Jedro

Ker je sodišče prve stopnje že pravnomočno odločilo o povsem enakem ugovoru tretjega z dne 25.11.2003 izdanim sklepom, kakršnihkoli spremenjenih razmer po pravnomočnosti citir. sklepa pa tretji tudi sedaj ne navaja, je zato posledični, na dol. čl. 15 ZIZ v zvezi s čl. 319/II ZPP-UPB2 oprti prvostopni zaključek o zavrženju drugega ugovora tretjega kot nedovoljenega pravilen in zakonit.

Izrek

I. Pritožba O. R. kot tretjega se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tretji sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklicujoče se na dol. čl. 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v zvezi s čl. 319/II Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2) dne 22.12.2004 vloženi ugovor O. R. kot tretjega zavrglo kot nedovoljenega.

V pritožbi zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje je tretji uveljavljal vse pritožbene razloge po čl. 15 ZIZ v zvezi s čl. 338/I in 366 ZPP-UPB2 ter pritožbenemu sodišču predlagal njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Navajal je, da je v ugovoru zatrjeval, da ima na nepremičnini lastninsko pravico in da dolžnica nima veljavnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. K ugovoru je predložil listino: Dogovor z dne 3.10.2003, ki dokazuje, da je bila kupoprodajna pogodba št. 36101-52/93-4/2, sklenjena dne 15.10.1993 med O. Š. pri J. in dolžnico, razveljavljena. Z ugovorom je zatrjeval dejstvo neizpodbitne lastninske pravice, saj je pri nepremičnini vl. št. ..., parc. št. ... k.o. R., vknjižena lastninska pravica O. R. do celote. Glede na dejstvo, da je nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo, morajo biti izpolnjeni vsi pogoji po 168. čl. ZIZ, po katerem mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis lastninske pravice na dolžnika. Če te nima, pa mora upnik na podlagi V. odst. 168. čl. ZIZ s tožbo zahtevati vpis te pravice na dolžnika. Šele po pravnomočnosti sklepa o vpisu se lahko nadaljuje izvršilni postopek. Uporaba določila 211. čl. ZIZ torej ne pride v poštev. Tudi v primeru, če sodišče šteje, da nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, bi moralo ravnati po določilih Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). SPZ v 18. čl. določa definicijo nepremičnine, v 8. čl. pa določa načelo povezanosti zemljišča in objekta, pri čemer je izjema etažna lastnina. Vendar je etažna lastnina izjema šele, ko je oblikovana. Etažna lastnina za parc. št. ... .S vl. št. ... k.o. R. pa še ni bila predlagana. 49. čl. SPZ določa, da se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo. Vse dotlej se po 11. čl. SPZ domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. To pa je O. R.. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo, ali je nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi in ali je tretji lastnik. Smotrno bi bilo, da bi sodišče glede na okoliščine razpisalo narok. Tega ni storilo, zaradi česar je storjena bistvena kršitev določbe čl. 29 ZIZ in je izpodbijani sklep nepravilen. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. S priloženo listino je samo zatrjeval, da dolžnica nima niti obligacijske pravice do navedene nepremičnine, na podlagi katere bi z vpisom v zemljiško knjigo pridobila lastninsko pravico na nepremičnini. Zmotno je stališče sodišča, da tretji kot lastnik ne more do konca izvršilnega postopka vedno znova zatrjevati svoje lastninske pravice. Tako določa 64. čl. ZIZ in bi sodišče moralo uporabiti določila ugovornega postopka, ugovor vročiti upnikom, v primeru njihovega nasprotovanja pa uporabiti določilo čl. 65 ZIZ. Sodišče je tako napačno zaključilo, da identičnost v dokaz predložene listine pomeni opiranje na isto materialno podlago. Materialno podlago določajo pravila stvarnega prava in ne predloženi dokaz. Tako je evidentno, da je izvršba na predmet nedopustna, postopanje sodišča v zvezi z ugovorom pa v nasprotju z določili ZIZ. Na pritožbenih stroških je priglasil 700 točk po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za 20 % DDV ter takso za pritožbo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa sodišča druge stopnje dalje do plačila.

Pritožba tretjega ni utemeljena.

Kot je razvidno iz podatkov spisa, je O. R. v predmetnih izvršilnih zadevah (že) dne 14.10.2003 vložila ugovor tretjega, v katerem je navedla, da je stanovanje, ki je predmet izvršbe, njena last in pojasnila, da je bila dne 15.10.1993 med O. Š. p. J. in dolžnico za to stanovanje sklenjena kupoprodajna pogodba, št. ... razveljavljena, in sicer z dne 3.10.2003 med njo in dolžnico sklenjenim dogovorom, katerega fotokopijo je tudi priložila ugovoru (listna št. 56 b spisa). Nadalje je še navedla, da se čas od sklenitve kupoprodajne pogodbe do dneva sklenitve dogovora v skladu s tč. II dogovora šteje kot najemno razmerje. Dne 3.10.2003 pa je bila najemna pogodba, katere fotokopijo je prav tako priložila ugovoru (listna št. 56 c-f spisa), podpisana. Zato je po njenih trditvah izvršba na stanovanje, ki je predmet predmetne izvršbe, nedopustna.

Zaradi pravočasnega nasprotovanja (vseh štirih) upnikov cit. ugovoru je sodišče prve stopnje z dne 25.11.2003 na podlagi določ. čl. 65/II in III ZIZ izdanim sklepom, katerega pravnomočnost je bila ugotovljena z dnem 12.12.2003, ugovor tretjega zavrnilo (tč. 1 izreka) in njegovega vložnika napotilo na pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe s prodajo nepremičnine, ki je predmet predmetne izvršbe (tč. 2 izreka).

Dne 22.12.2004 pa je O. R. ponovno (sicer po pooblaščencu) vložila ugovor tretjega, v katerem je ponovila, da ima na predmetu izvršbe lastninsko pravico, ki preprečuje izvršbo, kar izkazuje z dne 3.10.2003 med njo in dolžnico sklenjenim dogovorom, na podlagi katerega je bila pogodba o prodaji stanovanja z dne 15.10.1993, št. 36101-52/93-4/2 razveljavljena; fotokopijo cit. dogovora je tudi priložila ugovoru (listna št. 148 spisa). V ugovoru je dodala samo še navedbe o razlogih za sklenitev cit. (izvensodnega) dogovora o razveljavitvi kupoprodajne pogodbe (dolžničino neplačevanje kupnine v skladu s pogodbo) ter zahtevala, da sodišče izreče izvršbo na predmetno nepremičnino za nedopustno.

Da je O. R. kot tretji v predmetnih izvršilnih zadevah vložila dva povsem enaka ugovora; oba sta bila namreč vložena iz popolnoma enakega razloga, pri čemer je tudi verjetnost ugovornih navedb izkazovala z identično listino - fotokopijo dne 3.10.2003 med njo in dolžnico sklenjenega dogovora o razveljavitvi med O. Š. pri J. in dolžnico dne 15.10.1993 sklenjene kupoprodajne pogodbe, št. ..., pritožbeno niti ni izpodbijano. Prav tako tudi ni pritožbeno osporavana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo o dne 14.10.2003 (prvo) vloženem ugovoru tretjega že pravnomočno odločeno s sklepom z dne 25.11.2003. V skladu z negativno funkcijo materialne pravnomočnosti, ki se izraža v izreku: ne bis in idem oz. bis de eadem re ne sit actio, pa stranke oz. udeleženci v postopku ne smejo ponovno uveljavljati, kar je pravnomočno priznano in izpodbijati, kar je pravnomočno zavrnjeno. Sodišče ne sme iste stvari na novo obravnavati in o njej odločiti. Veljavnost sodne odločbe se izraža v njeni avtoritativnosti in dokončnosti oz. odločilnosti njene vsebine. Odločilnost sodne odločbe je v tem, da so na njeno vsebino vezane stranke oz. udeleženci postopka in sodišče (čl. 15 ZIZ v zvezi s čl. 320 ZPP-UPB2); vezano ni samo tisto sodišče, ki je izdalo odločbo, marveč so vezana tudi druga sodišča in tudi drugi organi, kolikor je v odločbi odločeno o vprašanju, ki je zanje prejudicialno. Pozitivna funkcija materialne pravnomočnosti se namreč kaže v tem, da je sodišče vezano na svojo prejšnjo odločbo in da drugič o stvari ne sme odločiti drugače kot je že odločeno. Pravnomočno odločena stvar ima absolutno naravo. Sodišče mora po uradni dolžnosti ves čas (tudi izvršilnega) postopka paziti, ali je o stvari že pravnomočno odločeno. Ker pravnomočnost ne dopušča ponovne odločitve o isti stvari, se (tudi v izvršilnem postopku) obravnava kot splošna procesna predpostavka. Če po nastopu pravnomočnosti niso nastale nobene spremenjene okoliščine, je treba drugo vlogo stranke oz. udeleženca postopka zavreči kot nedovoljeno (čl. 15 ZIZ v zvezi s čl. 319/II ZPP-UPB2). Ker je torej sodišče prve stopnje že pravnomočno odločilo o povsem enakem ugovoru O. R. kot tretjega z dne 25.11.2003 izdanim sklepom, kakršnihkoli spremenjenih razmer po nastopu pravnomočnosti cit. sklepa pa tretji tudi sedaj ne navaja, je zato posledični, na določ. čl. 15 ZIZ v zvezi s čl. 319/II ZPP-UPB2 oprti prvostopni zaključek o zavrženju drugega, dne 22.12.2004 vloženega ugovora tretjega kot nedovoljenega, pravilen in zakonit. Z nedovoljenim ugovorom pa sodišče (prve stopnje) ne postopa po določ. čl. 64/III in IV ZIZ, kot to zmotno pritožbeno meni tretji; po cit. določ. se upniku (z opozorilom na pravne posledice iz čl. 65/I ZIZ) vroči (v odgovor) le izvod (pravočasnega, popolnega in tudi) dovoljenega ugovora. Prav tako tudi ni bila storjena pritožbeno zatrjevana kršitev določ. čl. 29 ZIZ, katerega II. odst. nalaga sodišču (prve stopnje) opravo naroka (le), kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Niti določila ZIZ o postopku pri ugovoru tretjega, niti eventualni razlogi smotrnosti (saj je (bil) drugič vloženi ugovor tretjega vsebinsko enak prvemu) pa prvostopnemu sodišču niso narekovali oprave naroka. Sicer pa je sodišče (prve stopnje) pri ugotavljanju verjetne (ne)izkazanosti pravice na predmetu izvršbe, ki preprečuje izvršbo, vezano (le) na trditveno in dokazno podlago v ugovoru (čl. 64/I in V ZIZ). Ali ima tretji resnično oz. dejansko zatrjevano pravico na predmetu izvršbe, ki preprečuje izvršbo, pa sodišče (prve stopnje) ugotavlja (šele) v na podlagi eventualne tožbe iz čl. 65/III ZIZ začetem pravdnem postopku. Ob tem ni odveč dodati, da tretji, kot izhaja iz spisovnih podatkov, v 30. dneh od pravnomočnosti sklepa sodišča prve stopnje z dne 25.12.2003 oz. vse do dneva izdaje izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje pravde zaradi nedopustnosti izvršbe, na katero je bil napoten, ni sprožil. Povsem neupoštevno pa je tudi sklicevanje na (tudi šele) v pritožbi (prvič) cit. določila ZIZ, SPZ ter ZZK-1, po katerih bi moralo ravnati sodišče prve stopnje glede na (ne)vpisanost nepremičnine v zemljiško knjigo, saj (ne)pravilnost prvostopnega postopanja pri izvršbi na nepremičnino, ki je oz. ni vpisana v zemljiško knjigo, ni predmet postopka pri po tretji osebi vloženem ugovoru.

Pritožbo tretjega je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi (čl. 15 ZIZ v zvezi s čl. 365/tč. 2, 366 in 353 ZPP-UPB2).

Zaradi neuspeha s pritožbo, je tretji dolžan sam trpeti svoje stroške tega pritožbenega postopka (čl. 15 ZIZ v zvezi s čl. 165/I ZPP-UPB2).