Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 pomeni utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z očitanim dejanjem (spanje na delovnem mestu med delovnim časom) je namreč tožnik kršil 7. člen 10. poglavja Navodil za delo varnostnika tožene stranke, ki določa, da morajo biti delavci na delovnem mestu urejeni, spočiti, prisebni in trezni, ter da spanje na delovnem mestu ni dovoljeno in se šteje kot hujša kršitev delovnih obveznosti. Tožnik je posledično kršil tudi 34. člen ZDR-1, ker ni upošteval navodil in zahtev tožene stranke, da ni dovoljeno spati na delovnem mestu. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2014 nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2014 in se nadaljuje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi od 25. 2. 2014 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu obračunati bruto mesečno plačo v znesku 783,66 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek ter ga od 25. 2. 2014 prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, vse v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, s tem, ko ni verjelo izpovedi tožnika. Sodišče prve stopnje je najprej ugotavljalo kakšen je bil prostor za varnostnika, v katerem je opravljal delo tožnik, ter ali je bil v njem prisoten neprijeten vonj iz jaškov v hali. Nesporno je, da se navedeni prostori nahajajo v večji hali, ki predstavlja garažo za vozila A. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da gre za majhen in odprt prostor, ki ni imel prezračevanja, zato je obstajala velika verjetnost, da se je smrad v prostor širil iz jaškov hale. Če je zaudarjalo v garaži oziroma hali, je vsekakor zaudarjalo tudi v prostoru za varnostnike. Zato je napačna presoja sodišča, da ni verjetno in logično, da bi bil, v prostoru za varnostnike, neprijeten vonj oziroma smrad zaradi jaškov. Prostor za varnostnika nima nobenega izhoda, ki bi bil izven hale in bi omogočal nemoteno zračenje, zato se je gotovo smrad iz hale vohal tudi v prostor za varnostnike. Glede na navedeno je napačen zaključek sodišča, da v prostoru za varnostnika ni moglo smrdeti zaradi smradu, ki je prihajal iz jaška v garaži. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je tožnik imel res razmetana oblačila po mizi. Ko je vstopil B.B. v prostor, je tožnik imel res torbo na mizi in v njej nekaj oblačil, vendar to ni bilo razmetano. Tožnik torbe ni imel kam dati, zaradi majhnosti prostora. Tožnik je vedno skrbel za osebno čistočo in zato izpoved priče B.B., da je v prostoru zaudarjalo in smrdelo po neumivanju, ne drži. Tožnik je v prostoru, v katerem je delal, skrbel za vzdrževanje reda in čistoče, sodišče pa je brez kakršnihkoli relevantnih dokazov, le na podlagi nekorektnih navedb tožene stranke in njenih prič zaključilo, da je imel na mizi razmetana oblačila in potovalko. Tožnik zaradi velikosti prostora, ki mu ga je nudila tožena stranka kot delovni prostor, druge možnosti, kot da je imel torbo pri sebi in da je tudi jedel v prostoru, ni imel. Enako velja za opozorilo z dne 20. 1. 2014, saj je povsem jasno, da so se videli ostanki po malici, saj tožnik tega ni utegnil pospraviti. Tožnik ni imel denarja za boljšo malico, zato je jedel stvari, ki si jih je sam pripravil in jih je prinesel s seboj. Sodišče neutemeljeno ni verjelo tožniku, da je v času kontrole in v času, ko so bile posnete fotografije, ravno malical, saj to jasno dokazujejo stvari na mizi. Glede kršitve z dne 28. 1. 2014 pa tožnik ponovno poudarja, da ni nikoli spal na delovnem mestu, spornega dne je bil res zaspan, ker prejšnjo noč ni spal zaradi močnih bolečin v predelu križa in je imel zaprte oči. Zagotovo pa ni spal, ko je prišel nadzorni C.C. in da ni res, da bi C.C. stal 3 minute v prostoru in udarjal po tleh ter zganjal hrup. Vsak poskus vloma ali ropa pa bi zagotovo slišal. Tudi če bi dejansko šlo za kršitve, ki se tožniku očitajo, glede na njihovo težo, naravo in pomen, nikakor ne predstavljajo resnega odpovednega razloga. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo tretjič in zahtevek tožnika zavrnilo.

7. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2006, na delovnem mestu varnostnik. Tožena stranka mu je dne 16. 1. 2014 vročila pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Drugo pisno opozorilo je tožena stranka tožniku vročila 24. 1. 2014, s katerim je tožnika opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Nato je tožena stranka dne 1. 2. 2014 tožniku vročila pisno seznanitev s kršitvami ter vabilo na zagovor. Tožena stranka je tožniku z dne 6. 2. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) in jo vročila tožniku dne 10. 2. 2014. 8. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, s katerimi je nasprotoval predvsem zaključku sodišča, da neprijeten vonj oziroma smrad, ki je bil ugotovljen na delovnem mestu tožnika dne 9. 1. 2014 in 16. 1. 2014, ni prihajal iz jaškov, ki so se nahajali v garaži A. Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke D.D. in prič B.B., E.E. in F.F. ter predloženih fotografij (B7) zaključilo, da neprijeten vonj oziroma smrad, ki je bil spornega dneva ugotovljen na delovnem mestu tožnika, ni mogel prihajati iz jaškov, ki se nahajajo v hali, ker je prostor za varnostnika zaprt in ločen od hale. F.F. je izpovedal, da je zaradi jaškov na splošno zaudarjalo v garaži (v hali), vendar je prepričljivo izpovedal, da v prostoru za varnostnika, kamor je hodil po ključe, ni zaudarjalo.

9. Tožena stranka je tožniku v opozorilu z dne 14. 1. 2014 predvsem očitala, da je imel na delovnem mestu 9. 1. 2014 po delovni mizi razmetana oblačila in potovalko, po tleh pa je bila razlita prozorna tekočina in da je v prostoru zaudarjalo. B.B. je prepričljivo izpovedal, da je dne 9. 1. 2014 opravil kontrolo tožnikovega dela na njegovem delovnem mestu in da so na delovni mizi bila razmetana oblačila in potovalka, ter tudi nogavice in da je v prostoru zaudarjalo predvsem po neumivanju. Izpovedal je tudi, da so ga predvsem zaposleni pri naročniku in sodelavci pri toženi stranki opozarjali na nečistočo, nered in smrad na tožnikovem delovnem mestu. Sodišče je na podlagi izpovedi prič E.E., ki je zaposlen pri toženi stranki kot varnostnik, F.F., ki je zaposlen pri A. ter predloženih fotografij (priloga B7) ugotovilo, da je prostor za varnostnike zaprt in gradbeno ločen od hale, da ima streho, vhod z vrati, ki se zapirajo ter okno, ki se prav tako lahko odpira in zapira ter v prostoru ni cevi ali jaška, zato utemeljeno ni verjelo tožniku, ki je navajal, da je v vratarnici bil smrad, ki je prihajal z jaškov.

10. Neutemeljene so trditve tožnika v pritožbi, da ni imel na delovni mizi razmetana oblačila in potovalko, ter da je bila po tleh razlita prozorna tekočina. Sodišče prve stopnje se je namreč o pospravljenosti delovne mize lahko prepričalo na podlagi predloženih fotografij (B7), iz katerih je razvidno, da je bila delovna miza v celoti založena z predmeti tožnika (potovalko, plastično vrečko, priborom), kar pa je potrdil tudi B.B., ki je ob prihodu na tožnikovo delovno mesto dne 9. 1. 2014, neposredno zaznal v kakšnem stanju je bila delovna miza tožnika. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku v pisnem opozorilu dne 14. 1. 2014 utemeljeno očitala kršitev, da je imel tožnik dne 9. 1. 2014 ob 15.30 uri po delovni mizi razmetana oblačila in potovalko, po tleh pa je razlito prozorno tekočino in da je v prostoru zaudarjalo. Glede na navedeno so neutemeljene obširne tožnikove trditve, da je vedno skrbel za red in čistočo na delovnem mestu, da ga je priča B.B. na delovnem mestu dobil ravno v času, ko je malical in da je bil to razlog, da je imel na mizi razložene stvari, prav tako pa glede na majhnost prostora ni mogel svojih stvari odložiti na primerno mesto.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnika, da mu tožena stranka ni dokazala, da bi dne 28. 1. 2014 spal na delovnem mestu, ko je prišel nadzornik C.C. in da je nemogoče, da v kolikor bi tudi spal, da se ne bi zbudil, ko je nadzornik C.C. udarjal po tleh in vzganjal zmeren hrup. Kot je tožnik sam izpovedal noč pred dogodkom ni spal iz razloga, ker je imel bolečine v hrbtenici in da ga je zato premagala utrujenost na delovnem mestu, prav tako pa je priča C.C., ki je dne 28. 1. 2014 opravil nadzor tožnikovega delovnega mesta, povedal zakonitemu zastopniku tožene stranke D.D., da je videl tožnika spati na delovnem mestu, na kar ga je po treh minutah zbudil. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da ne bi verjelo zakonitemu zastopniku D.D., da mu je nadzornik C.C. istega dne, ko je opravil nadzor tožnikovega delovnega mesta, poročal, da je tožnik na delovnem mestu spal in ga je po treh minutah zbudil. 12. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 pomeni utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z očitanim dejanjem (spanje na delovnem mestu med delovnim časom) je namreč tožnik kršil 7. člen 10. poglavja Navodil za delo varnostnika tožene stranke (priloga B10), ki določa, da morajo biti delavci na delovnem mestu urejeni, spočiti, prisebni in trezni ter da spanje na delovnem mestu ni dovoljeno in se šteje kot hujša kršitev delovnih obveznosti. Tožnik je posledično kršil tudi 34. člen ZDR-1, ker ni upošteval navodil in zahtev tožene stranke, da ni dovoljeno spati na delovnem mestu. Tudi v pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 12. 2006, katero je sklenil tožnik s toženo stranko, je v 3. točki 4. člena določeno, da kršitev delovne obveznosti predstavlja neizvrševanje del oziroma nalog, zaradi česar so ogrožene materialne dobrine večje vrednosti. C.C. je v zvezi s tem izpovedal, da bi takrat lahko vsakdo prišel v varovani objekt, se v njem nenadzorovano sprehajal in kaj odtujil, pri tem se v tem objektu varuje predvsem oprema naročnika A., ki je vredna zelo veliko.

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 6. 2. 2014 zakonita in je v posledici navedenega tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

14. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore tožnika ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP).

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določbi 353. člena ZPP.

16. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).