Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za zavarovanje, ki je sklenjeno za več kot pet let, določa 3. odstavek 922. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (kratko ZOR) šestmesečni odpovedni rok. To pomeni, da zavarovalna pogodba preneha po preteku tega roka, do tedaj pa obe pogodbeni stranki zavezuje. Zato mora tožena stranka kot sklenitelj zavarovanja plačati zavarovalno premijo do izteka pogodbe (912. člen ZOR).
Revizija se zavrne.
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči znesek 1.369.012,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov in ji povrniti pravdne stroške v znesku 74.302,50 SIT.
Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo sodbo prve stopnje za znesek 907.964,80 SIT in za pravdne stroške, glede zneska 461.067,50 SIT pa je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. V zvezi z zavrnitvijo pritožbe je potrdilo prvostopno ugotovitev, da so bile z zavarovalnimi policami št. 593652 do 593656 sklenjene desetletne pogodbe za zavarovanje živali. Po 3. odstavku 922. člena Zakona o obligacijskih razmerjih je odpovedni rok za razdrtje dolgoročnih pogodb 6 mesecev in je zato tožeča stranka glede na odpoved z dne 23.4.1992 upravičena obračunati premijo za čas do 23.10.1992. Zaradi razdrtja pogodbe je tudi upravičena do povrnitve obračunanega deset odstotnega popusta.
Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek.
Navaja, da so bile obravnavane zavarovalne police sklenjene le za eno leto. Desetletno trajanje je le navidezno, saj so bile vsako leto znova sklenjene police vsakič z novim desetletnim trajanjem. To pomeni, da je vsaka polica veljala samo eno leto. Tožeča stranka je nastopala kot monopolist in je s takim načinom sklepanja pogodb izkoriščala svoj monopolni položaj. Tožena stranka šteje te police kot letne. Zanje ne velja 6 mesečni odpovedni rok po 3. odstavku 922. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Zato tožeča stranka ne more zaračunavati premije za čas odpovednega roka. Če pa to ne drži, pa tožeča stranka nima pravice zahtevati vrnitve deset odstotnega popusta, ki je bil priznan na račun dolgoročnosti zavarovanja.
Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).
Revizija ni utemeljena.
Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) v tem gospodarskem sporu uporabilo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90), v nadaljnjem ZPP.
V zavarovalnih policah za zavarovanje živali št... z dne 9.1.1991 je naveden dan začetka zavarovanja 1.1.1991 in potek zavarovanja 1.1.2001. Na vsaki polici je posebej naveden deset odstotni popust zaradi desetletne dobe zavarovanja. Zato tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da gre v resnici za enoletne police. Okoliščina, da sta pravdni stranki pred tem na enak način sklenili desetletno zavarovanje, pa sta nato vsako leto znova določili tekoče leto kot prvo leto novega desetletnega zavarovanja, ne more vplivati na veljavnost navedenih polic iz leta 1991. Nobenega pravnega zadržka ni, da ne bi stranki mogli vsako leto znova določiti pogoje zavarovanja, tudi tako, da vsako leto znova določita trajanje zavarovalne pogodbe. Tožena stranka v zvezi s tem opozarja še na monopolni položaj tožeče stranke in skuša s tem dokazati, da obravnavane police ne ustrezajo njeni pravi pogodbeni volji. Ta ugovor ni utemeljen. Tožena stranka niti ne zatrjuje, da je v času sklepanja zavarovanja skušala doseči drugačne pogoje, pa ji to tedaj ni uspelo zaradi monopolnega položaja tožeče stranke.
Tožeča stranka je toženi priznavala popust zaradi dolgoročnosti zavarovanja, s čimer so bile na ustrezen način zavarovane tudi koristi tožene stranke. Tožena stranka višini premije ni ugovarjala. Zato je bil s priznanjem popusta položaj pogodbenih strank uravnotežen.