Jedro

Za subsumpcijo dejanskega stanu pod pravilo iz prvega odstavka 312. člena ZOR zadošča, da dolžnik ob plačilu opredeli terjatev, ki jo želi poravnati, in ni potrebna še kakšna posebna (dodatna) pisna izjava o vračunavanju ali načinu poplačevanja (vseh) obstoječih terjatev med strankama.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (v še preostalem delu), s katerim je tožnik zahteval od tožene stranke plačilo 7.511,27 EUR (prej 1.800.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 1996 do plačila, in odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008). Navaja, da mora v skladu z razpravnim načelom sodišče v primeru, če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, šteti, da to dejstvo ne obstaja. Tožena stranka v postopku ni trdila, da je ob plačilu 22. 10. 1996 določila vrstni red izpolnitve. Po Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) mora dolžnik dati izjavo o vračunavanju do trenutka izpolnitve, sicer način poplačila obveznosti določa zakon. Ker ni trdila, da bi jasno in določno podala izjavo o vračunavanju ter ni podala dokaza o tem, da bi ob izpolnjevanju obveznosti izrecno navedla, kateri račun je plačevala, se obveznosti dolžnika ne obračunajo v skladu z njegovo (kasneje izraženo) voljo, temveč v skladu s 312. členom ZOR. Glede na odsotnost trditvene podlage sodišči prve in druge stopnje ne bi smeli odločati o tem, ali je dolžnik ravnal po drugem odstavku 312. člena ZOR, pač pa bi morali šteti, da to dejstvo ne obstaja. Sicer pa dolžnik v spis ni vložil izjave, da bi poravnal točno določen račun. Sodišči sta torej napačno uporabili materialno pravo, obenem pa storili tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu v zvezi s 7. členom ZPP, saj je sodišče druge stopnje odločilo izven trditvene podlage pravdnih strank. Pritožbeno sodišče se do vseh konkretnih pritožbenih navedb pritožnika ni opredelilo in ni ocenilo listinske dokumentacije, s katero je tožnik izpodbil navedbe toženca o plačilu računa 421/96. To velja za trditve: da je bilo plačilo 1.800.000 SIT obravnavano kot plačilo drugih računov; da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ob pomanjkanju izjave o vračunavanju, toženec lahko, da izbere, kaj določeno plačilo pomeni; da je tožeča stranka ravnala pravilno in v skladu z ZOR, ko je zaprla prej zapadle račune; da toženec ni trdil, da je ob plačilu določil vrstni red izpolnitve tako, da se s plačilom ne bi smele poravnati druge, tedaj že zapadle obveznosti, kar bi bilo sploh nelogično, saj 22. 10. 1996 račun 421/96 sploh še ni bil izdan in glede na dejstvo, da je toženec izdal akceptni nalog kot obliko zavarovanja za celoto vsoto izdanega računa; da je tožena stranka šele v letu 1997 reklamirala blago, ki je predmet računa, samemu računu pa ni ugovarjala; o višini zneskov izdanih računov toženi stranki in od nje prejetih plačil v letu 1996, kar kaže, da tožena stranka do 22. 10. 1996 tožeči stranki ni poravnala večine zneskov, zato je tožeča stranka logično in pravilno plačilo štela za poravnavo starejših zapadlih terjatev; da je iz izpovedbe toženca 13. 2. 2008 razvidno, da se je sprenevedal, da ne ve, kdaj je prejel račun 421 in da je bil nanj opozorjen šele z opominom pred tožbo. Vse te navedbe pa so bistvene, saj natančno opredeljujejo, zakaj je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo ob napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S trditvama, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh konkretnih pritožbenih navedb pritožnika in da je odločilo izven trditvene podlage pravdnih strank, tožeča stranka sodišču druge stopnje očita ti. relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki je v revizijskem postopku upoštevna le, če jo stori sodišče druge stopnje oziroma, če na izrecno pritožbeno zatrjevanje takšne kršitve, storjene v postopku pred sodiščem prve stopnje, sodišče druge stopnje storjeno kršitev prezre (t.i. perpetuacija kršitve na drugi stopnji – 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Prvi zoper sodbo sodišča druge stopnje naperjen očitek naj bi predstavljal kršitev prvega odstavka 360. člena ZPP, po katerem mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, drugi pa kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP, po katerem morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, sodišče pa je pri odločanju omejeno tako ponujeno dejansko podlago s strani pravdnih strank. Noben od očitkov pa ni utemeljen.

7. V drugem delu revizije, v katerem tožeča stranka navaja v pritožbi podane trditve, ki naj bi ostale brez odgovora v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje (in so zgoščeno nanizana v povzetku vsebine revizije v 3. točki te obrazložitve), tožeča stranka z zatrjevanjem sicer dovoljenega revizijskega razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je bila v pritožbenem postopku potrjena in tako želi doseči ponoven preizkus pravilnosti in popolnosti dejanskih zaključkov, kar v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Bistvena in glede na povedano v revizijskem postopku neizpodbojna ugotovitev v tem pravdnem postopku, od katere je (bila) odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, namreč je, da je tožena stranka s plačilom 1.800.000 SIT dne 22. 10. 1996 plačala avans za naročeno blago, za katerega je bil kasneje 19. 12. 1996 izdan račun 421/96. Ta ugotovitev daje odgovor tudi na vse nadaljnje drugačne dejanske trditve tožeče stranke, saj sama po sebi negira obstoj z njene strani drugače zatrjevanih dejstev (da so bile plačane druge med pravdnima strankama obstoječe terjatve).

8. Tožeča stranka nadalje trdi, da sta pravzaprav obe sodišči kršili razpravno načelo, pri čemer sodišče druge stopnje na v pritožbi zatrjevano kršitev tega načela ni podalo ustreznega odgovora. V pritožbi je tožeča stranka ob očitku zmotne uporabe 312. člena ZOR res navedla, da za konkretni primer „ni uporabljivo določilo prvega odstavka 312. člena ZOR, saj toženec kot dolžnik tekom postopka ni postavil trditve o tem, da je ob plačilu 1.800.000 SIT z dne 22. 10. 1996 določil vrstni red izpolnitve v smislu, da naj se s tem plačilom ne bi smele poravnati druge, tedaj že zapadle obveznosti T. d.o.o. do tožeče stranke.“ Čeprav sodišče druge stopnje na to pritožbeno trditev posebej izrecno ni odgovorilo, pa iz povzetka relevantne trditvene podlage pravdnih strank v postopku (predzadnji odstavek na 2. strani) izhaja, da je pri odločanju upoštevalo toženčevo trditev, „da je z nakazilom 1.800.000,00 SIT dne 22. 10. 1996 plačal tožeči stranki avans za naročene ročne zaporne ventile, za katere je bil kasneje izdan račun št. 421.“ Štelo je torej, da je toženec ustrezno trditev podal – in to tudi pravilno, saj je že v prvi obrazloženi pripravljalni vlogi z dne 9. 10. 2001 navedel, da je bil 22. 10. 1996 plačan avans 1.800.000 SIT po predračunu št. 421 in za račun št. 421 z dne 19. 12. 1996. S tem je dovolj jasno in konkretno navedel, da je bilo plačilo dano v določen namen, v dokaznem postopku pa se je nato ugotavljalo, ali so ta zatrjevana dejstva res podana in ali je ugotovljen dejanski stan mogoče subsumirati pod pravilo iz prvega odstavka 312. člena ZOR. Za zaključek, da dolžnikova izjava temu pravilu ustreza, pa zadošča, da dolžnik ob plačilu opredeli terjatev, ki jo želi poravnati, in ni potrebna še kakšna posebna (dodatna) pisna izjava o vračunavanju ali načinu poplačevanja (vseh) obstoječih terjatev med strankama, kot to očitno želi tožnik.

9. Tako se izkaže, da je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje v skladu z zahtevo iz prvega odstavka 360. člena ZPP in v mejah ponujene trditvene podlage strank (7. člen ZPP), obenem pa je njegova odločitev tudi materialnopravno pravilna, saj je bilo treba glede na dolžnikovo izjavo (namen nakazila) ob plačilu v skladu s prvim odstavkom 312. člena ZOR upoštevati njegovo izbiro o tem, katero izmed več istovrstnih obveznosti med pravdnima strankama je s tem plačilom poravnal. Revizija torej ni utemeljena, saj tudi niso podani razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.