Jedro

V postopku ponovne odmere pokojnine vdovska pokojnina tožnici pri slovenskem nosilcu zavarovanja, torej tožencu, ni bila priznana. Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 3. 12. 2013, ki ni predmet tega postopka, je bila potrjena odločba z dne 20. 9. 2013, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker pogoji za priznanje obravnavane pravice po slovenski nacionalni zakonodaji, torej iz 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s 392. členom ZPIZ‑2 na dan 1. 7. 2008 niso izpolnjeni. Pravica do vdovske pokojnine je bila torej tožnici po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH pravnomočno zavrnjena. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino odločilno. Pomeni namreč, da ostane vdovska pokojnina trajna obveznost tujega, torej bosansko hercegovskega nosilca zavarovanja, in ni podlage za njeno priznanje pri tožencu. Pravnomočna zavrnitev pravice do vdovske pokojnine po 37. členu Sporazuma pa pomeni tudi, da morajo pritožbena izvajanja v zvezi z uporabo 3. alineje 1. odstavka oziroma 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1 ter dopolnitvijo 48 let starosti pred 31. 8. 2008 v obravnavanem primeru ostati brezuspešna. Izpodbijani zavrnilni odločbi sta torej pravilni in zakoniti, tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje vdovske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela pa utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve ... z dne 25. 4. 2017 in št. ... z dne 22. 9. 2016, priznanje pravice do vdovske pokojnine oziroma podredno do sorazmernega dela vdovske pokojnine od 2. 6. 2013 dalje ter povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Razlogovanje, da 1. 7. 2008 ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine, je zmotno, saj so pogoji iz 3. alineje 1. odstavka in 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1 izpolnjeni. Pravica do družinske pokojnine ji je zaradi odpada najmlajšega otroka prenehala z 31. 8. 2008, kar je sicer pred dopolnitvijo 53 let starosti, vendar po dopolnitvi 48 let starosti, zato lahko po 6. odstavku 110. člena ZPIZ-1 pravico uveljavi ob dopolnitvi 53 let. To starost je dopolnila 2. 6. 2013. Določba 3. alineje 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1 ni v korelaciji z drugimi pogoji iz 110. člena ZPIZ‑1. Njena uporaba je odvisna le od tega, ali je po zavarovančevi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine, vdova pa jih je dolžna preživljati. Prav takšno stanje je podano in dokazano v obravnavani zadevi. Tudi po 6. odstavku 110. člena ZPIZ-1 bi, ker je bila 31. 8. 2008 že stara 48 let, morala pridobiti pravico do vdovske pokojnine, ko je dopolnila 53 let starosti. Zmotno je uporabljen 37. člen Sporazuma z BIH o socialnem zavarovanju. Napačen je zaključek, da je nosilec zavarovanja v BIH pri priznanju pravice do družinske pokojnine upošteval tudi slovensko pokojninsko dobo. Iz odločbe z dne 3. 6. 2013 izhaja, da je pokojni zavarovanec dopolnil 35 let zavarovalne dobe in le 29 let pokojninske dobe. Pri odmeri pokojnine je bila upoštevana le pokojninska doba, kot najugodnejše obdobje pa obdobje od 20. 7. 1960 do 1997, ko je bil zavarovan pri tujem nosilcu zavarovanja. Pri tožencu je bil zavarovan od 20. 7. 1960 do 14. 5. 1983, torej 15 let, 8 mesecev in 7 dni. Podani sta kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlaga povrnitev stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter pravilno uporabljenega materialnega prava.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do povsem pavšalno zatrjevanih kršitev iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Glede t. i. protispisnosti pa pritožba sploh ne navaja, da bi sodišče listinam oziroma zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko imajo.

5. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb o pravici do vdovske pokojnine. Priznanje te pokojninske dajatve je bilo zavrnjeno, ker je tožnica to pravico na podlagi skupne slovenske in tuje zavarovalne dobe uveljavila pri bosansko hercegovskem nosilcu zavarovanja, nova odmera pokojnine po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH (Sporazum)2 pa je bila pravnomočno zavrnjena. Da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

6. Po 1. odstavku 37. člena Sporazuma so se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega sporazuma 1. 7. 2008 z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerile po določbah tega sporazuma, torej po 21. členu kot samostojna dajatev oziroma 22. členu kot sorazmerni del dajatve. To velja tudi za dajatve, ki so bile prvič priznane v eni pogodbenici do 7. 10. 1991, nato pa v obdobju iz prvega stavka uveljavljene ter priznane v drugi pogodbenici na podlagi pretežnosti zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji te pogodbenice. V teh primerih velja dan, ko je nosilec prve pogodbenice začel postopek, kot dan vložitve zahtevka po zakonodaji druge pogodbenice. Tako določene dajatve gredo od prvega dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine.

7. Po 2. odstavku 37. člena Sporazuma se pogoji za pridobitev pravice do pokojnine iz 1. odstavka tega člena v drugi pogodbenici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve tega sporazuma. Če po zakonodaji druge pogodbenice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve tega sporazuma, ostanejo dajatve obveznost pogodbenice, ki jih je priznala. Po sodni praksi pritožbenega sodišča3 po uveljavitvi Sporazuma na podlagi zavarovalne dobe, ki je že bila upoštevana pri priznanju pokojnine, pri tožencu ni več mogoče uveljaviti pokojninskih dajatev. Velja tudi za vdovsko pokojnino. Če torej pogoji za priznanje pravice po slovenski nacionalni zakonodaji ob uveljavitvi Sporazuma 1. 7. 2008 niso izpolnjeni oziroma je ponovna odmera pokojnine po 37. členu Sporazuma pravnomočno zavrnjena, vdovska pokojnina, priznana na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja, ostaja obveznost bosanskega nosilca zavarovanja. Prav takšno stanje je podano v obravnavani zadevi.

8. Tožnici, ki je ob moževi smrti 27. 9. 1997 dopolnila 37 let starosti, je bila skupaj s tremi otroci z odločbo bosansko hercegovskega nosilca zavarovanja z dne 27. 2. 1998 po smrti moža priznana družinska pokojnina od 28. 9. 1997 dalje. Nobenega dvoma ni, da ji je bila pravica priznana na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene v Sloveniji in Bosni in Hercegovini v trajanju 29 let, 6 mesecev in 3 dni.4 Pravica ji je bila kot souživalki torej priznana na podlagi skupne slovenske in bosanske zavarovalne dobe, zato so pritožbene navedbe v smeri neupoštevanja slovenske dobe pri priznanju pravice do vdovske pokojnine pri bosanskem nosilcu zavarovanja neutemeljene. Prav zaradi upoštevanja skupne slovenske in bosanske zavarovalne dobe pri priznanju pravice do vdovske pokojnine pri bosanskem nosilcu, je prišlo do postopka preračuna oziroma nove odmere priznane pokojninske dajatve pri bosanskem5 in slovenskem nosilcu zavarovanja.

9. Vendar v postopku ponovne odmere pokojnine vdovska pokojnina tožnici pri slovenskem nosilcu zavarovanja, torej tožencu, ni bila priznana. Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 3. 12. 2013, ki ni predmet tega postopka, je bila potrjena odločba z dne 20. 9. 2013, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker pogoji za priznanje obravnavane pravice po slovenski nacionalni zakonodaji, torej iz 110. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)6 v zvezi s 392. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ‑2)7 na dan 1. 7. 2008 niso izpolnjeni. Pravica do vdovske pokojnine je bila torej tožnici po 37. členu Sporazuma pravnomočno zavrnjena. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino odločilno. Pomeni namreč, da ostane vdovska pokojnina trajna obveznost tujega, torej bosansko hercegovskega nosilca zavarovanja, in ni podlage za njeno priznanje pri tožencu. Pravnomočna zavrnitev pravice do vdovske pokojnine po 37. členu Sporazuma pa pomeni tudi, da morajo pritožbena izvajanja v zvezi z uporabo 3. alineje 1. odstavka oziroma 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1 ter dopolnitvijo 48 let starosti pred 31. 8. 2008 v obravnavanem primeru ostati brezuspešna. Izpodbijani zavrnilni odločbi sta torej pravilni in zakoniti, tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje vdovske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela pa utemeljeno zavrnjen.

10. Na podlagi navedenega je bilo potrebno pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo. Ostale pritožbene navedbe glede na predhodno navedeno niso pravno relevantne.8

11. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo potrebno odločiti še, da tožnica krije svoje stroške pritožbe sama (165. v zvezi z 154. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 73/2003 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 37/08 - MP št. 10/08. 3 Psp 261/2013, Psp 303/2016. 4 Od tega v Sloveniji 15 let, 8 mesecev in 7 dni v obdobju od 20. 7. 1960 do 14. 5. 1983. 5 Odločba z dne 3. 6. 2013. 6 Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami. 7 Ur. l RS, št. 96/2012 s spremembami. 8 1. odstavek 360. člena ZPP.