Jedro

Z razlogi, ki jih je sodišče navedlo o tem, zakaj je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi, je obrazloženo tudi, zakaj pripora kot hujšega ukrepa ni mogoče nadomestiti s hišnim priporom.

Izrek

Zahteva zagovornice obd. I.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 24.05.2002 po določbi 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obd. I.D. za 15 dni, to je do 11.06.2002 do 11.20 ure iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 04.06.2002 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Obdolženčeva zagovornica, odvetnica R.G.Š. iz T., je dne 10.06.2002 priporočeno po pošti vložila zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je sodišče zadosti obrazložilo, zakaj meni, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti in zakaj ni mogoče pri tem obdolžencu odrediti hišnega pripora. V kolikor obdolženčeva zagovornica navaja, da je sodišče drugima dvema obdolžencema, to je P. in M. ugodilo in odredilo hišni pripor, taka odločitev sodišča glede omenjenih dveh obdolžencev ne more vplivati na odločitev sodišča glede obdolženega I.D., saj se za vsakega obdolženca obstoj pripornih razlogov ugotavlja individualno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami, da izpodbijani pravnomočni sklep ne vsebuje razlogov, zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z drugim milejšim ukrepom, hišnim priporom ter z očitkom, da so njegovi razlogi nejasni in s seboj v nasprotju, zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče je s pravnomočnim sklepom ugotovilo, da je pri obdolžencu, ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. in 2. odstavku 311. člena KZ, podan tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pri tem je upoštevalo doslej nespremenjene okoliščine, ki zadevajo obseg očitane kriminalne dejavnosti, ko gre za veliko število prepeljanih ljudi, način njenega izvrševanja, ki se kaže v organiziranosti delovanja obdolženca in soobdolžencev z doseganjem velikih zaslužkov in obdolženčeve razmere, v katerih živi, saj zaradi nezaposlenosti nima rednih dohodkov. Na podlagi pravilne presoje teh okoliščin je utemeljeno zaključilo, da obstaja pri obdolžencu realna nevarnost, da bo na prostosti ponovil tovrstna kazniva dejanja.

V skladu z določbo 2. odstavka 202. člena ZKP ima sklep sodišča prve stopnje razloge o tem, zakaj je podaljšanje pripora zoper obdolženca neogibno potrebno za varnost ljudi. Pri tem se opira na oceno konkretno ugotovljenih okoliščin, povezanih z delovanjem več oseb pri izvrševanju kaznivih dejanj, intenzivnostjo prehodov čez državno mejo, večjim številom prepeljanih oseb v kratkem časovnem obdobju in dobrim zaslužkom. S temi razlogi, s katerimi soglaša in jih dopolnjuje sodišče druge stopnje s presojo pritožbenih navedb, je obrazloženo, zakaj pripora kot hujšega ukrepa ni mogoče nadomestiti s hišnim priporom in zakaj je podano sorazmerje med ogroženostjo varnosti ljudi in posegom v obdolženčevo pravico do svobode.

Prvostopni sklep je obrazložen v skladu z zahtevami določbe 2. odstavka 202. člena ZKP, drugostopni sklep pa vsebuje presojo vseh pritožbenih navedb, kot jo nalaga določba 1. odstavka 395. člena ZKP. Zato z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti tudi trdi, da je podana kršitev določb kazenskega postopka in ustavnega načela enakosti pred zakonom z utemeljitvijo, da so na obdolženčevi strani ugotovljene povsem identične okoliščine v zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, kot v primeru soobdolžencev M.M. (ob odreditvi pripora) in V.P., zoper katerega je bil odrejen in tudi podaljšan hišni pripor.

Po določbi 1. odstavka 199.a člena ZKP lahko med drugim v primeru obstoja pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP sodišče zoper obdolženca odredi hišni pripor, če odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je sodišče ugotovilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po navedeni določbi tudi za obd. I.D. in glede na ugotovljene okoliščine presodilo, da ni podlage za nadomestitev pripora s hišnim priporom. Pri oceni, ali odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi, se poleg objektivnih upoštevajo zlasti subjektivne okoliščine, podane na obdolženčevi strani. S tem, ko je sodišče glede I.D. drugače presodilo te okoliščine kot pri ostalih dveh soobdolžencih, ni kršilo določbe 1. odstavka 199.a člena ZKP in tudi ne pravice enakosti pred zakonom. Pravno stališče, ki ga je v zvezi z oceno neogibne potrebnosti za varnost ljudi zavzelo sodišče in v zvezi s tem zaključek, da odreditev hišnega pripora v obdolženčevem primeru ne pride v poštev, je v skladu z navedenimi določbami. Zato ni mogoče oceniti, da gre v razmerju do obdolženca za arbitrarno ali samovoljno uporabo zakona. Le v takšnem primeru bi lahko bila kršena njegova pravica do enakosti pred zakonom.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obd. I.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).