem redu lahko pridobijo status kmeta. Način ugotavljanja doseženega dohodka na kmetiji ter kdaj upravni organ fizični osebi podeli status kmeta in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni na podlagi prve alinee in kdaj na podlagi druge alinee, je opredelilo Upravno sodišče v sodbi I U 156/2016. Toženka ni imela nobene materialnopravne podlage za razlago drugega odstavka 24. člena ZKZ, da je treba v primeru obstoja več članov na isti kmetiji, ko gre za zakonca, ustvarjeni dohodek iz kmetijske dejavnosti deliti s številom članov. E.E. izpolnjuje vse pogoje iz 2. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ, je družinski član osebe, ki je nosilka kmetije, iz kmetijske dejavnosti je kmetija dosegla 17.949,53 EUR, izven kmetijske dejavnosti pa 14.222,77 EUR. S tem so izpolnjeni pogoji za priznanje statusa kmeta iz 2. alinee. Pridobljen dohodek na kmetiji pomeni pomemben del dohodka iz kmetijske dejavnosti v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZKZ, ker je presegel 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v RS, z razmerjem med dohodkom v kmetijstvu in dohodkom iz zaposlitve pa E.E. kmetijstvo pomeni tudi poglaviten del preživljanja. Zato je E.E. lahko uveljavljala prednostno pravico kot kmet mejaš. V izpodbijani odločbi ni odgovora in utemeljitve, zakaj odločitev prvostopnega organa ni bila pravilna in na kateri materialni podlagi je organ upošteval navedbe A.A. in zakaj navedb tožnikov iz odgovora na pritožbo ni upošteval. V izpodbijani odločbi bi moralo biti jasno navedeno, na katere določbe predpisov se opira. Predlagata odpravo odločbe drugostopnega organa in zahtevata povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe.

5. Stranka z interesom v tem postopku A.A. v odgovoru na tožbo soglaša z obrazložitvijo organa druge stopnje, predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

6. Tožnika se v pripravljalni vlogi opredeljujeta do navedb v odgovorih na tožbo ter se sklicujeta na sodbo Upravnega sodišča I U 1146/2010, da sta podala sprejem ponudbe kot zakonca ter ju je v tem primeru šteti za enega sprejemnika in ne dva. Sklicujeta se tudi na pridobljen status kmeta za E.E. na podlagi odločbe z dne 27. 6. 2017. 7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi sta tožnika podala izjavo o sprejemu ponudbe. Status kmeta D.D. ni sporen, sporen pa je status kmeta E.E., ki ima nesporno v lasti zemljišča, ki mejijo na zemljišča, ki so naprodaj.

9. Na podlagi ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča, potrjene s strani Vrhovnega sodišča (X Ips 737/2008 z dne 24. 10. 2010), zakonca, glede na določbe ZKZ, v povezavi z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) lahko podata skupno ponudbo za nakup kmetijskega zemljišča in skupaj uveljavljata prednostno upravičenje po 23. členu ZKZ ter potem kot kupca tudi skupaj skleneta kupoprodajno pogodbo ter postaneta solastnika kupljenih zemljišč, saj z nakupom, ki je izvršen v času trajanja zakonske zveze, ustvarita skupno premoženje. Pri navedenem stališču je treba upoštevati, da tudi v primeru, ko samo en zakonec izpolnjuje pogoje predkupnega upravičenca iz prvega odstavka 23. člena ZKZ, da se šteje, da pogoje izpolnjuje tudi drugi zakonec. Ni pa možno pogojev seštevati v skupno korist. Toženka ima namreč prav, da mora vsaj eden od sprejemnikov ponudbe sam izpolnjevati vse predpisane pogoje, da bi se ga lahko štelo za prednostnega upravičenca. Za obravnavano zadevo je zato bistveno, ker le E.E. meji s svojimi nepremičninami na nepremičnine, ki so naprodaj, da se ugotovi, ali ima tudi status kmeta. Torej le kolikor je E.E. glede na 23. člen ZKZ tudi kmet mejaš, imata tožnika višji vrstni red od A.A., ki ima zgolj status kmeta. Toženka bi ob taki ugotovitvi nepravilno uporabila četrti odstavek 23. člena ZKZ kot podlago za odobritev pravnega posla (izbira prodajalca).

10. V obravnavani zadevi je tožnica zatrjevala status kmeta po 2. alinei 24. člena ZKZ. V smislu te določbe je kmet fizična oseba, ki je družinski član osebe iz prejšnje alinee, če opravlja kmetijsko dejavnost na kmetiji kot edino oziroma glavno dejavnost in je za to ustrezno usposobljena. Kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost v primerih določenih v prejšnjem členu, torej če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje.

11. Na podlagi dokazil, ki jih je predložila tožnica sama, je v letu 2014 iz rednega delovnega razmerja prejela dohodek v višini 14.222,77 EUR, skupen dohodek na kmetiji pa je bil 17.879,53 EUR, pri čemer pa so ta dohodek dosegli trije člani kmetijskega gospodarstva skupaj. Stališče toženke, da ker so trije člani kmetijskega gospodarstva skupaj iz kmetijske dejavnosti prejeli dohodek v višini 17.879,53 EUR je, da ni izkazano, da tožnici opravljanje kmetijske dejavnosti pomeni glavno dejavnost ter da ji prihodki iz kmetijske dejavnosti pomenijo poglaviten vir za preživljanje (glede na ugotovljena razmerja med dohodki), je po presoji sodišča pravilno. Sodišče soglaša s toženko, da je za uporabo merila, ali sredstva pridobljena iz kmetijske dejavnosti pomenijo ti osebi poglaviten vir za preživljanje in glavno dejavnost, uporabiti razmerje med dohodkom iz rednega delovnega razmerja in dohodkom iz kmetijske dejavnosti, ki pripade na to osebo kot družinskega člana. Ugotovljeno razmerje v obravnavanem primeru pa pokaže, da kmetijska dejavnost za tožnico ni glavna dejavnost, pa tudi ne poglaviten vir preživljanja (tako stališče je že zavzelo to sodišče v zadevi I U 812/2015 z dne 5. 7. 2016). Tožnika se zato napačno sklicujeta na to zadevo v podkrepitev stališča, da bi se moral pri ugotavljanju razmerij med prejemki (plačo in prihodkom iz kmetijske dejavnosti) ta upoštevati kot celota. To ne izhaja tudi iz ostalih citiranih odločb Upravnega sodišča, niti iz določb ZKme-1 ali drugih določb ZKZ. Toženka je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložila, zato tožnika z ugovorom kršitve določb postopka ne moreta biti uspešna. Odločitev je tudi utemeljila na ustreznih zakonskih določbah. Razlaga tožnikov, ki za utemeljitev stališča kombinirata besedilo prve in druge alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ, ni pravilna. Po prvem odstavku 24. člena ZKZ je mogoče pridobiti status kmeta na podlagi več različnih zakonskih dejanskih stanj, ki vsak zase pomenijo podlago pridobitve in jih je tako tudi uporabiti.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.