U-I-112/99

13. 2. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Kmetijsko gozdarske zadruge Ožbalt ob Dravi in drugih, ki jih zastopa Janez Kek, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 13. februarja 2003

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 17. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93, 1/96 in 23/96-popr.) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnice (dvanajst gozdarskih oziroma kmetijsko gozdarskih zadrug) navajajo, da so bile ustanovljene oziroma preoblikovane na podlagi Zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 in nasl. - v nadaljevanju ZZad) iz nekdanjih temeljnih organizacij kooperantov (v nadaljevanju TOK), ki so bile v sestavi nekdanjih gozdnogospodarskih delovnih organizacij, in da so ene izmed pravnih naslednikov nekdanjih gozdnogospodarskih delovnih organizacij. Določbo četrtega odstavka 17. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) izpodbijajo, ker naj bi s podelitvijo 20-letne koncesije za opravljanje del v gozdovih, ki so last Republike Slovenije, v korist gozdarskih delniških družb omejila konkurenco na področju gozdarstva, gozdarskih storitev in trgovanja z lesom. Pobudnice navajajo, da so materialno in socialno šibkejši del nekdanjih gozdnogospodarskih delovnih organizacij. Menijo, da taka ureditev pomeni neenako obravnavo naslednikov nekdanjih gozdnogospodarskih delovnih organizacij in da daje monopol zasebnim delniškim družbam, ki so nastale z lastninskim preoblikovanjem dela nekdanjih gozdnogospodarskih delovnih organizacij. Zakonodajalec naj bi po eni strani upošteval socialno varnost zaposlenih v gozdarskih delniških družbah in potrebo po dolgoročnem gospodarjenju z gozdovi, po drugi strani pa naj bi popolnoma zanemaril materialno in socialno šibkejši del nekdanjih gozdnogospodarskih delovnih organizacij. Po navedbah pobudnic so njihovi člani kmetje, ki bi s svojo mehanizacijo lahko opravljali določena dela kot svojo dopolnilno dejavnost tudi v državnih gozdovih, če ne bi bilo takega zakonskega omejevanja konkurence. Poleg tega naj bi bilo dvajsetletno trajanje monopola določeno neutemeljeno in arbitrarno. Zato naj bi bila izpodbijana določba v nasprotju z načeli pravne in socialne države (2. člen Ustave), kršila naj bi pravico do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Zakonska omejitev konkurence na lesnem trgu naj bi zadrugam in zadružnim kmetom povzročala škodo, zato predlagajo začasno zadržanje izvršitve izpodbijane določbe.

2.Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve pojasnjuje, da je bila z izpodbijano določbo in drugimi določbami 2. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/96 in 23/96 popr. - ZSKZ-A) spremenjena in dopolnjena prvotna ureditev drugega in tretjega odstavka 17. člena ZSKZ. S tem naj bi zakonodajalec sledil odločbi Ustavnega sodišča št. U-I- 78/93 z dne 18. 10. 1995 (Uradni list RS, št. 68/95 in OdlUS IV, 104). Izpodbijana ureditev naj bi glede na dotedanjo dejavnost TOK, ki so opravljale odkup lesa iz zasebnih gozdov in gozdarsko dejavnost v tistem delu gozdov, ki so bili v uporabi TOK, nikomur ne zagotavljala monopola. Pri tem naj bi šlo za manjša, dopolnilna dela. Pravica do izvajanja te dejavnosti namreč TOK oziroma njihovim naslednikom ni bila odvzeta. Po mnenju Sekretariata je treba izpodbijano določbo obravnavati v okviru celotne ureditve ZSKZ.

3.Tudi Vlada v mnenju o pobudi navaja podobno. Poleg tega navaja še, da so bili med pravnimi nasledniki gozdnogospodarskih delovnih organizacij na podlagi 82. člena Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. - v nadaljevanju ZG) sklenjeni sporazumi o delitvi sredstev in virov sredstev. Različnost pravnoorganizacijskih oblik pravnih naslednic gozdnogospodarskih delovnih organizacij pa naj bi sama po sebi ne mogla biti podlaga za oceno, da je ena pravnoorganizacijska oblika (tj. zadruga) gospodarsko šibkejša od druge (tj. delniške družbe).

B.

4.Na podlagi 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. - v nadaljevanju ZLPP) so vsa kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so bili v sredstvih podjetij, postali last države oziroma občin. Po določbi drugega odstavka 74. člena ZZad in prvega odstavka 14. člena ZSKZ so postala last države oziroma občin kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih obstoječe zadruge in TOK dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način. Zemljišča v družbeni lastnini, ki so jih zadruge in TOK pridobile na odplačen način, niso postala last države oziroma občin, temveč so ostala zadružno premoženje (prvi odstavek 74. člena ZZad).

5.Prejšnjim upravljalcem kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini, ki so na podlagi navedenih določb postala last Republike Slovenije oziroma občin, je ZSKZ ohranil pravico uporabe in upravljanja. Prvi odstavek 17. člena ZSKZ namreč določa, da prenos zemljišč in gozdov ne vpliva na pravice upravljalcev, da nadaljujejo z uporabo in upravljanjem kmetijskih zemljišč in gozdov, če jih obdelujejo oziroma izkoriščajo sami in za njih skrbijo kot dober gospodar. Ustavno sodišče pa je z odločbo št. U- I-78/93 presodilo, da ta določba ni v neskladju z Ustavo, kolikor se razume tako, da sta Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma občina dolžna v skladu z zakonskimi pogoji in v skladu z razlogi, navedenimi v obrazložitvi citirane odločbe, z dosedanjimi upravljalci skleniti zakupno oziroma drugo ustrezno pogodbo, oziroma jim dodeliti koncesijo. Iz obrazložitve navedene odločitve (36. točka) je razvidno, da bi bila razlaga prvega odstavka 17. člena, po kateri bi se lahko koncesijsko ali pogodbeno razmerje sklenilo s komerkoli, ustavno sprejemljiva le v primeru, "če položaj prizadetih podjetij ne bi užival nikakršnega ustavnopravnega varstva". Ustavno sodišče je zakonodajalcu naložilo še, da časovno omeji prehodno obdobje, ki ga je vzpostavil 17. člen ZSKZ, in s tem odpravi neustavno pravno praznino glede časovnega trajanja prehodnega obdobja.

6.Pobudnice izpodbijajo določbo četrtega odstavka 17. člena ZSKZ, ki je bila uveljavljena z 2. členom ZSKZ-A po izdaji citirane odločbe Ustavnega sodišča. Iz pobude je razvidno, da pobudnice to določbo izpodbijajo v delu, ki se nanaša na sklenitev pogodbe (po spremenjenem drugem odstavku 17. člena je za gozdove lahko sklenjena koncesijska oziroma druga ustrezna pogodba v skladu z zakonom) za gozdove. Gre za drugi stavek četrtega odstavka 17. člena ZSKZ, ki se glasi: "Za gozdove se pogodba iz drugega odstavka tega člena sklene najmanj za dela, ki jih je v sedanjih državnih gozdovih opravljal dosedanji upravljavec do uveljavitve zakona o gozdovih, in sicer najmanj za dobo 20 let".

7.Iz navedenega je razvidno, da izpodbijana ureditev sama po sebi pobudnic ne izključuje. Kolikor gre za gozdove v družbeni lastnini, ki so jih TOK pridobile neodplačno in so zato prešli v last države oziroma občine, se ureditev 17. člena ZSKZ nanaša tudi na zadruge, ki so nastale s preoblikovanjem TOK. Če pobudnice niso uporabljale in upravljale z gozdovi v družbeni lastnini, ki so postali last države, pa svojega pravnega položaja ne morejo primerjati s pravnim položajem dosedanjih upravljavcev, ki zaradi izločitve zemljišč iz njihovih sredstev in prenosa v last države uživajo ustavnopravno varstvo. Stališče glede položaja družbene lastnine in družbenih pravnih oseb, ki so z njo upravljale, ter glede obsega ustavnega varstva pravnih interesov, položajev ali pravic teh oseb na podlagi Ustave je Ustavno sodišče obrazložilo že v odločbi št. U-I-78/93 in v odločbi št. U-I-77/93 z dne 6. 7. 1995 (Uradni list RS, št. 43/95 in OdlUS IV, 67). Zato v obravnavani zadevi teh stališč ne ponavlja, temveč se nanje v celoti sklicuje.

8.Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-78/93 ugotovilo, da je določba prvega odstavka 17. člena ZSKZ državo kot lastnico omejila tako, da je bila do 30. 6. 1996 (oziroma do pravnomočne odločbe o denacionalizaciji) dolžna dovoliti uporabo in upravljanje gozdov dosedanjim upravljavcem; od 1. 7. 1996 dalje pa dosedanjim upravljavcem zagotoviti (kot lastnica in zakonodajalec) vzpostavitev pogodbenega oziroma koncesijskega razmerja, ki jim bo zagotavljal pogoje za nadaljnji obstoj oziroma nadaljnje opravljanje njihove dejavnosti. Določanje posameznih pogojev zakupnih oziroma koncesijskih razmerij pa je stvar ocene primernosti in izkustvenih spoznanj zakonodajalca. Ali je obdobje 20 let ustrezno oziroma primerljivo z amortizacijsko dobo vlaganj v zemljišča oziroma trajne nasade, je torej stvar primernosti in ne ustavnopravne presoje. Presoja ustreznosti take odločitve zato ni v pristojnosti Ustavnega sodišča.

9.Glede na navedeno je očitno, da je pobuda za oceno ustavnosti četrtega odstavka 17. člena ZSKZ očitno neutemeljena. Zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić