Jedro

KPJS ne določa višine dodatka za stalnost, ampak jo določa 52. člen ZSPJS, kjer je določeno, da je dodatek za stalnost enak dodatku za delovno dobo, ki je določen v 35. členu KPJS. Zato pritožba napačno navaja, da je višina dodatka za stalnost, določena s KPJS, v nasprotju z določbo 4. člena ZKolP, ker naj bi bila v KPJS višina dodatka za stalnost manj ugodna od višine, ki je določena z zakonom.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavzelo stališče, da je ZSPJS s 1. 8. 2008 posegel v vse področne zakone, ki določajo plače v javnem sektorju, saj je takšne določbe razveljavil, kar se nanaša tudi na višino dodatka za stalnost. Določbe področnih zakonov tako veljajo le v delu, ki se nanašajo na določitev pogojev za priznanje pravice do dodatka, ne pa tudi višine. Ta je sedaj enotna in znaša 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun 3.351,74 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih mesečnih neto zneskov tečejo od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec v obdobju april 2011 do marec 2016 (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne njene stroške postopka v znesku 280,91 EUR s pp (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP).

Tožnik vztraja, da je s Kolektivno pogodbo za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/08 in nasl.) določen dodatek za stalnost v višini 0,33 % nezakonito določena, ker Zakon o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/06 in nasl.) v 4. členu določa, da se s kolektivno pogodbo lahko določajo pravice ugodnejše od določb, vsebovanih v zakonih, razen če Zakon o delovnih razmerjih za posamezno pravico določa drugače, česar pa konkretno glede dodatka za stalnost ne določa. Zato je napačna ugotovitev prvostopnega sodišča, da ne gre za nezakonito določanje manj ugodnih pravic delavcev v kolektivni pogodbi od tistih, določenih v zakonu. Napačna je tudi ugotovitev, da višina dodatka za stalnost ni urejena manj ugodno ter utemeljitev, da višina tega dodatka od 1. 8. 2008 ni bila več predmet zakonskih določb, saj v 35. členu KPJS določen dodatek temelji na Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), kar pa ni v nasprotju s 4. členom ZKolP. Nadalje sodišče prve stopnje navaja, da višina dodatka za stalnost ni določena v samem ZSPJS in da od 1. 8. 2008 dalje določanje višine dodatka ni več predmet zakonskih določb. Nato pa ugotavlja, da so po uvedbi novega plačnega sistema določbe 98.f člena ZObr ostale v veljavi, kar pa je v nasprotju s predhodnimi ugotovitvami, da je ZSPJS v drugem odstavku 52. člena posegel v višino dodatka in določitev njegove višine izrecno podelil KPJS.

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Res je na nekaterih mestih pri razlagi določb posameznih predpisov in njihovi povezanosti obrazložitev težje razumljiva. Toda ne glede na to je bilo o odločilnih dejstvih dejansko stanje popolno ugotovljeno, materialno pravo pa pravilno uporabljeno in je odločitev v celoti pravilna in zakonita.

5. V tem sporu je tožnik za sporno obdobje zahteval plačilo razlike med dejansko obračunanim in izplačanim dodatkom za stalnost in zahtevanim zneskom. Konkretno je toženka dodatek za stalnost obračunavala v višini 0,33 % za vsako zaključeno leto delovne dobe, tožnik pa je zahteval, da se mu obračuna v višini 0,50 %, kar pa ni pravilno.

6. Za rešitev tega spora je bistveno, kje je določena višina dodatka za stalnost. KPJS v 35. členu določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za delovno dobo v višini 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe, kar pomeni, da KPJS višine dodatka za stalnost ne določa. Višino dodatka za stalnost pa določa ZSPJS.

Po določbi prvega odstavka 52. člena ZSPJS so z dnem uveljavitve tega zakona prenehale veljati vse določbe zakonov in drugih predpisov, ki urejajo plače zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnostih ter drugih osebah javnega prava, ki se urejajo s tem zakonom, razen določb področnih predpisov, ki urejajo napredovanje oziroma pridobitev nazivov, in določb področnih zakonov, ki določajo dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili. Po določbi drugega odstavka 52. člena ZSPJS pa ne glede na določbo prejšnjega odstavka znaša dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili, pod pogoji, določenimi v področnih zakonih, po začetku izplačila plač, po tem zakonu, enak odstotek, kot bo določen za dodatek za delovno dobo. ZSPJS je torej razveljavil vse določbe področnih zakonov, ki določajo dodatek za stalnost, in sicer 98.f člen Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.), 86. člen Zakona o policiji (ZPol; Ur. l. RS, št. 49/1998 in nasl.), 40. člen Zakona o slovenski obveščevalno varnostni agenciji (ZSOVA; Ur. l. RS, št. 23/1999 in nasl.), 221. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS; Ur. l. RS, št. 22/2000 in nasl.) in 106. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN, Ur. l. RS, št. 64/1994). Skladno z drugim odstavkom 25. člena ZSPJS pa se višina dodatka za delovno dobo za vsako zaključeno leto delovne dobe določi s kolektivno pogodbo za javni sektor.

Iz navedenega izhaja, da KPJS ne določa višine dodatka za stalnost, ampak jo določa 52. člen ZSPJS, kjer je določeno, da je dodatek za stalnost enak dodatku za delovno dobo, ki je določen v 35. členu KPJS. Zato pritožba napačno navaja, da je višina dodatka za stalnost, določena s KPJS, v nasprotju z določbo 4. člena ZKolP, ker naj bi bila v KPJS višina dodatka za stalnost manj ugodna od višine, ki je določena z zakonom.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavzelo stališče, da je ZSPJS s 1. 8. 2008 posegel v vse področne zakone, ki določajo plače v javnem sektorju, saj je takšne določbe razveljavil, kar se nanaša tudi na višino dodatka za stalnost. Določbe področnih zakonov tako veljajo le v delu, ki se nanašajo na določitev pogojev za priznanje pravice do dodatka, ne pa tudi višine. Ta je sedaj enotna in znaša 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe.

Obrazloženo stališče o problematiki višine dodatka za stalnost je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v zadevi opr. št. X Pd 171/2017. 7. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).