Jedro

Dolžnost organa, da po uradni dolžnosti zbira podatke in ugotavlja resnično stanje stvari, ne gre tako daleč, da bi bil dolžan preverjati resničnost podatkov, vpisnih v zemljiški knjigi, s pregledovanjem vpisnikov na istem ali drugih sodiščih, poleg tega pa se v sodnih vpisnikih niti ne vodijo podatki o lastništvu nepremičnin. Glede na navedeno se je organ ob odsotnosti drugačnih navedb in dokazov lahko zanesel na resničnost podatkov, razvidnih iz zemljiške knjige.

Okoliščina, da je stanovanje obremenjeno z osebno služnostjo sama po sebi še ne pomeni, da tožnica z njim ne more razpolagati, saj ji navedena služnost praviloma ne onemogoča odtujitve in obremenitve nepremičnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev BPP z dne 4. 12. 2017. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica prošnjo vložila za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z obnovo postopka v individualnem delovnem sporu zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Organ navaja, da je tožnico v sklepu z dne 7. 12. 2017 seznanil s tem, da je po vpogledu v uradno evidenco zemljiške knjige ugotovil, da sta tožnica in njen mož solastnika (vsak do 1/2) garaže v garažni hiši in stanovanja v večstanovanjski stavbi, katerih skupna vrednost znaša 92.901,00 evrov, da tožnica in njena družina ne živi v tem stanovanju in da tožnica zato ne bo upravičena do BPP, ker to premoženje presega vrednost 14.281,44 evrov. Navaja tudi, da se tožnica v svojem odgovoru z dne 11. 12. 2017 do teh ugotovitev ni opredelila. Iz nadaljnje obrazložitve izhaja, da je organ za BPP navedeno nepremičnino upošteval pri izračunu vrednosti premoženja, in ker zato upoštevno premoženje presega vrednostni cenzus 14.281,44 evrov, je prošnjo zavrnil. 3. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da je bila v istem koledarskem letu (2017) pri istem sodišču že večkrat upravičena do BPP na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb, zato je organ z izpodbijano odločbo poleg nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja kršil tudi 158. člen Ustave. Kot dokaz prilaga sklep višjega sodišča z dne 27. 9. 2017 št. 2235/2013 (I Cp 1951/2017). Trdi, da v svoji prošnji ni ničesar zamolčala, saj na podlagi pravnomočne sodbe št. 2235/2013 ni več lastnica stanovanja. Meni, da je uradna dolžnost sodišča, da to preveri, in ker gre za sodišče, priloga ni potrebna. V tem primeru naj ne bi bilo bistveno publicitetno načelo zemljiške knjige, saj je to namenjeno varstvu tretjih oseb, na pa sodišča. Trdi, da ne more nositi bremena za to, da sprememba pri vpisu v zemljiški knjigi še po pol leta ni bila opravljena.

4. Nadalje navaja, da jo je organ za BPP pozival k dopolnitvi glede podatkov, ki jih je v prošnji že navedla, ni pa je pozval, da se izjasni glede okoliščin, na katere je oprl svojo odločitev, to je glede lastništva nepremičnine na A. Zato meni, da ji je bil poslan vsebinsko prazen sklep z očitnim namenom zavajanja in hude kršitve njenih pravic. Organ za BPP naj bi se skliceval na podatke o vrednosti nepremičnine, ki jih tožnica nima več v lasti, ni pa ugotavljal mesečnega prihodka na družinskega člana, ki je eden od najpomembnejših parametrov pri odločanju o oprostitvi plačila sodne takse. Prav tako naj bi organ za BPP „v celoti zanemaril“ 12. a člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), saj je bila v zemljiški knjigi, na katero se sicer sklicuje, vpisana osebna neodplačna dosmrtna služnost v korist tretje osebe, ki ni družinski član, kar pomeni, da tožnica in njeni družinski člani tudi pred pravnomočnostjo sodbe št. 2235/2013 niso imeli razpolagalne sposobnosti za navedeno nepremičnino. Trdi, da premoženje njene družine znaša 9.500,00 evrov in ne presega zneska 14.281,44 evrov, kot nepravilno ugotavlja organ za BPP. Navaja tudi, da sta ji isti uradni osebi v zadevi BPP 277/2017 na podlagi povsem istih dejstev pravilno odobrili BPP. Sklicuje se še na sklep višjega sodišča, s katerim je bil mož oproščen plačila sodne takse, za kar se uporabljajo isti parametri.

5. Uveljavlja tudi kršitev načel in določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) glede posebnega ugotovitvenega postopka in meni, da bi jo moral organ s ciljem ugotoviti resnično stanje zadeve (načelo materialne resnice, zaslišanja stranke, pomoči neuki stranki) pozvati k dopolnitvi nepopolnih ali nejasnih podatkov in pri njihovem razjasnjevanju uporabiti tudi podatke, ki jih je sam pridobil po uradni dolžnosti. Dodaja, da dolžnost organa, da si sam pridobi podatke o premoženju (drugi odstavek 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP), ne pomeni le preverjanja, ali je tožnik vse navedel, da bo v primeru pomanjkljivosti zahtevek zavrnil, temveč predvsem, da mora po uradni dolžnosti pridobljene podatke uporabiti tudi za ugotavljanje prosilčevega premoženjskega stanja.

6. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v odločbi. Dodaja, da dejstvo, da ji je bila BBP že večkrat odobrena, še ne pomeni, da je zgolj zaradi tega izpolnjuje materialne pogoje za dodelitev BPP v zvezi z novim predlogom. Navaja, da mora prosilec pogoje izpolnjevati ves čas trajanja postopka, za katerega se mu BPP odobri, in še eno leto po njegovem pravnomočnem zaključku. Meni, da tožnica ni izkazala, da je vknjižena dosmrtna služnost ovira za razpolaganje z nepremičnino. Dodaja še, da sta tožnica in njen mož tudi lastnika garaže, katere vrednost po podatkih GURS znaša 12.707,50 evrov, kar skupaj z vrednostjo lastniškega deleža tožničinega moža v podjetju ... v višini 7.500,00 evrov presega prag 14.281,44 evrov, do katerega je prosilcu mogoče odobriti BPP.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na drugačne odločitve organa za BPP o drugih tožničinih prošnjah za dodelitev BPP in odločitve sodišč o oprostitvi plačila sodnih taks, saj gre v vseh pogledih za samostojne postopke, vključno z ugotavljanjem dejanskega stanja. Ker gre torej za druge, samostojne postopke, z izpodbijano odločitvijo tudi ni poseženo v pravnomočnost odločb, izdanih v teh postopkih, niti ni kršen 158. člen Ustave, kar uveljavlja tožnica.

9. V obravnavani zadevi je organ za BPP sicer zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev BPP, ker vrednost njenega premoženja in premoženja družinskih članov presega cenzus za pridobitev brezplačne pravne pomoči, ki je ob odločanju znašal 14.281,44 evrov. Med strankama je sporno, ali je organ pri ugotavljanju vrednosti premoženja smel upoštevati tudi stanovanje v večstanovanjski hiši in garažo v garažni hiši na naslovu ...

10. Tožnica v tožbi ne ugovarja ugotovitvi, da v navedenem stanovanju z družino ne živi (oziroma da živi na drugem naslovu), temveč zatrjuje, da organ za BPP navedene nepremičnine ne bi smel upoštevati, ker z možem nista več lastnika tega premoženja, oziroma da z njem tudi, ko sta bila še lastnika nista mogla razpolagati, ker je stanovanje obremenjeno z neodplačno osebno služnostjo v korist tretje osebe. V zvezi s tem organu poleg zmotne ugotovitve dejanskega stanja očita tudi bistvene kršitve določb postopka.

11. Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je organ za BPP pred izdajo izpodbijane odločbe v sklepu z dne 7. 12. 2017, s katerim je tožnico pozval k dopolnitvi prošnje, med drugim tožnico seznanil tudi s tem, da je na podlagi vpogleda v zemljiško knjigo ugotovil, da sta tožnica in njen mož solastnika nepremičnin v k. o. ... na naslovu A., in sicer stanovanja v večstanovanjski stavbi in garaže v garažni hiši, katerih skupna vrednost znaša 92.901,00 evrov. Hkrati jo je seznanil s svojim stališčem, da glede na to, da tožnica oziroma njena družina ne živi na tem naslovu, ne bo upravičena do BPP, saj vrednost tega premoženja presega cenzus iz prvega odstavka 27. člena Zakona socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre).

12. Po določbi prvega odstavka 20. člena ZBPP organ za BPP, ki ugotavlja materialni položaj prosilca in njegove družine, po uradni dolžnosti pridobi za to potrebne osebne podatke, tudi podatke, ki štejejo za davčno tajnost, iz obstoječih zbirk podatkov, določenih v zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Na tej podlagi je bil organ dolžan med drugim preveriti podatke o lastništvu nepremičnin v zemljiški knjigi. Navedena določba, ki organu nalaga pridobivanje podatkov iz obstoječih zbirk podatkov, določenih v zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, pa ne pomeni, da je dolžan raziskovati, ali podatki, vpisani v zemljiški knjigi, ustrezajo resničnemu stanju, razen če dvom v njihovo resničnost ne izhaja navedb stranke ali drugih pridobljenih podatkov. Dolžnost organa, da po uradni dolžnosti zbira podatke in ugotavlja resnično stanje stvari, namreč ne gre tako daleč, da bi bil dolžan preverjati resničnost podatkov, vpisnih v zemljiški knjigi, s pregledovanjem vpisnikov na istem ali drugih sodiščih, poleg tega pa se v sodnih vpisnikih niti ne vodijo podatki o lastništvu nepremičnin. Glede na navedeno se je organ ob odsotnosti drugačnih navedb in dokazov lahko zanesel na resničnost podatkov, razvidnih iz zemljiške knjige.

13. Po presoji sodišča tožnica zmotno meni, da bi jo moral organ v zvezi z ugotovitvami o lastništvu nepremičnin, do katerih je prišel na podlagi vpogleda v zemljiško knjigo, kakorkoli pozivati k izjavi. Po določbah 67. člena ZUP, po katerem skladno z drugim odstavkom 34. člena ZBPP postopa organ za BPP, je namreč dolžan stranko pozivati k odpravi pomanjkljivosti, če je vloga nepopolna ali nerazumljiva tako, da je sicer ni mogoče obravnavati. Če pa prosilec za BPP ne navede vsega premoženja, ki pride v poštev za ugotavljanje njegovega finančnega stanja, pa to ne pomeni, da je vloga nepopolna ali nerazumljiva na način, ki bi onemogočal njeno vsebinsko obravnavo. Organ zato ni ravnal v nasprotju z določbami ZUP, ko je tožnico pred izdajo odločbe zgolj seznanil s svojimi dejanskimi ugotovitvami in stališčem v zvezi z njimi, pri čemer je iz sklepa, v katerem je to storil, razvidno, da o tožničini vlogi v določenem roku še ne bo odločil. S tem je dal tožnici možnost, da se v tem roku oziroma vse do izdaje odločbe izjavi o njegovih ugotovitvah. Ker tega ni storila ne glede lastništva navedenih nepremičnin niti glede možnosti razpolaganja z njimi, se je organ lahko zanesel na resničnost ugotovljenih podatkov, tožnica pa tega ne more več uspešno uveljavljati v tožbi, saj gre za nedovoljene tožbene novote v smislu tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede na navedeno so neutemeljeni tožničini očitki o kršitvah pravil upravnega postopka in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče ob tem še dodaja, da tožnica tudi v tožbi ni uspela izkazati, da ob izdaji izpodbijane odločbe ni bila več lastnica v premoženjskem stanju upoštevane nepremičnine, saj sodbe, na katero se sklicuje v tožbi, ni priložila.

14. Tožnica neutemeljeno uveljavlja tudi, da je organ ravnal zmotno, ko ni upošteval, da je (kot je razvidno iz evidence v zemljiški knjigi) stanovanje obremenjeno z dosmrtno brezplačno služnostjo stanovanja, kar naj bi ji onemogočalo razpolaganje. Okoliščina, da je stanovanje obremenjeno z navedeno osebno služnostjo namreč sama po sebi še ne pomeni, da tožnica z njim ne more razpolagati, saj ji navedena služnost praviloma ne onemogoča odtujitve in obremenitve nepremičnine. Organ bi bil dolžan navedeno služnost upoštevati in nepremičnino izvzeti iz tožničinega premoženjskega stanja le, če bi tožnica izkazala upravičene razloge, iz katerih bi bilo razvidno, da je razpolaganje z nepremičnino omejeno, in na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da te omejitve tožnica oziroma njeni družinski člani niso zakrivili po lastni volji (prim. sodbe tega sodišča III U 180/2016, II U 74/2016). Ker tega tožnica v tej zadevi ni storila (čeprav je po že pojasnjenem za to imela možnost, po tem ko jo je organ obvestil, da bo v njeno premoženjsko stanje upošteval tudi stanovanje na A.), izpodbijani odločbi tudi v tem pogledu ni mogoče očitati nezakonitosti.

15. Ker je organ tako ugotovil, da že vrednost tožničinega premoženja in premoženja njenih družinskih članov presega prag iz določb 14. člena ZBPP, mu ni bilo treba posebej ugotavljati še višine tožničinih prejemkov in prejemkov njenih družinskih članov, temveč je njeno prošnjo za dodelitev BPP utemeljeno zavrnil. 16. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.