Jedro

V obravnavanem primeru se sporni prostor med zadnjo stropno konstrukcijo in streho ne všteva v bruto tlorisno površino objekta, za katerega tožnika predlagata izdajo gradbenega dovoljenja. Ne le, da sta tako stališče potrdila dva izvedenca, pač pa to izhaja predvsem iz tolmačenja ISO/TC, torej pripravljavca standarda, ki je po mnenju sodišča tudi pristojni organ za njegovo razlago.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Koper št. 351-532/2014-40 z dne 5. 4. 2016 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama nerazdelno povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnika sta kot investitorja pri Upravni enoti Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) dne 20. 10. 2014 vložila zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo dveh dvostanovanjskih stavb na parc. št. 407/26, 407/32 in 407/33, vse k.o. ... Prvostopenjski organ je o zahtevku tožnikov prvič odločil z odločbo, št. 351-532/2015-26 z dne 20. 5. 2015, s katero je zahtevek zavrnil, odločitev pa je po pritožbi tožnikov potrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ), vendar pa je bila ta odločba s sodbo tukajšnjega sodišča, opr. št. III U 177/2015-10 z dne 26. 2. 2016, odpravljena in zadeva v vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, saj odločitve zaradi pomanjkljive obrazložitve ni bilo mogoče preizkusiti.

2. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku z izpodbijano odločbo zahtevek tožnikov znova zavrnil. V obrazložitvi je pojasnil, da je pri odločanju izhajal iz določbe 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki določa, da mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve pri odločanju o izdaji gradbenega dovoljenja med drugim preveriti tudi ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. V obravnavanem primeru je to Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini Koper (v nadaljevanju PUP Koper). Prvostopenjski organ je ugotovil, da nepremičnine, na katerih je predvidena gradnja, sicer ležijo v Občini Ankaran, da pa se v skladu z 2. členom Statutarnega sklepa Občine Ankaran do uveljavitve statuta te občine in drugih občinskih predpisov smiselno uporabljajo vsi predpisi Mestne občine Koper, veljavni na dan 22. 10. 2014, ki niso v nasprotju z Ustavo RS, veljavnimi zakoni ter kolikor ni z odločitvijo občinskega sveta Občine Ankaran posamezno vprašanje urejeno drugače. Ker Občina Ankaran do dneva odločanja o zahtevku tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja še ni sprejela predpisa, ki bi urejal prostor te občine, se je prvostopenjski organ oprl na PUP Koper. Ta v 16. členu določa merila in pogoje za oblikovanje stanovanjskih stavb, med drugim tudi, da bruto tlorisna površina objekta ne sme presegati 400 m2, višinski gabariti stavbe pa ne smejo presegati 6,5 m od najnižje kote terena ob objektu do kote venca. Ugotovil je, da je v obravnavani zadevi za odločitev ključna ugotovitev ali bruto tlorisna površina objekta presega 400 m2. Sporno je, ali je prostor podstrešja, oziroma prostor med zadnjo stropno konstrukcijo treba kot etažo všteti v bruto tlorisno površino objekta ali ne.

3. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je iz projektne dokumentacije, ki sta jo predložila tožnika, razvidno, da nameravana gradnja ni skladna z določili PUP Koper. Iz projektne dokumentacije sicer izhaja, da naj bruto tlorisna površina posamezne stavbe ne bi presegala 400,00 m2. Taka ugotovitev izhaja tudi iz dveh strokovnih mnenj, in sicer izvedenca A.A., katerega mnenje je pridobila tožena stranka in B.B., katerega mnenje sta v pritožbenem postopku ob prvem odločanju predložila tožnika. Iz obeh mnenj je razvidno, da se podstrešje, oziroma vmesni prostor med zadnjo stropno konstrukcijo in streho ne more šteti za etažo, temveč kot nefunkcionalni prostor znotraj hladne prezračevalne strehe. Takima mnenjema prvostopenjski organ ni sledil. Pojasnjuje, da PUP Koper nima določb o tem, kako se presoja in izračunava bruto tlorisna površina objekta in je zato pri odločitvi uporabil slovenski standard SIST ISO 9836, na katerega pri izračunavanju površin in prostornin napotuje 207. člen ZGO-1. Ta standard, ki določa definicijo in način računanja indikatorjev površine in prostornine stavb, je opredelil, da je bruto tlorisna površina stavbe vsota površin vseh etaž stavbe (točka 5.1.3.). Točka 4.4. tega standarda definira etažo, ne le kot prostor med dvema zaporednima stropnima konstrukcijama, pač pa tudi kot prostor med zadnjo stropno konstrukcijo in streho. To pomeni, da okoliščina ali je ta prostor bivalen ali ne, ne vpliva na opredelitev etaže. Tako se je opredelilo tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. III U 332/2012 in sodbi opr. št. III U 45/2015. Prvostopenjski organ se sicer strinja z ugotovitvijo izvedencev, da spornega prostora ni mogoče šteti za podstrešje, kot ga definira SIST ISO 6707-1 v točki 4.6., saj prostor ni dostopen in ni namenjen prebivanju, v danem primeru tudi ne shranjevanju, vendar ima vse elemente etaže, kot jo definira točka 4.4. standarda SIST ISO 9836. Navaja, da je zaradi različnih interpretacij namena določb standarda SIST ISO 9836 in SIST ISO 6707-1 pri odločanju uporabil jezikovno razlago določb standardov, ki sicer nista pravna predpisa, vendar pa na njuno uporabo napotuje 207. člen ZGO-1. 4. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je po projektni dokumentaciji bruto tlorisna površina izračunana v obsegu 399,90 m2, saj v ta izračun ni upoštevan prostor med zadnjo stropno konstrukcijo in streho. Kolikor se, skladno s prej navedenim razlogi, upošteva tudi ta prostor, je bruto tlorisna površina objekta večja od s PUP Koper dopustnih 400 m2. Ko je tožena stranka s temi ugotovitvami seznanila tožnika, sta kljub temu vztrajala pri svoji trditvi o tem, da bruto tlorisna površina ni presežena, priložila pa sta tudi fotokopijo dopisa Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije glede tolmačenja standarda SIST ISO 9836/2011, naslovljenega na Slovenski inštitut za standardizacijo ter fotokopijo odgovora tega organa, ki mu je priložen tudi odgovor predsednika ISO/TC in kar pritrjuje njunima mnenjema. Prvostopenjski organ navaja, da v verodostojnost te korespondence sicer ne dvomi, se pa z odgovori teh institucij ne strinja in jih zato pri svoji odločitvi ne more upoštevati, saj je tako tolmačenje standardov v nasprotju z njihovim besedilom in dosedanjo sodno prakso.

5. Tožnika sta zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil in se v obrazložitvi odločbe smiselno pridružil argumentom izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa. Navajal je, da je v obravnavanem primeru ključno, da gradnja ni projektirana v skladu z določbo 16. člena PUP Koper, saj je presežena bruto tlorisna površina stavbe. Ta se izračuna kot površina vseh etaž stavbe in je neodvisna od namena in uporabe stavbe ali dela stavbe, do tega vprašanja pa se je tudi že opredelila sodna praksa. Drugačnega stališča ni mogoče sprejeti niti na podlagi listin, ki so v upravnih spisih. Nikjer med standardi in zakoni, ki urejajo graditev objektov, namreč ni zakonite podlage za izračunavanje bruto tlorisne površine objekta brez upoštevanja praznega prostora med stropom zadnje etaže in stropno konstrukcijo. Kot podlago za izračun tudi ni mogoče uporabiti Pravilnika o vpisih v kataster stavb, kot je to navedeno v mnenju Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. Ta pravilnik namreč ureja vsebino in sestavne dele elaborata za vpis stavbe v kataster stavb, torej ureja geodetske postopke in ga ni mogoče uporabiti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Tega ne določa niti mnenje drugostopenjskega organa št. 351-37/2015 z dne 3. 2. 2015, objavljeno na njegovi spletni strani, kot zmotno navajata tožnika.

6. Tožnika se s sprejeto odločitvijo ne strinjata in v tožbi predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, obenem pa naj v zadevi vsebinsko odloči, torej spremeni izpodbijani upravni akt na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). To dopušča narava stvari, podatki v spisu pa dajejo zanesljivo podlago za sprejem vsebinske odločitve. Ugotavljata, da je v obravnavani zadevi sporen izračun bruto tlorisne površine objekta, konkretno vprašanje ali se v bruto tlorisno površino všteva tudi prostor pod ostrešjem. Tožnika ugotavljata, da tožena stranka svojo odločitev opira na dve sodbi Upravnega sodišča RS, opr. št. III U 332/2012 in III U 45/2015, ob tem pa poudarjata, da gre v resnici za eno zadevo. Sodbi se opredeljujeta do vprašanja ali podstrešje predstavlja etažo, ne opredeljujeta pa se do vprašanja ali se pri izračunu tlorisnih gabaritov upošteva tudi podstrešje, torej se v tej zadevi ni odločalo o vprašanju ali podstrešje predstavlja etažo, katere površina se všteta v velikost objekta. V zadevi opr. št. III U 332/2012 je sodišče zgolj odločalo ali je objekt, ki je bil predmet inšpekcijske odločbe, drugačen od tistega, ki je bil predmet priglašenih del in ali je zato inšpektorjeva odločba zakonita ali ne. Tožnik v tej zadevi ni izpodbijal ugotovitev glede dimenzij in etažnosti objekta, posledično pa je prišlo do ugotovitve, da podstrešje predstavlja etažo, kar pa pomeni, da se tožena stranka sklicuje na zadevo, v kateri je bilo stališče sodišča sprejeto zaradi pasivnosti stranke o tem vprašanju. V sodbi opr. št. III U 45/2015 je bilo sodišče vezano na ugotovitve prej opisane sodbe, predmet zadeve pa je bila pravilnost odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in ne izpolnjevanje pogojev PUP.

7. Tožnika v nadaljevanju ugotavljata, da se tožena stranka sklicuje na standard SIST ISO 9836, glede napotka sodišča v sodbi opr. št. III U 177/2015 pa drugostopenjski organ navaja, da izvedeniških mnenj ni mogoče upoštevati, saj so v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Tožnika menita, da taka obrazložitev ne zadošča standardu obrazložene odločbe, saj bi moral drugostopenjski organ navesti konkretne primere sodne prakse, v katerih bi bilo obravnavano enako vprašanje, kot je sporno v tej zadevi. Kolikor je imel drugostopenjski organ v mislih sodbi opr. št. III U 322/2012 in III U 45/2015, pa veljajo vsa prej navedena opozorila o vsebini teh sodb. Prav tako je tožena stranka spregledala napotilo sodišča v sodbi opr. št. III U 177/2015, naj pojasni, zakaj je pri odločitvi odstopila od stališč, objavljenih na svoji spletni strani, torej predvsem glede stališča o uporabi Pravilnika o vpisih stavb v kataster stavb. Tožnika menita, da je tožena stranka s tem, ko je pavšalno zavrnila uporabo strokovnih mnenj in lastnih stališč, ravnala protipravno in v nasprotju s prakso. Zavrnitev uporabe prej navedenega pravilnika, na katerega je tožena stranka sama napotila na svoji spletni strani, kaže na njeno arbitrarnost in dvoličnost, prav tako je mogoče trditi, da sta tožnika deležna neenake obravnave.

8. Tožnika izpostavljata, da je treba standard SIST ISO 9836 razlagati na način, da površina podstrešja v obravnavanem primeru ne sodi v bruto tlorisno površino. Tak zaključek izhaja iz projekta, iz mnenja izvedenca A.A., ki ga je imenoval prvostopenjski organ, iz mnenja Zbornice za arhitekturo in prostor ter iz dopisa ISO-International Organization for Standardisation, kar vse v nadaljevanju povzemata. Opozarjata tudi, da PUP Koper ni določil, da se v bruto tlorisno površino vštevajo neuporabni prostori, sedaj pa je stopila v veljavo sprememba tega akta, ki največjo dovoljeno bruto tlorisno površino omejuje na 450 m2, določa, da se računa na podlagi standarda SIST ISO 9836 in določa, da se podstrešje všteje v bruto tlorisno površino le, kolikor je višina prostorov višja od 1,8 m na vsaj dveh tretjinah površin podstrešja in le v delu, kjer je ta višina presežena. Tožnika izpostavljata, da se ta sprememba odloka sicer ne more uporabljati v obravnavani zadevi, lahko pa je se ta določila uporabljajo za razlago prej veljavnega PUP Koper. Navajata tudi, da je sodišče v zadevi opr. št. I U 1566/2011 zavzelo stališče, da upravni organi tudi sicer niso pristojni presojati ali je projekt skladen s PUP, pač pa je to odgovornost projektanta.

9. Tožnika sta prepričana, da vse navedeno kaže, da sta deležna neenake obravnave in arbitrarnega odločanja, ki ni posledica strokovnih odločitev, pač pa protipravnega ravnanja in da so zato podani razlog, da sodišče v zadevi, po tem, ko naj izvede glavno obravnavo, vsebinsko odloči. Navajata tudi, da je bil v obravnavani zadevi že sestavljen osnutek gradbenega dovoljenja, ki ga povzemata.

10. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

11. Sodišče je tožbo vročilo tudi strankam z interesom, navedenim na tožbi. Nobena od njih na tožbo ni odgovorila.

K točki I. izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Tožena stranka je pri odločanju pravilno izhajala iz določbe 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, ki določa, da mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve, preden izda gradbeno dovoljenje, preveriti ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Pravilno je tudi ugotovila, da je v obravnavanem primeru ta prostorski akt PUP Koper in pojasnila razloge, zakaj se ta akt uporablja tudi za nepremičnine, na katerih naj bi tožnika gradila sporni objekt, četudi te ležijo na območju Občine Ankaran.

14. Četrta alineja drugega odstavka 16. člena PUP Koper, ki je veljala v času odločanja o zahtevi tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja, je določala, da tlorisni gabarit, torej velikost pozidave, vključuje nadstreške, vetrolove, balkone, pokrite terase in stopnišča ob stavbi, bruto tlorisna površina pa ne sme presegati 400 m2. Med strankama je sporen izračun bruto tlorisne površine načrtovanega objekta, oziroma sporno ali se prostor med zadnjo stropno konstrukcijo in ostrešjem šteje za etažo in s tem za površino, ki se všteva v bruto tlorisno površino objekta. Stranki sta sicer soglasni, da ta prostor ni podstrešje, da ni prehoden niti ni namenjen shranjevanju, pač pa namenjen le za prezračevanje objekta (hladna streha). Temu pritrjuje tudi sodišče, saj je iz predloženega projekta razvidno, da je predvidena višina tega prostora ob vencu 0.80 m, na najvišji točki, to je pod slemenom, pa 1.21 m. Tožena stranka meni, da je kljub temu treba tudi ta prostor všteti v bruto tlorisno površino in da zato ta znaša več kot 400 m2, kar pomeni, da projekt ni skladen s PUP Koper.

15. Sodišče ugotavlja, da PUP Koper, ki je kot občinski akt pravna podlaga za odločanje o zahtevi tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja, ne pojasnjuje, kako se izračuna bruto tlorisna površina objekta in soglaša s toženo stranko, da je za interpretacijo tega dela PUP Koper zato treba, ob upoštevanju 207. člena ZGO-1, uporabiti standard SIST ISO 9836. Ta določa standarde za lastnosti stavb, in sicer definicije in računanje indikatorjev površine in prostornine. V uvodnih določbah je navedeno, da je standard prevzel enakovreden mednarodni standard ISO 9836, tega pa pripravil tehnični odbor ISO/TC (International Organization for Standardization/Tehnical Committees). Določa tudi, da se za namen standarda uporabljajo definicije, ki jih določa SIST ISO 6707-1. Bruto tlorisna površina je določena v točki 5.1.3. SIST ISO 9836 kot skupna površina vseh etaž stavbe. Etaže so lahko nadstropja, ki so v celoti ali delno pod terenom, nadstropja nad terenom, podstrešja, terase, strešne terase, površine tehničnih in skladiščnih prostorov. Definicijo pojma "etaža" sicer določa standard SIST ISO 6707-1 v točki 4.4. kot prostor med dvema zaporednima stropnima konstrukcijama in tudi kot prostor med zadnjo stropno konstrukcijo in streho. Bruto tlorisna površina je, kot določa SIST ISO 9836, sestavljena iz neto tlorisne površine in tlorisne površine, ki jo zavzema konstrukcija, pri tem pa se neto tlorisna površina med drugim ne ugotavlja za prostor znotraj prezračevalnih streh (točka 5.1.3.2.).

16. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pojasnila, da je pri odločitvi, da v izračun bruto tlorisne površine v obravnavanem primeru všteje tudi prostor med zadnjo stropno konstrukcijo in streho, uporabila jezikovno razlago prej navedenih določb standardov, sklicuje pa se tudi na sodno prakso, konkretno navaja dve sodbi Upravnega sodišča RS, opr. št. III U 332/2012 in III U 45/2015 ter na tej podlagi utemeljuje tudi svojo odločitev, da ne upošteva niti izvedenskih mnenj, pridobljenih v upravnem postopku, niti tolmačenja standarda ISO/TC.

17. Sodišče razlagi tožene stranke ne sledi in ugotavlja, da je zmotno interpretirala SIST ISO 9836 glede izračuna bruto tlorisne površine objekta, s tem pa zmotno uporabila določbo četrte alineje drugega odstavka 16. člena PUP Koper. Na podlagi vseh podatkov, ki so v upravnem spisu, namreč sodišče ugotavlja, da se v obravnavanem primeru prostor med zadnjo stropno konstrukcijo in streho ne všteva v bruto tlorisno površino, kot se je napačno odločila tožena stranka. Tako stališče sodišča v prvi vrsti potrjuje izvedensko mnenje mag. A.A. Izvedenca je prav z namenom izračuna bruto tlorisne površine imenovala tožena stranka. Sodišče zato meni, da gre za nepristranskega strokovnjaka, ki je v mnenju z dne 13. 3. 2015 ugotovil, da spornega prostora ni mogoče upoštevati v bruto površino objekta, ker ni uporaben, ne ustreza definiciji funkcionalnega prostora in sodi med nefunkcionalne dele stavbe, tako kot to določa SIST ISO 9836. Temu mnenju je skladno mnenje Zbornice za arhitekturo in prostor z dne 15. 6. 2015, ki sta jo sicer angažirala tožnika. Ta je z vlogo z dne 10. 7. 2015 dodatno zaprosila SIST Slovenski inštitut za standardizacijo, da pri ISO - International Organisation for Standardisation, sicer pripravljavcu standarda, zaprosi za uradno razlago SIST ISO 9836 glede izračuna bruto tlorisne površine, in sicer ali se lahko podstrešni prostor v takem primeru kot je obravnavani šteje za etažo in ali se všteva v bruto tlorisno površino objekta. Iz odgovora, ki ga je Zbornici za arhitekturo in prostor poslal Slovenski inštitut za standardizacijo z dne 31. 7. 2015 izhaja, da je ISO/TC, ki je pristojna za pripravo standarda, pojasnil, da je zamisel celotnega dokumenta, da se upoštevajo le prostori, ki so praktično uporabni, kar obravnavani prostor ni in se zato ne upošteva kot etaža ali tlorisna površina.

18. Vse navedeno vodi sodišče do zaključka, da se v obravnavanem primeru sporni prostor med zadnjo stropno konstrukcijo in streho ne všteva v bruto tlorisno površino objekta, za katerega tožnika predlagata izdajo gradbenega dovoljenja. Ne le, da sta tako stališče potrdila dva izvedenca, pač pa to izhaja predvsem iz tolmačenja ISO/TC, torej pripravljavca standarda, ki je po mnenju sodišča tudi pristojni organ za njegovo razlago. Nenazadnje sodišče meni, da je enak zaključek mogoče sprejeti tudi z jezikovno razlago točke 5.1.3. SIST ISO 9863, torej razlago, ki jo je uporabila tožena stranka. Točka 5.1.3.5. namreč določa, da je bruto tlorisna površina sestavljena iz neto tlorisne površine in tlorisne površine konstrukcije, pri tem pa je v točki 5.1.3.2. izrecno določeno, da se neto tlorisna površina ne ugotavlja za prostore znotraj prezračevalnih streh, kar pa je prav sporni prostor. To, da je namen PUP Koper, da se v bruto tlorisno površino vštevajo le prostori, ki so uporabni in funkcionalni, kot to razlaga ISO/TC, potrjujejo tudi sedaj veljavne določbe tega predpisa. Na teh določbah sicer ne more temeljiti odločitev, so pa lahko eno od sredstev razlage prej veljavnega predpisa, ki je relevanten v obravnavani zadevi. Spremembe sledijo temu, kar sta ugotavljala oba izvedenca in čemur je pritrdil tudi ISO/TC. Sedanji PUP Koper namreč določa pravila za izračun relevantne bruto tlorisne površine tako, da jo omejuje na 450 m2, posebej se sklicuje na SIST ISO 9863 in predpisuje, da se v bruto tlorisno površino všteva tak prostor le, kolikor je višina prostora med zadnjo stropno konstrukcijo in streho višja od 1,8 m na vsaj dveh tretjinah površine podstrešja in le v delu, kjer je ta višina presežena. Sodišče meni, da spremembe PUP Koper torej sledijo temu, kar je kot smisel standarda SIST ISO 9863 opredelil njegov pripravljavec ISO/TC.

19. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo in zato napačno presodila, da bruto tlorisna površina objekta, za katerega tožnika predlagata izdajo gradbenega dovoljenja, presega dovoljeno površino in da zato projektna dokumentacija ni skladna z določbami PUP Koper. Skladno s tem je sodišče tožbi tožnikov ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožnika sta sicer predlagala, naj sodišče izvede glavno obravnavo in samo odloči v zadevi, torej odloči o izdaji gradbenega dovoljenja. Sodišče takemu predlogu ni sledilo. Po določbi 65. člena ZUS-1 lahko sodišče samo odloči o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, kar pa za obravnavani primer ne velja. Za izdajo gradbenega dovoljenja mora namreč upravni organ presoditi ali so izpolnjeni vsi pogoji iz 66. člena ZGO-1. V konkretnem primeru je sodišče presojalo le enega od pogojev, to je ali je predlagani projekt v skladu s prostorskim aktom, pa še v tem delu le o enem segmentu, to je o bruto tlorisni površini objekta. Upravni organ bo torej moral v obravnavanem primeru presoditi vse preostale zakonsko zahtevane pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja, torej vse tiste, ki jih določa ZGO-1, pri tem pa bo glede vprašanja bruto tlorisne površine objekta vezan na sprejeto stališče sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Iz opisanih razlogov zato sodišče ni sledilo predlogu tožnikov, da bi samo izdalo gradbeno dovoljenje, pač pa je izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

K točki II izreka:

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, sta tožnika, po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, nerazdelno odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetniška družba.