Jedro

ZUP v prvem odstavku 114. člena pravico stranskega udeleženca do povračila stroškov (in s tem dolžnost stranke, na zahtevo katere se je postopek začel, do plačila teh stroškov) veže na uspeh v postopku, pri čemer kot merilo tega uspeha izrecno predpisuje „uspeh z zahtevkom“. Za pravilno in zakonito odločitev o tem, ali oziroma v kakšni meri gre stranskemu udeležencu povračilo stroškov postopka, je torej treba jasno in nedvoumno opredeliti, kakšen je bil njegov zahtevek.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, 1., 3., 4. in 7. točka sklepa Upravne enote Ljubljana, št. 351-98/2013-6 z dne 20. 4. 2015 se odpravijo in se zadeva v tem obsegu vrne toženki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva prizadete stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je v izpodbijanem delu uvodoma navedenega sklepa odločil, da se zahtevku stranskega udeleženca A.A. (v tem upravnem sporu prizadete stranke) za povračilo stroškov upravnega postopka delno ugodi in se prizna priglašene stroške v višini 2.050,88 EUR (1. točka izreka), da je zavezanec za plačilo teh stroškov tožnik (3. točka izreka), na kateri račun in v kakšnem roku je tožnik dolžan plačati navedene stroške (4. točka izreka) in da ostalih stroškov postopka ni bilo, posebni stroški za izdajo izpodbijanega sklepa pa niso zaznamovani (7. točka izreka).

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da se toženka sklicuje na prvi odstavek 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki upravičenost stranskega udeleženca v upravnem postopku do povračila stroškov veže na to, ali je s svojim zahtevkom uspel. Kljub temu, da je bilo tožniku gradbeno dovoljenje izdano, iz „celotnega postopka izvajanja dokazov“ izhaja, da je stranski udeleženec s svojimi nasprotovanji uspel dokazati, da rešitve, predvidene v prvotno predloženi projektni dokumentaciji niso ustrezne, zaradi česar je tožnik projektno dokumentacijo spremenil. Zato je treba stranskemu udeležencu priznati tiste stroške, s katerimi je uspešno zagotovil varstvo svojih pravic, v skladu s 113. členom ZUP pa gredo stroški v breme tistega, ki je postopek začel, to je investitorja (tožnika v tem upravnem sporu – op. sodišča).

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani del navedenega sklepa zavrnil, iz obrazložitve njegove odločbe pa izhaja, da je šele sprememba projektne dokumentacije, do katere je privedel postopek na podlagi navedb stranskega udeleženca, privedla do izdaje gradbenega dovoljenja. To pomeni, da je stranski udeleženec s svojim zahtevkom, da ta dokumentacija pred zadnjo spremembo ne daje podlage za pozitivno odločitev, uspel, zaradi česar je po prvem odstavku 114. člena ZUP upravičen do povračila stroškov.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da stranski udeleženec v upravnem postopku s svojim zahtevkom ni uspel, saj je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Toženka v izpodbijanem sklepu ne navaja, kako in zakaj je v postopku uspel stranski udeleženec, ki je izdaji gradbenega dovoljenja nasprotoval. Okoliščina, da je tožnik predlog nekajkrat spremenil, nima povezave z zatrjevanji stranskega udeleženca, ta pa so bila v postopku tudi zavrnjene z izvedenskimi mnenji, ki jih v tožbi povzema. Uspeh stranskega udeleženca ne izhaja ne iz izdanega gradbenega dovoljenja, ne iz zapisnikov v upravnem postopku, stranski udeleženec ni predlagal ali potrdil nobene od tehničnih rešitev, ki sta jih ponudila tožnik ali izvedenka B.B., do sprememb projektne dokumentacije pa je prišlo le zato, da bi postopek pred toženko tekel hitreje. Stranski udeleženec tudi ni predlagal oziroma zahteval sprememb projektne dokumentacije, temveč le zavrnitev predloga za izdajo gradbenega dovoljenja, kar izhaja tudi iz njegove pritožbe zoper izdano gradbeno dovoljenje. Poleg tega tožnik navaja še, da je toženka odvetniško tarifo, na podlagi katere je odmerila stroške, uporabila za nazaj, torej za procesna dejanja, ki so bila opravljena pred njeno uveljavitvijo.

5. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj odločbo (pravilno: sklep – op. sodišča) v prvi, tretji, četrti in sedmi točki odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo navaja, da izdaja gradbenega dovoljenja ni odvisna od njegovega soglasja, temveč gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati iz razlogov, ki so določeni v odloku o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana, na kar je ves čas postopka opozarjal. Če bi tožnik svoji zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložil projekt za nadomestno gradnjo, soglasja prizadete stranke sploh ne bi potreboval. Zato prizadeta stranka meni, da so vse analize izvedenskih mnenj za določitev povračila stroškov postopka pravno nepomembne, napačno pa je po njenem mnenju tudi tožnikovo stališče glede uporabe odvetniške tarife, saj je vezano na razlago te tarife, ki jo je odvetniška zbornica sprejela brez soglasja pristojnega soglasodajalca, torej izven okvirov javnega pooblastila, ki izhaja iz Zakona o odvetništvu. Prizadeta stranka zato sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo njenih stroškov.

7. Tožba je utemeljena.

8. Po prvem odstavku 114. člena ZUP stranski udeleženec v upravnem postopku krije svoje stroške če s svojim zahtevkom ni uspel, če pa je s svojim zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel, razen osebnih stroškov.

9. Navedena zakonska določba torej pravico stranskega udeleženca do povračila stroškov (in s tem dolžnost stranke, na zahtevo katere se je postopek začel, do plačila teh stroškov) veže na uspeh v postopku, pri čemer kot merilo tega uspeha izrecno predpisuje „uspeh z zahtevkom“. Za pravilno in zakonito odločitev o tem, ali oziroma v kakšni meri gre stranskemu udeležencu povračilo stroškov postopka, je torej treba jasno in nedvoumno opredeliti, kakšen je bil njegov zahtevek.

10. Zahtevek prizadete stranke v obravnavanem upravnem sporu je bil po presoji sodišča jasen: ta stranka je vse do izdaje dokončne odločbe nasprotovala zahtevani izdaji gradbenega dovoljenja in to neglede na spremembe projektne dokumentacije. Na to povsem nedvoumno kaže že njena pritožba zoper gradbeno dovoljenje, izdano po vseh spremembah projektne dokumentacije. V tej pritožbi namreč prizadeta stranka še vedno zahteva izključno odpravo tega gradbenega dovoljenja.

11. Kot je mogoče povzeti po obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je toženka zahtevek, ki ga je v upravnem postopku uveljavljala prizadeta stranka kot stranski udeleženec, opredelila drugače, čeprav ostaja povsem nejasno, kako. Zgolj navedbe o tem, da je prizadeta stranka kot stranski udeleženec v upravnem postopku dosegla spremembe projektne dokumentacije, za kaj takega ne zadostujejo, kot tudi ne sklicevanje na potek dokaznega postopka pred upravnim organom; vse te navedbe se namreč po vsebini nanašajo zgolj na dogajanje v postopku, ki pa samo po sebi še ne pomeni uspeha v tem postopku, temveč le podlago za odločitev, ki jo želi stranka izposlovati. Šele ta odločitev oziroma njena vsebina sploh lahko pomeni vsebino strankinega zahtevka.

12. S tem, ko ni navedla, kaj sploh šteje za vsebino zahtevka stranskega udeleženca, se toženka torej ni opredelila do okoliščine, ki je za odločitev v tej zadevi bistvena. To pomeni, da odločbe ni mogoče preizkusiti, kar se po sedmi točki drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Sodišče je zato v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) obravnavani sklep v izpodbijanem obsegu odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek. V tem upravnem sporu to pomeni tudi edino smiselno odločitev, saj iz drugih zadev, ki so potekale pred tem sodiščem, izhaja, da v času izdaje izpodbijanega sklepa v upravnem postopku še ni bila izdana pravnomočna odločba, kar je lahko vplivalo tudi na morebitne nadaljnje stroške obeh strank.

13. Tako tožnik kot prizadeta stranka sta v svojih vlogah predlagala izvedbo več dokazov, vendar glede na navedene razloge ti dokazi ne bi mogli pripeljati do drugačne odločitve, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 o zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

14. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikom v upravnem sporu.

15. Sodišče je zato tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena navedenega Pravilnika v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

16. Predlogu prizadete stranke za povrnitev stroškov sodišče ni ugodilo, ker meni, da z navedbami v odgovoru na tožbo ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), poleg tega pa se je v svoji vlogi zavzemala za zavrnitev tožbe, kar pomeni, da je v upravnem sporu sodelovala na strani toženke, ki v njem ni uspela (načelo uspeha iz 154. člena Zakona o pravdnem postopku).