Tožnik nasprotuje odločitvi toženke, da ima status zavarovane osebe v obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Pri tem ne nasprotuje razlagi oziroma pogojem za določitev statusa zavarovanca, ampak na načelni ravni nasprotuje vključitvi v zavarovanje za dolgotrajno oskrbo.
Z izpodbijano odločbo se tožniku ni odvzela nobena pravica oziroma ni bilo vanjo nedopustno poseženo, prav tako tožnik na njeni podlagi ni dobil statusa invalidne osebe. Odločitev ni arbitrarna, ampak je bil tožnik na podlagi kogentnih zakonskih določb vključen v obvezno zavarovanje, enako kot vse ostale osebe, ki so na dan 3. 8. 2023 izpolnjevale zakonsko določene pogoje.
Tožba se zavrne.
1.Z izpodbijano odločbo je toženka ugotovila, da ima tožnik na dan 3. 8. 2023 status zavarovane osebe v obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Posebni stroški postopka niso nastali.
2.Toženka se v obrazložiti izpodbijane odločbe sklicuje na prvi odstavek 129. člena Zakona o dolgotrajni oskrbi (v nadaljevanju ZDOsk-1), ki določa, da imajo osebe, ki so bile obvezno zavarovane za dolgotrajno oskrbo na podlagi Zakona o dolgotrajni oskrbi (v nadaljevanju ZDOsk) in imajo na dan uveljavitve ZDOsk-1 lastnost zavarovane osebe v obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo na podlagi ZDOsk in izpolnjujejo pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo v skladu s ZDOsk-1, z uveljavitvijo ZDOsk-1 lastnost zavarovane osebe za dolgotrajno oskrbo. Lastnost zavarovane osebe za dolgotrajno oskrbo ima torej oseba, ki je imela ta status že po prejšnjem zakonu in obenem izpolnjuje tudi pogoje za vključitev, kot jih določa ZDOsk-1. Po 51. členu ZDOsk so zavarovane osebe za dolgotrajno oskrbo osebe, ki so obvezno zavarovane v zdravstvenem zavarovanju in so stare 18 let. Na podlagi 54. člena ZDOsk-1 so zavarovane osebe zavarovanci za dolgotrajno oskrbo in njihovi družinski člani, če so dopolnili 18 let. Po drugem odstavku istega člena so zavarovanci za dolgotrajno oskrbo zavarovanci za obvezno zdravstveno zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela na podlagi predpisov, ki urejajo obvezno zdravstveno zavarovanje, ali drugih predpisov. Toženka je po uradni dolžnosti v uradnih evidencah preverila, ali tožnik na dan 3. 8. 2023, ko je začel veljati ZDOsk-1, izpolnjuje pogoje za zavarovano osebo za dolgotrajno oskrbo in ker je ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje po 51. členu ZDOsk in 54. členu ZDOsk-1, je izdala izpodbijano odločbo.
3.Tožnik zoper odločbo vlaga tožbo in v njej navaja, da ga je toženka arbitrarno razglasila za zavarovano osebo. Po njegovem mnenju je odločba nezakonita in nična, saj se sklicuje na neveljaven predpis (ZDOsk). Pojasnjuje, da spada med aktivno prebivalstvo, država pa bi ga rada uvrstila med oskrbovane osebe. S tem ga toženka poskuša narediti za invalida oziroma sužnja in je tako z izpodbijano odločbo grobo posegla in degradirala njegov status svobodnega in odgovornega državljana. Citira več določb Ustave Republike Slovenije in sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo.
4.V odgovoru na tožbo toženka uvodoma ugovarja pravočasnosti tožbe. Glede tožbenih navedb pa meni, da so te neutemeljene. Pojasnjuje, da lastnost zavarovane osebe v obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo opredeljuje zakon, ugotavlja pa jo pristojna služba toženke po uradni dolžnosti, ki je v konkretnem primeru na podlagi uradnih evidenc preverila izpolnjevanje zakonskih pogojev za vključitev v obvezno zavarovanje. Vprašanje, ali tožnik želi oziroma ne želi biti vključen v zavarovanje, ni pravno relevantno. Država je namreč sistem zavarovanja za dolgotrajno oskrbo določila kot obvezen. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.
5.Tožba ni utemeljena.
6.Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila tožba vložena pravočasno. Izpodbijana odločba je bila tožniku skladno s četrtim odstavkom 129. člena ZDOsk-1 poslana z navadno pošto. Ta določa, da se odločba iz tega člena zavarovani osebi vroča z navadno vročitvijo. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi.
7.Izpodbijana odločba je bila tožniku odpremljena 8. 12. 2023 in se glede na zgoraj citirano pravno podlago šteje za vročeno 29. 12. 2023. Tožba je bila vložena priporočeno po pošti 26. 1. 2024,
-------------------------------
1 Navedeni datum je razviden iz dohodnega žiga na izvodu tožbe v sodnem spisu.
sodišče pa jo je prejelo 31. 1. 2024. Po prvem odstavku 112. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je vloga vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. V skladu z drugim odstavkom 112. člena ZPP pa se v primeru, če je vloga poslana po pošti priporočeno ali brzojavno, šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katerega je naslovljena. To pomeni, da se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 29. 1. 2024 (ob upoštevanju, da je bila 28. 1. 2024 nedelja - četrti odstavek 111. člena ZPP), tožba pa je bila vložena pred tem datumom in je zato pravočasna.
Tožnik nasprotuje odločitvi toženke, da ima status zavarovane osebe v obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Pri tem ne nasprotuje razlagi oziroma pogojem za določitev statusa zavarovanca, ampak na načelni ravni nasprotuje vključitvi v zavarovanje za dolgotrajno oskrbo.
Tožbene navedbe, ki se nanašajo na odvzem oziroma ukinitev državljanskih pravic, so neutemeljene. Z izpodbijano odločbo se namreč tožniku ni odvzela nobena pravica oziroma ni bilo vanjo nedopustno poseženo, prav tako tožnik na njeni podlagi ni dobil statusa invalidne osebe. Odločitev ni arbitrarna, ampak je bil tožnik na podlagi kogentnih zakonskih določb vključen v obvezno zavarovanje, enako kot vse ostale osebe, ki so na dan 3. 8. 2023 izpolnjevale zakonsko določene pogoje. Drži, da je plačevanje prispevkov za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo del te ureditve, vendar je pri tem treba upoštevati, da je zakonodajalec sistem zavarovanja za dolgotrajno oskrbo določil kot obvezen, kot je pravilno pojasnila že toženka v odgovoru na tožbo. Zato za odločitev sodišča ni relevantno, da si tožnik ne želi biti vključen v navedeno zavarovanje. Tožnik v tožbi zgolj pavšalno zatrjuje kršitev 15., 21., 22., 34., 35., 50. 51. in 155. člena Ustave, vendar teh očitkov ne konkretizira, zato njihov preizkus ni možen.
Sodišče tudi ni sledilo toženkinemu predlogu, naj v spor kot stranskega intervenienta povabi Republiko Slovenijo, konkretno Ministrstvo za solidarno prihodnost in Državni zbor. V tej zvezi sodišče pojasnjuje, da navedena organa ne moreta pa imeti položaja stranke po 19. členu ZUS-1 oziroma položaja prizadete osebe po 16. členu ZUS-1, saj za to niso izpolnjeni zakonski pogoji. Ne gre namreč za osebi, ki bi ju izpodbijana odločba neposredno zadevala oziroma posegala v njun pravni položaj. Dejanski ali strokovni interes za izid konkretnega postopka pa ne moreta biti razlog za vstop vanj.
Sodišče po navedenem ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.
Ker dejansko stanje v zadevi ni sporno, je sodišče na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.