Jedro

Določili 288. in 342. člena OZ ne smemo razumeti kot izključujoči določili; da prvo izključuje uporabo drugega, saj bi s tem glede možnosti zastaranja brez razloga bolje obravnavali tistega, ki opravi zgolj delno plačilo, od tistega, ki plača celotno obveznost. Razlaga ne sme biti toliko naklonjena dolžniku, da bi ta lahko zaobšel temeljno določilo, da ima plačilo zastarane obveznosti pravni učinek veljavne izpolnitve. Nenazadnje ima plačilo poseben pomen za zastaranje, saj pomeni tudi pripoznanje dolga, ki pretrga zastaranje (drugi odstavek 364. člena OZ). Razlaga določil glede zastaranja, kot omejitve pravice do sodnega varstva, ne sme širiti prostora za zastaranje, ampak mora biti restriktivna. Po drugi strani pa določila 288. člena OZ ob upoštevanju argumenta koherence vendarle ne smemo razumeti tako, da bi povsem izključevalo uveljavitev zastaranja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek glasi: „I. Ugovoru dolžnika se delno ugodi in se sklep o izvršbi I 534/2021 z dne 3. 1. 2022 razveljavi v delu zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.464,43 EUR od 17. 12. 2021 do plačila in se v tem obsegu predlog za izvršbo zavrne.

V ostalem se ugovor zavrne.

II. Dolžnik je dolžan upnici v 8 dneh od prejema tega sklepa povrniti 559,98 EUR stroškov ugovornega postopka, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Dolžnik je dolžan upnici v 8 dneh od prejema tega sklepa povrniti 473,32 EUR pritožbenih stroškov, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru dolžnika in razveljavilo sklep o izvršbi glede glavnice 3.925,72 EUR in glede zakonskih zamudnih obresti od 3.987,04 EUR od 17. 12. 2021 do plačila ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo. V presežku je ugovor zavrnilo (I. točka izreka) in dolžniku naložilo, da upnici v osmih dneh povrne stroške ugovornega postopka v znesku 177,17 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Upnica v pravočasni pritožbi navaja, da ji je dolžnik večkrat obljubljal plačilo, a je bilo to zaradi njegovega slabega premoženjskega stanja večkrat preloženo. Dolžnik, ki ni navedel, kaj plačuje, je z delnimi plačili plačal najprej akcesorne terjatve. Dolžnik je z delnimi plačili poravnal zastarane zamudne obresti, celotna glavnica 10.000,00 EUR pa je ostala nepoplačana. Dolžnik bi moral ugovarjati zastaranje ob delnem plačilu. Meni, da gre za zlorabo instituta zastaranja, ker je prišlo do odlaganja plačila zaradi dolžnika, sedaj pa se ta sklicuje na zastaranje. Že v času prvega delnega plačila so zamudne obresti znašale več kot vsa delna plačila skupaj v znesku 4.000,00 EUR. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in priglaša strošek odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določilo 342. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Če je dolžnik izpolnil zastarano obveznost, nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarana. Navedeno besedilo je jezikovno jasno in ne dopušča razlage, da bi lahko dolžnik pozneje ugovarjal zastaranje, če je plačal zastarano terjatev. Pri tem ni bistveno, ali gre za plačilo stranske ali glavne zastarane obveznosti.

6. Sodišče prve stopnje je nedopustnost dolžnikove izbire ob delnem plačilu, kaj s plačili plačuje (288. člen OZ), nepravilno povezalo z institutom zastaranja tako, da je povsem izključilo uporabo 342. člena OZ. Ker dolžnik ne more izbirati, da z delnim plačilom plača le glavnico, ne pa stranskih obveznosti, moramo ob delnem plačilu upoštevati zakonski vrstni red vštevanja iz 288. člena OZ, po katerem se najprej poplačajo stranske terjatve in šele nato glavnica. Navedeno določilo veže obe stranki razmerja, če se ne dogovorita drugače. Ker v obravnavani zadevi ni bilo drugačnega dogovora, je dolžnik z delnimi plačili v skladu z zakonom poplačal najprej zapadle zamudne obresti. Temu je glede na jasno zakonsko ureditev tako, četudi sam morda ni vedel, da plačuje zastarane stranske obveznosti obresti.

7. Določili 288. in 342. člena OZ ne smemo razumeti kot izključujoči določili; da prvo izključuje uporabo drugega, saj bi s tem glede možnosti zastaranja brez razloga bolje obravnavali tistega, ki opravi zgolj delno plačilo, od tistega, ki plača celotno obveznost. Razlaga ne sme biti toliko naklonjena dolžniku, da bi ta lahko zaobšel temeljno določilo, da ima plačilo zastarane obveznosti pravni učinek veljavne izpolnitve. Nenazadnje ima plačilo poseben pomen za zastaranje, saj pomeni tudi pripoznanje dolga, ki pretrga zastaranje (drugi odstavek 364. člena OZ). Razlaga določil glede zastaranja, kot omejitve pravice do sodnega varstva, ne sme širiti prostora za zastaranje, ampak mora biti restriktivna. Po drugi strani pa določila 288. člena OZ ob upoštevanju argumenta koherence vendarle ne smemo razumeti tako, da bi povsem izključevalo uveljavitev zastaranja.

8. Vmesna pot razlage vzpostavlja obveznost dolžnika, da se mora že v trenutku delnega plačila sklicevati na zastaranje (podati izjavo upniku), kar izhaja iz načela skrbnosti (6. člen OZ). Upoštevati je treba temeljno pravilo, da zastaranje zgolj preprečuje izterljivost zastarane obveznosti, ne pa tudi njene veljavne izpolnitve (prvi odstavek 335. člena OZ), zato mora biti dolžnik posebej pozoren, ko kaj plačuje, da se sklicuje na zastaranje, saj ob plačilu zastarane obveznosti ugovora zastaranja v morebitnem sodnem postopku ne bo mogel uveljavljati. Podlago navedene dolžnikove obveznosti izjave glede zastaranja ponuja tudi načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ), v skladu s katerim mora dolžnik upoštevati interes upnika, da je ob delnem plačilu seznanjen, ali je bila obveznost, četudi zastarana, veljavno izpolnjena. S tem se zasleduje jasnost položajev strank v zvezi z učinkovanjem določil 288. in 342. člena OZ ob delnem plačilu.

9. V obravnavani zadevi je opravil dolžnik tri delna plačila, pri nobenem pa ni uveljavljal nasproti upnici zastaranja v času plačila. Kot izhaja iz izvršilnega naslova neposredno izvršljivega notarskega zapisa, je bil dolžnik dolžan plačati 10.000,00 EUR do dne 1. 12. 2013, pozneje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvo delno plačilo 1.500,00 EUR je opravil dne 6. 10. 2021. S tem delnim plačilom je poplačal del zapadlih zamudnih obresti, ki so na dan plačila skupaj znašale 6.308,82 EUR (obračun obresti – priloga C1). Od tega za 2.400,00 EUR obresti (obračun obresti – priloga C2), zapadlih v obdobju treh let pred delnim plačilom, ni potekel zastaralni rok (drugi odstavek 356. v zvezi s prvim odstavkom 347. člena OZ), za ostale v znesku 3.908,82 EUR pa. Za plačilo je po prvem delnem plačilu po pojasnjenem preostala še celotna glavnica in zamudne obresti v skupnem znesku 4.808,82 EUR (obračun obresti – priloga C3), od tega 2.408,82 EUR zastaranih obresti in 2.400,00 EUR nezastaranih. Navedeno delno plačilo je tudi pretrgalo tek zastaranja, kot je že pojasnjeno zgoraj.

10. Z drugim delnim plačilom 14. 10. 2021 v višini 1.500,00 EUR je dolžnik poplačal najstarejše preostale zamudne obresti in je ostalo za plačilo še 908,82 EUR zastaranih obresti in 2417,53 EUR nezastaranih (2.400,00 + 17,53 EUR obresti za obdobje od prvega do drugega delnega plačila) (obračun obresti – priloga C3).

11. Z zadnjim delnim plačilom dne 12. 11. 2021 v višini 1.000,00 EUR je dolžnik poplačal vse preostale zastarane zamudne obresti 908,82 EUR in 91,18 EUR nezastaranih (te so znašale 2.417,53 + 63,56 EUR obresti za obdobje od drugega do zadnjega delnega plačila) (obračun obresti – priloga C3). Za plačilo je ostalo 2.389,91 EUR nezastaranih zamudnih obresti.

12. Po tem datumu dolžnik ni več plačal ničesar, upnica pa je na dan vložitve predloga za izvršbo dne 16. 12. 2021 utemeljeno izterjevala celotno glavnico 10.000,00 EUR in nezastarane zamudne obresti v skupnem znesku 2.464,43 EUR (2.389,91 + 74,52 EUR) (obračun obresti – priloga C3).

13. Upnica je v izterjevanem znesku 12.464,43 EUR zajela zamudne obresti, od tega zneska pa predlagala izvršbo še za zamudne obresti od dneva vložitve predloga. Ker upnica za procesne obresti (obresti od obresti) nima izvršilnega naslova, jih ni upravičena izterjevati v obravnavanem izvršilnem postopku (prvi odstavek 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ). Le v tem delu je ugovor dolžnika utemeljen.

14. Upnica je utemeljeno predlagala izvršbo za glavnico 10.000,00 EUR, do vložitve predloga za izvršbo zapadle neplačane nezastarane zakonske zamudne obresti v skupnem znesku 2.464,43 EUR in zakonske zamudne obresti od navedene glavnice 10.000,00 EUR od vložitve predloga za izvršbo do plačila.

15. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v ostalem pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Ob spremembi odločitve sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje odločilo o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnica je v postopku v celoti uspela, razen za stransko terjatev procesnih obresti, kar je zanemarljivo, zato je upravičena do povrnitve vseh ugovornih in pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je priznalo upnici 559,98 EUR stroškov ugovornega postopka, kar ni bilo pritožbeno izpodbijano.

17. Upnica je upravičena tudi do naslednjih pritožbenih stroškov: sestava pritožbe 300,00 EUR oziroma 500 točk (tar. št. 27/6 Odvetniške tarife - OT), pavšal materialnih stroškov 2%, kar skupaj z 22% DDV znaša 373,32 EUR, skupaj s sodno takso za pritožbo 100,00 EUR pa 473,32 EUR.